55 let Dela: Projekt Titova smrt

Časopis, natisnjen v črni obrobi, je bil na ulicah že v nedeljo zvečer. Ljudje so dobesedno hlastali po njem.

Objavljeno
01. maj 2014 14.53
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
Večerna posebna številka Dela, ko je izšla 4. maja 1980, nekaj ur po maršalovi smrti, je nastajala več mesecev. Vsak prispevek je bil skrbno pripravljen in natančno prebran. Glavnina gradiva je na novico o smrti čakala kar v tiskarni.

Priprave na smrt jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita maja 1980 so bile zagotovo največji in najpomembnejši projekt uredništva Dela, ki je takrat imelo svoje prostore še na Tomšičevi ulici v središču Ljubljane. Takoj za Namo in nasproti cekaja slovenske partije, kamor se je po njenem sestopu z oblasti preselil oziroma razširil državni zbor.

Vodja projekta je bil legendarni in zdaj že pokojni Delov urednik Miro Poč, vedno zadolžen za posebne naloge, ki jih je opravljal z neverjetno strastjo, zagnanostjo in vselej tudi s pravo mero živčnosti. Ker se je zdravstveno stanje predsednika Tita po operaciji noge v ljubljanskem kliničnem centru začelo resno slabšati, svoje pa je takrat opravila tudi starost, saj je bil že v 88. letu, se je vodstvo Dela odločilo, da mora biti hiša (podobno pa je seveda veljalo tudi za vse druge jugoslovanske časopisne hiše) dvestoodstotno pripravljena na ta dogodek.

Izkušenj s takimi projekti je bilo na Delu že kar nekaj. Nekaj let pred tem je namreč umrl Edvard Kardelj, dolgoletni najtesnejši Titov sodelavec in glavni ideolog sistema samoupravljanja. V novinarskih krogih se je takrat (potihoma) govorilo, da je bila Kardeljeva smrt v bistvu nekakšna generalka za zadnje slovo od predsednika Tita, ki, kot je potem pokazal čas, v resnici ni bilo več daleč.

Miro Poč je zato v sodelovanju z drugimi uredniki že več mesecev prej, bilo je skoraj pol leta pred Titovo smrtjo, natančno začrtal vsebino prve posebne številke Dela, ki bo izšla na dan Titove smrti. Tekste so pisali najboljši pisci Delovega novinarstva. Besedila so morala biti oddana do dogovorjenega roka in do zamudnikov ni bilo nobenega usmiljenja. Ko so bila skrbno pregledana, so kar v tiskarni čakala na usodni dan, ki je, kot je dokazal tudi razplet dogajanj, dramatično spremenil politično sceno v nekdanji SFRJ.

Novica o Titovi smrti, umrl je v ljubljanskem kliničnem centru, je bila objavljena v nedeljo 4. maja. Ob koncu velikih prvomajskih praznikov, ki so se v takratni Jugoslaviji lahko primerjali samo še s praznovanjem 29. novembra, dneva, ko je bilo v Jajcu med drugo svetovno vojno zgodovinsko zasedanje Avnoja. Tisto nedeljo sem bil tudi sam na Delu. Vest, čeprav je bila pričakovana, je takrat šokirala vso Jugoslavijo. In završalo je seveda tudi na Delu. Pripravljanje redne, običajne ponedeljkove številke je bilo takoj ustavljeno. Prednost je seveda v trenutku dobila posebna številka o Titovi smrti, o daleč najpomembnejši in najusodnejši zgodbi tistega časa.

Časopis, natisnjen v črni obrobi, je bil na ulicah že v nedeljo zvečer. Ljudje so dobesedno hlastali po njem. Pred uredništvom Dela se je v nedeljo zvečer zbrala prava množica Ljubljančanov in verjetno tudi drugih takratnih obiskovalcev slovenske prestolnice, v katero so se takoj po objavi dramatične novice začeli zgrinjati novinarji iz vse Jugoslavije in tudi iz sveta. Mnogi so hoteli v Delovo hišo, da bi videli, kaj se dogaja pri nas. Malo iz radovednosti, kaj se dogaja, malo pa najbrž tudi iz strahu, saj nihče ni vedel, kaj bo prinesel naslednji dan. Toda v prostore Dela nismo spustili nikogar. Po izdaji prve posebne številke je bilo namreč treba začeti pripravljati nov časopis. Sledil je nov dan. Resda brez Tita, toda za Delo, podobno je seveda veljalo tudi za druge jugoslovanske časopisne hiše, seveda dan, ki ni bil popolnoma nič drugačen od prejšnjih. Prinesel je v bistvu le še več dela – in tudi veliko več natisnjenega Dela – kot v prejšnjih dneh.