21 let x 7 dni na teden = pogon na strast

Po izobrazbi je arhitekt. Veliko karikaturistov je arhitektov. A živi s karikaturo. Tudi na bolniški, med počitnicami, v puščavi ali na morju. Ima ta privilegij, da lahko s potezo svinčnika pove več od besed. Drži se načela, da karikatura pretirava, ne sme pa biti sovražna.

Devetnajstega julija bo minilo natanko 21 let, odkar je Kočevar začel ustvarjati karikature za prvo stran Dela. In odtlej ni umanjkal niti na eni naslovnici. Lahko bi napisal knjigo – zgolj o tem, od kod vse in kako je svoje karikature »dostavljal« do uredništva. A vendar – vsak dan?! »Vsak dan narišeš karikaturo – ne glede na to, kje si,« mu kar nekoliko občudujoče rečem, »tudi če si na drugem koncu sveta!« On pa zgolj spokojno odgovori: »To je pač moja služba.«

Ko je bil v Avstraliji na potovanju, je vstajal ob dveh ponoči, da je prišel do petih zjutraj do centra mesta v hotel Hilton, od koder je lahko poslal karikaturo v Ljubljano in se potem vsak dan spet »vračal nazaj« na počitnice. »Družina je bila vedno talec mojega dela. To moram priznati,« enega izmed tako rekoč nešteto podobnih primerov opiše Kočevar. Trenutno je v Jordaniji. »Ne morem v puščavo med beduine. Tam ni signala in od tam pač ne morem poslati karikature,« nam reče nekaj dni pred odhodom. Pred šestimi leti je zbolel. Tak ritem pusti posledice. »Zdaj se zavedam – početi dve leti to na način, kot jaz to delam, verjetno gre, vendar brez oddiha? Brez počitnic v pravem pomenu besede? Takrat nisem vedel, da gre za izgorelost. Bil sem trinajst dni v bolnici, a sem celo prvi dan, ko sem bil sprejet v bolnico, zvečer narisal karikaturo.«

Marko Kočevar je izjemen človek, ki ga je pač doletelo to prekletstvo ali sreča, da neskončno ljubi delo, ki ga opravlja. Arhitekt po izobrazbi, ki se je že davno tega zaljubil v risbo. Tega nam ni povedal – ne on sam niti kdo od njegovih bližnjih. Tako zelo očitno to namreč izhaja iz njegove preprostosti, ki jo na neki sofisticiran način uteleša.

Riše tako rekoč od malega. »V zvezek sem od začetka pisal učno snov, z drugega konca pa risal – in sem bil vedno do polovice hitreje z zadnje strani. To je bilo vedno tako!« kot bi to bilo včeraj pripoveduje Marko. Nekoliko resneje je začel risati na Mladini pod vodstvom likovnega urednika Andreja Habiča. Prav on ga je vodil skozi prva leta ustvarjanja. Potem je brusil svinčnik pri Pavlihi, kjer se je, kot sam pove, zelo veliko naučil od Bineta Roglja. »Neizkušeni karikaturisti preveč lepo rišejo. A kot karikaturist ne smeš narisati ničesar preveč in ničesar premalo,« pojasni Kočevar. Dve leti pozneje, ko je 1990 Pavliha ugasnil, je bil prav Marko v ekipi, ki ga je obudila – skupaj s pokojnim Miranom Sattlerjem, ki je bil odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika, in Aleksandrom Lucujem, takratnim urednikom Antene. V tem času je bil Marko odgovorni urednik. »Žal je izšlo le 12 številk. Šli smo očitno nekoliko čez rob in so nas preprosto – utišali!« pojasni Kočevar.

Tri ideje ali tri ure

»Koliko časa porabiš, da narišeš karikaturo?« me je zanimalo, sploh zato, ker jo ustvarja v vseh mogočih in nemogočih okoličinah. »Povsem odvisno,« mi odvrne. »Včasih takoj dobim tri ideje, včasih sedim tri ure in se ničesar ne spomnim.«

»Pa se imate karikaturisti bolj za novinarje ali bolj za likovnike?« me nadalje zanima. »Karikature, kakršne objavljam v Delu, gre večinoma za politično ali gospodarsko karikaturo, so seveda bolj novinarska zadeva. Zagotovo!« oceni Kočevar. To, da je arhitekt med karikaturisti, ni nič posebnega. Nasprotno, skoraj pravilo je. »Največ karikaturistov na svetu je arhitektov, to je znano, čeprav še zdaj ne vedo, zakaj. A jaz imam svoj odgovor: gre za podobno razmišljanje. Ničesar ne sme biti preveč in ničesar premalo. Ravno pravšnja mera. Saj veste: glavni aksiom v arhitekturi je – manj je več. Gre za izčiščenost forme. Vse odvečno je treba odstraniti in ohraniti, kar je nujno. To je bistvena zadeva. In tega, denimo, v slikarstvu ni. Tam gre bolj za dodajanje, eksperimentiranje, iskanje,« razlaga Kočevar.

