Tiskane izdaje
Samouk je podedoval dobro risarsko roko po mami in njegov prvi učitelj je bil sedem let starejši brat Aurelio (nekdanji poslanec in evropski poslanec SD). Že v osnovni šoli je neutrudno skiciral sošolce in učitelje. Kmalu se je pokazal njegov smisel za podobo obraza, govorico telesa, branje glavnih potez svojih likov. V sebi je odkril tudi psihologa, saj mora razumeti karakter modela, ki ga obdeluje. »Lahko bi delal za policijo,« se pošali.
»Rasel sem ob stripih in poleti komaj čakal na slabo vreme.« Ne boste verjeli: starši so imeli v 60. in 70. letih v najemu natanko isti bife na koprski plaži, kot ga ima zdaj družina koprskega župana Borisa Popoviča. »Moral sem pomagati na plaži. Ko je bilo slabo vreme pa sem požiral stripe: Jacovittija, Bunkerja in Magnusa ... Pozneje Forattinija.«
Prvo karikaturo je objavil kot šestnajstletni dijak v reškem časopisu Panorama giovani. Pozneje je risal za Ščipalko (glasilo primorskih študentov v Ljubljani), Tribuno in Katedro. Eden od prelomov se je zgodil leta 1978, ko je vodil Mladinski kulturni center v Kopru. Pripravil je malo tvegano razstavo svojih karikatur, saj si je med deli privoščil maršala Tita v Adamovem kostimu. »Res smo si upali. Res pa je tudi, da so Mladinski kulturni center takrat zaprli. Zaradi koncerta Buldožerjev, Pankrtov, Petra Mlakarja ... in moje razstave.«
Milošević in Kučan gresta
Že na začetku je Juri opozoril, da ni nevtralen, da je ideološko opredeljen, da ima svoje prepričanje, ki ni nujno strankarsko, ampak v več smislih politično, in da se bo držal svoje etike in svojih idej. Potem sta se z Doberškom slišala vsak dan. »Uredniki so predlagali temo, interpretacijo so prepustili meni. Toda jaz sem se vedno poglobil, bil sem politično angažiran in nisem samo sprejemal informacij, ne da bi jih preštudiral.«
Drnovšek kot Cezar
Risanje je bilo tudi breme. Še večje, ko je leta 1990 postal poslanec prve republiške skupščine. »Na Delu sem imel večkrat vroče debate z nekaterimi uredniki, na primer s pokojnim Danilom Slivnikom, ko je bil urednik notranjepolitične redakcije. Očitali so mi privilegirano mesto, jaz pa sem jim odgovarjal: Nisem jaz kriv, če sem politik in znam risati. Tudi svoje sem obdeloval. Drnovšek je nastopal kot božansko bitje ali Cezar ... Pozneje so mi zlobneži banalno podtikali, da sem šel v diplomacijo zato, da so se me rešili. To ni bilo res.«
A v vsaki šali je tudi kanček resnice: »Z Jašo Zlobcem sva bila opozicija v lastni stranki, ker sva videla, da gre preveč po neoliberalnih tirih, da je zelo pragmatična, midva pa sva bila idealista.« Juri pojasnjuje, da je bil vedno za demokracijo, za tranzicijo, tudi za neodvisno Slovenijo, ampak ne na nacionalističnih temeljih. »Šlo mi je na živce to nacionalistično malikovanje, čeprav mi je jasno, da je to pogosta sestavina vsakega procesa osamosvajanja. Ta moja distanca je bila moteča in vedno podvržena kritikam, tudi kritikam Janeza Janše, ki mi je očital nenavdušenje nad osamosvojitvenim procesom.«
To je bilo obdobje, ko je bil vsak dan deležen žalitev in grozilnih pisem. Samo zelo močan značaj jih je uspel premagati. »Smejal sem se jim in nekaj celo objavil. Najprej so prihajala pisma Miloševićevih, pozneje od slovenskih nacionalistov.«
Včasih so morali besedila njegovih karikatur lektorirati, ker je bila tvorba stavkov nekoliko preveč italijanska. Karikature je risal in pošiljal tudi z dopusta, službenih poti, potovanj ... Enkrat je na nekem grškem otoku prečesal ves otok, da je le našel telefaks.
