BesedoVanja

Razstava Možgani se je zdela najprimernejši prostor za srečanje z dekletom, ki se nenehno vdaja premlevanju. Tudi zaradi tega, ker beseda premlevanje vsebuje delček z njenim imenom: Vanja. Vanja Lebar je neutrudna iskalka besed oziroma besednih oblik, ki vsebujejo njeno ime. Svoj konjiček, poimenovala ga je Lebarorama, je spremenila v didaktični pripomoček, ki v trenutku posrka v poigravanje z besedami.

Hitrost možgan

V iskanju besednih oblik, v katerih se skriva tvoje lastno ime, bi lahko zasledili znamenja hude samozaverovanosti, vendar pri Vanji Lebar, pedagoginji in andragoginji iz Murske Sobote, te ni zaznati. Pravzaprav ravno nasprotno: je umirjena ženska (zaradi drobne postave se pravzaprav zdi, da bo vedno dekle), pri kateri je mogoče zaznati naelektrenost kvečjemu takrat, ko se vdaja premišljevanju, besedovanju, raziskovanju ... Ko se pogovarjaš z njo, te nehote ujame v igro premlevanja o novih in novih Vanjah, kar se lahko zavleče v res dolgo poigravanje, kajti doslej je zbrala okoli 3500 besednih oblik, ki vsebujejo to končnico, in kakor je sklepati po zapiskih, spravljenih v njen telefon, jih je še bistveno več. In pravkar napisanem sestavku bi Vanja Lebar dodala vajo z vprašanjem: Koliko besed z končnico -vanja je uporabljenih v besedilu?

Osredotočenost na svoje ime pojasnjuje povsem nepretenciozno: »Kaj dobiš, ko se rodiš? Kaj je najbolj tvoje in tako ostane za večno? Kaj ti vzbuja občutek domačnosti, ko si daleč stran od doma? Kaj ti ostane, če vse drugo izgubiš? Kaj ostane isto, ko skopnijo tudi spomini?« Ime. Podobna vprašanja še naprej niza, podobno, kakor besedne oblike, kajti njene misli nikoli ne obstanejo in tako tudi nemudoma opazi, ko se na razstavi Možgani (na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani) približamo plakatu, kjer piše Povezovanja. Vanji se upočasni korak, še preden bi kdo drug besedo povezal z njenim imenom. In takoj se potrdi podatek z začetka razstave, ki govori o hitrosti možgan: en nevron lahko vsako sekundo pošlje kar 1000 signalov, ti signali pa se gibljejo od nevrona do nevrona s hitrostjo 400 kilometrov na uro.

»Kaj naj s tem počnem?!«

Na začetku je bila samo Vanja, študentka pedagogike, ki je prebirala literaturo o učenju in izobraževanju. Najbrž se ji je sprva ob vsaki -vanji le ustavil pogled, dokler ni ugotovila, da so mnoge oblike, ki vsebujejo njeno ime, povezane prav s predmetom njenega zanimanja – učenjem.

»Pozornost mi je začela uhajati k tem besedam in porodila se mi je želja, da bi jih preštela,« pove. Do prve stotice je prišla zelo hitro. To se ji je pravzaprav zdel že tako lep dosežek, da se je mislila z njim zadovoljiti in odnehati. »Potem pa sem o tem pisala Nastji Mulej (strokovnjakinji za tehnike učinkovitega in konstruktivnega razmišljanja, op. p.) in ona me je spodbudila, da s tem lahko nekaj naredim. Tako sem spet začela iskati besede. V veliko pomoč in podporo mi je bila tudi mama.« A potem se je spet znašla v zagati: »Kaj naj s tem počnem?! Iskala sem smisel svojega početja in na koncu sem se našla,« se nasmeje in poigra še s tegobo novodobnega človeka, ki se nenehno išče.

Najprej je izdala eno elektronsko knjigo BesedoVanja (vsebuje devet poglavij z 200 besedami), nato še drugo s 150 novimi besedami in ji priložila kviz za urjenje v spominu (TekmoVanja). Vmes je izdala kratke zgodbe z naslovom Popolna igra, kmalu bodo izšla tretja BesedoVanja z vajami, v njenih zapiskih pa se je že spet nabralo na desetine predlogov. Ti so čedalje bolj zapleteni in predvsem vse bolj nenavadni. Pobrska po telefonu in jih našteje nekaj: pomežikovanja, kapricovanja, vriskovanja ... Vse še mora preveriti v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in mnoge oblike bodo gotovo izpadle, doda, vse druge se bodo uvrstile v zvežčič z naslovom Vavapedija.

In čeprav se vse skupaj zdi kot igra, je ta igra tudi učenje, poudari Vanja: pri zbiranju besed je uporabljala različne metode branja – informativno (branje po ključnih besedah, rečemo mu tudi branje »po diagonali«) za iskanje besed in nato še statarično ali študijsko branje za ustvarjanje besednih iger, vse skupaj pa se je navsezadnje končalo z ustvarjalnim pisanjem.

Umska poigravanja

Svoja umovanja je nadgradila v Umska poigravanja in Faktotumovanja in začela pripravljati delavnice za šolarje, zlasti dijake, ter tabore Nenavadna zabava. Naenkrat vse skupaj ni več samo učenje in igra, ampak tudi druženje in spodbujanje ustvarjalnosti, navdušeno pove: »Želim si biti inspiracija ... Jezika ne uporabljamo samo za to, da z njim sporočamo misli, ampak nam pomaga tudi, da misli sploh nastanejo.« Delo z otroki ji je blizu, kajti več let je po različnih šolah delala kot svetovalna delavka – dokler ni zmanjkalo zaposlitev za določen čas in se je morala znajti po svoje.

Nikoli ni znala mirovati, pravi, dolgo se je ukvarjala s plesom in jogo, bila je med nadarjenimi učenci, vedno je veliko brala, v času, ko se je znašla na nekakšnem kariernem razpotju, se je začela še malo ukvarjati z meditacijo. »Bila sem v življenjskem obdobju, ko mi izhodi ob petkih zvečer niso bili več pomembni, zato sem te večere največkrat namenila iskanju besed ...«

Najljubša so ji občudovanja

Okolica je bila sprva skeptična do njenega konjička – saj ne, da ne bi bil čisto simpatičen, a vedno je ostalo na koncu vprašanje: Kaj pa boš s tem počela? (In najbrž je za tem ostal tudi neizgovorjeni odgovor: »Službe to že ne bo prineslo!«) »Kljub temu sem vztrajala. Kot šolska svetovalna delavka sem spoznala veliko ljudi in si tako utrla pot predvsem na gimnazije in srednje šole.« Samo od tega ne bi mogla živeti, vendarle doda, pravzaprav je njen konjiček precej drag, saj izdaja knjige v samozaložbi. Do konca leta je še zaposlena prek javnih del (pri neprofitnem, nevladnem zasebnem zavodu Vista iz Murske Sobote), a tudi sicer sodeluje še z drugimi nevladnimi organizacijami, med drugim je bila izbrana v skupino za kreativno sodelavko pri projektu Women – ženske so prihodnost, katerega namen je ublažiti beg možganov mladih izobraženih žensk iz ruralnih regij, nekaj njenih besednih iger je odkupila Didakta.

Po vsem besedovanju (katerega stranski učinek je, da še nekaj dni na vsakem koraku vidiš besede, ki vsebujejo »vanja«) se je težko izogniti vprašanju o najljubši -vanji. Vanja Lebar se težko odloči. Iz spomina izbrska zabavanja, a si kmalu premisli in izbere – občudovanja.