Brez besed

Ko je postal odgovorni urednik Dela Tit Doberšek, ki je po duši, kot pravi Kočevar, likovnik, je postavil karikaturo na prvo stran Dela – po vzoru vseh velikih uglednih časopisov. In ko se je iz notranjosti časopisa preselila na prvo stran, je celo potovala po njej! Vsak dan je bila na drugem mestu. Prvi »naslovni« karikaturist dela je bil Milan Maver, ki je kmalu odšel v službo v tujino. Za njim je prišel Franco Juri in z njegovim odhodom v Španijo »sem nastopil jaz«, nam pove naš sogovornik. Občasno je sodeloval tudi z drugimi časopisi, največ z nemškim Die Zeit, ki ima pet ali šest karikatur v vsaki številki in goji to umetnost – ne kot likovno umetnost, ampak kot novinarsko. Kočevar ne more skriti užaloščenja, da tega za kateri koli medij v Sloveniji ni mogoče trditi. In prav tako ne zmore, da ne bi bil ravnodušen do tega, da je karikaturistov dandanes v Sloveniji tako zelo malo. A je obenem zelo realen. Pač, slovenski medijski trg ne premore samostojnega satiričnega časopisa oziroma lista. Odgovor je zato preprost: ker ni medija, kjer bi se karikaturisti lahko razvijali, jih preprosto ni. In Slovenija ni izjema, tudi v Evropi je karikatura v zatonu, čeprav je nekaj satiričnih časopisov, ki jim priznavajo veljavo, vendarle obstalo, večinoma v Franciji. Tam, kjer so se karikature tudi rodile. V Sloveniji smo imeli v 19. stoletju šest, sedem satiričnih listov.

A kljub »razredčenosti« karikatura ne izgublja svojega ugleda. Nasprotno. Spomnimo se karikatur na Danskem, ki so užalile muslimane in vzbudile pozornost svetovne javnosti. »To so skrajnosti. Pri karikaturi gre za to, da uporablja podobno govorico kot v literaturi burleska, anekdota, satira, farsa ... Ker – kaj pomeni sama beseda karikatura? Izvira iz italijanske besede pretiravati, a na iskriv, zabaven, kritičen in nikakor ne sovražen ali žaljiv način,« meni Kočevar. Samokritično do svojega »ceha« prizna, da nekateri uporabljajo karikaturo za obračunavanje, denimo, s političnimi nasprotniki, a sam se teh igric ne gre. »Sem apolitičen in v zadnjih dvajsetih letih nisem nikoli šel na volitve – zato, da sem lahko pošten sam do sebe.« Kočevar goji karikaturo, ki pove veliko s čim manj besedami. Ta velja za najtežjo zvrst karikature. »Karikatura brez besed ima daljši rok trajanja. In je večna. Razumejo jo vsi, vse generacije in vsi narodi. To je zvrst karikature, ki jo razume vsakdo na tem svetu. Druga je angažirana, politična, gospodarska ali kulturna karikatura. To sta dve glavni zvrsti karikature,« pojasni Kočevar.

Karikatura je sporočilno lahko tako močna kot besedilo. Ali še celo bolj. »Z njo lahko poveš nekaj, česar ne moreš napisati, česar ne želiš ali ne smeš napisati,« pravi Kočevar. »Pri vsaki tematiki namreč obstaja več ravni in novinar ne more napisati vsega, ti pa lahko v eni sliki z asociacijami v eni podobi poveš več.«

In kakšen je odnos med karikaturistom in novinarjem? Kočevar vztraja, da minimalen. »Sam skoraj nikoli, razen izjemoma; ob tematikah, ki se pogosto ponavljajo, želim bolj natančno vedeti, za kaj gre, oziroma vnaprej prebrati besedilo.« Zato mora nenehno spremljati, kot novinarji, kaj se dogaja. »Težko se izklopim. Bolje pa je, da imam neko distanco do dogodka in da nekako manj vem. Vsakič znova se poskušam vživeti v vlogo bralca, ki bere časopis, za katerega rišem,« pove Kočevar.