Kako to, da je bilo takratnim urednikom vseeno, če se je nosilna karikatura odkrito spogledovala z eno politično opcijo? »Danes verjetno to ne bi bilo mogoče. Ampak to so bili pionirski demokratični časi in pravila niso bila jasna. Prihajali smo iz nestrankarskega sistema. Takrat nisi bil posebej ožigosan, če si pripadal eni stranki. Doberšek je bil večkrat deležen kritik zaradi te svoje odločitve. Podpiral me je: 'Tudi če je v stranki, takega karikaturista ne bomo dali.' Bil je kritičen do LDS, vendar je zagovarjal pravico, da objavljam svoja stališča.«
Miša Molk pri papežu
Juri je nastopal proti homofobiji, ozkosti, zaprtosti, nacionalizmu, šovinizmu, proti nasilju, diktaturam, proti diskriminaciji manjšin, primitivizmu vseh vrst ... Zato so številne karikature preživele vse čase: Pod risbo Slobodana Miloševića je leta 1992 zapisal: Čaka vas usoda Sadama Huseina. Kar se je uresničilo 14 let pozneje. Karikatura Miše Molk na obisku pri papežu mu je preprečila, da bi postal veleposlanik v Argentini, ampak je zato dobil še veliko ugodnejši ambasadorski položaj v Madridu. »Zelo težko je bilo risati karikature iz vojnih časov v Bosni in Hercegovini. Celo Marija je (na karikaturi) zbežala iz Medjugorja. Pozneje je dobil potrditev, ko so sami Bosanci objavili njegova dela s črnim humorjem kot lep dokaz tistega, kar se je takrat dogajalo. Juri ima kljub vsemu več zadoščenj kot slabih spominov.
Zdaj riše in ilustrira komentarje Vlada Miheljaka v Mladini. »Tako karikaturo rišem tri ure. Najprej naredim več skic. Preden pride glavna ideja, je precej iskanja in premlevanja. Precej sem se distanciral od politike, veliko se ukvarjam z muzejem, zato sem morda malo manj na tekočem.«
Umika se iz politike. »Zadnje državnozborske volitve so bile zame jasno sporočilo. Z vso strastjo sem kandidiral z Zaresom. Dobili smo 0,6 odstotka na državni ravni in 1,4 odstotka na občinski ravni. To je bila taka klofuta, da mi je dala misliti.« In ni zadovoljen s tem, kar se dogaja v njej zdaj. »To je politika brez ideologije, jaz pa imam svoj sistem vrednot. In če ta ne pride v poštev, potem v takem političnem sistemu nimam kaj iskati. Do konca mandata bom še nastopal kot občinski svetnik v Kopru in potem ne več.«
Časi so zdaj precej težji za karikaturista, ker je politika presegla karikaturo. Zdi se, da so politiki sledili karikaturam in jih prehiteli. Ne moreš jim slediti, kar počnejo. Kot da se nekateri norčujejo iz lastnega položaja. Narišeš karikaturo, pa ni karikatura, ampak portret, pravi naš sogovornik.
Ne veš, od kod bo bomba
»Razkroj vrednot na celi črti. Vse se komercializira, vse osredotoča na učinkovitost, denar in uspeh. Potrebovali pa bi: solidarnost, socialne povezave, kritično držo do družbe. V marsičem je zdaj diktatura hujša, kot je bila. V preteklosti si vedel, kaj te čaka. Največja frustracija je misel, da je bilo morda bolje, ko so bile blokovske delitve in se je vsaj vedelo, kdo je kdo. Takrat si vedel, da obstaja oblast. Ko je izgubljala moč, jo je lahko klofutal vsakdo, ki je imel pet minut časa. Danes pa ne veš več, kje in kdo je oblast. Vse večja paranoja med ljudmi. Družbe nismo uspeli razbremeniti, nismo je sprostili, je še bolj v krču, kot je bila. Huje je, kot je bilo leta 1991, ko smo bili sicer pred vojno, vendar imeli cilje. Takrat je bila solidarnost, bilo je več razumevanja, optimizma, vere, da bomo nekaj premagali in nekaj zgradili. Zdaj niti ne veš, od kod bo prišla bomba, ker ne vidiš pilota, ki te bo bombardiral.«
Je umetnik, glasbenik, politik, profesor, novinar ali direktor muzeja? »Trenutno direktor muzeja. Bil sem že marsikaj. Kdo ve, morda bom jutri spet risal ali pisal za kakšen časopis. Pri nas prevladuje mržnja do nekdanjih politikov. Kot bi bili okuženi.«
Zdaj je v funkciji kulture, kulturne dediščine, morda je to nekakšen purgatorij, iz katerega bo po določenem času prišel očiščen.
»Upam,« pravi Franco Juri, ki me, kdo ve zakaj, vedno spomni na znano revolucionarno geslo: El pueblo unido jamas sera vencido.
Združeno ljudstvo ne bo nikoli premagano.
