Chaplinov Potepuh, komična motnja 20. stoletja

Letos, razumljivo, najbolj ­odmeva stota obletnica prve svetovne vojne. Ob njej velja­ opozoriti na manj pompozno­ stoletnico, ki je prav tako zaznamovala 20. stoletje – leta 1914 je namreč na filmska platna prvič prišel Potepuh, glavni lik Charlieja Chaplina.

Ne gre le za nostalgičen pogled v začetke sedme umetnosti, tudi ne za sentimentalno obujanje filmskega lika, ki ga je povozil čas. V Slovenski kinoteki so že na začetku letošnjega leta s projekcijo njegovega prvega filma Živimo, kakor moremo (Making A Living) opozorili, da je Chaplinov Potepuh danes še kako živ.

Večji del opusa slavnega režiserja, igralca in skladatelja je za razliko od mnogih tudi precej mlajših filmov še vedno gledljiv, zabaven in svež, Potepuh pa izziva tudi današnjega duha.

Figura revščine

Znano je, da se je s Charlesom Spencerjem Chaplinom, ki je svoje prve filme, enokolutnike, začel oblikovati pri Keystone Studios leta 1914, na velikih platnih ustoličila filmska komedija. Komedija vselej operira s tipi ljudi: bogatašem, hlapcem, dekletom itd., pri Chaplinu pa tudi s policajem in seveda potepuhom, le da je pri njem prav ta figura nosilec komičnih akcij.

Bledikast obraz z značilnimi brki, radoživimi črnimi obrvmi, nanj poveznjen klobuk, ki ima za seboj boljše čase, znana raztrgana obleka, preveliki čevlji, nepogrešljiva hoja s stopali navzven in palica – vse to so osnovne vizualne karakteristike Potepuha.

Te so, skupaj s prepletom njegove zvijačnosti in iznajdljivosti, nesramnosti in dobrodušnosti, vselej prikazane v sijajni koreografiji Chaplinovih gagov, hitro osvojile množice po svetu. S svojimi prijemi je navduševal velike filmske mojstre tedanjega časa. Postal je ikona, ki so jo naslavljali umetniki, še posebej pripadniki zgodovinskih avantgard, in jo vključevali v svoje ­kolaže ipd.

Od leta 1914 do 1928 je Chaplin posnel okoli štirideset filmov (skoraj polovico svojega opusa) in figuro Potepuha – dostikrat pod drugimi generičnimi imeni, denimo, delavec ali iskalec zlata, a vselej z enako vizualno podobo – vzdrževal še dolgo po tem, od prvih celovečernih filmov Deček (1921), Zlata mrzlica (1925), Cirkus (1928), Luči velemesta (1931) do poznejših Veliki diktator (1940), Gospod Verdoux (1947), Odrske luči (1952).

Predvsem v prvem delu Chaplinovega filmskega ustvarjanja so v Potepuhu kot figuri revščine mnogi prepoznali kritiko kapitalizma in razrednega razslojevanja. V Dečku­ ga spremljamo, ko prevzame skrb za zapuščenega otroka, v Zlati mrzlici je velika tema lakota, v Modernih časih se soočimo s tegobami delavca v tovarni.

Res je, da že izbira Potepuha kot glavnega lika komedije priča o Chaplinovi senzibilnosti za družbeno realnost – navsezadnje je imel kot otrok veliko izkušenj s pomanjkanjem in lakoto. Obenem se zdi ključno, da pri njem in njegovem Potepuhu ne gre za patetično moraliziranje in pritoževanje ob neznosnosti revščine, ampak komedija služi kot orodje, s katerim se sicer abstraktni družbeni problem šele izkristalizira, pokaže v vsej svoji neznosnosti.

Madež, ki moti

Najbolj značilen chaplinovski družbeni komentar morda najdemo na začetku filma Luči velemesta. Množica se je zbrala na slovesnosti, ki odkriva spomenik Miru in Blaginji. Ko odstrejo pokrivalo, v naročju kipa Blaginje zagledamo Potepuha, ki drnjoha.

Komičnost te scene, kot je zapisala Alenka Zupančič v katalogu ob retrospektivi Charlieja Chaplina Slovenske kinoteke, naposled izvira iz tega, da ta nesrečnež po prigovarjanju razbesnjenih uradnikov poskuša zlesti s spomenika, a se pri tem natakne na meč Miru in tam obvisi. Potepuh je torej madež, packa, ki vdira v harmoničen svet »blaginje in miru« in se ga ne da, naj se tudi sam še tako trudi, izbrisati s scene.

V večini filmov lik Potepuha načenja ustaljen in delujoč ustroj stvari. Je nekakšen nebodigatreba, ki vselej moti red in mir, ob tem pa pomotoma, po nesreči kdaj priskoči na pomoč, ko, denimo, vendarle poskrbi za dojenčka v Dečku ali v Lučeh velemesta bogatašu prepreči samomorilski akt ter pomaga slepemu dekletu. Potepuh je tisti element življenja, ki to vseskozi ruši in spodkopava, a obenem iz njega vselej izide z dobitkom.

Ruski režiser Sergej Ejzenštejn je v zapisu Charlie the Kid Potepuhov svet opredelil kot amoralen in to pripisal temu, da Chaplin gleda na svet z otroškimi očmi. Otroci namreč še nimajo izdelanih sodb, do stvarnosti gojijo bolj neposreden odnos brez ozirov na to, kaj je prav ali ne ali kaj se spodobi.

Prav ta indiferentnost do realnosti je razlog, zakaj vsaj v zgodnjem Chaplinovem opusu ob zagatah Potepuha, ki sam nikakor ni poosebljena dobrota in zgled poštenosti ter se rad spre s policaji in predstavniki oblasti, ni izrazitega patosa ali sentimenta, pač pa distanca ravno ­izostri osnoven družbeni konflikt, iz tega generira komedijo in izvablja smeh.

Potepuh si umaže roke

Prelomnica v življenju lika Potepuha se zgodi z Velikim diktatorjem. Doslej je Potepuh molčal, so pa bile zato grimase njegovega obraza bolj ekspresivne z majhnim nasmeškom ali povešenim pogledom. Še v Lučeh velemesta in Modernih časih, ko so bili filmi že zelo zgovorni,­ je Chaplin vztrajal pri nemem junaku.

Potepuh je spregovoril šele ob ključnem političnem dogodku, ob vzponu fašizma konec tridesetih let. Znano je, da Veliki diktator govori o fašističnem vodji Hynklu in judovskem brivcu (oba igra Chaplin). Slednji se po dolgi komi zbudi v družbenem redu, ki preganja Jude. Ključno vprašanje je, kaj se pravzaprav zgodi, ko Potepuh, ta ikonični lik, spregovori.

In odgovor je očiten: Potepuh spregovori kot grozljivi diktator. V tem lahko vidimo pogumno Chaplinovo gesto, ko glas diktatorja, grozljivi glas vzpenjajočega se nacizma, nadene svojemu ikoničnemu liku – Potepuhu, tu podvojenemu na judovskega brivca in diktatorja.

Ta komična strategija je zanimiva, ker Chaplin ni poskušal ohraniti dozdevno čistega in neomadeževanega bistva svojega ključnega lika, ampak si ga je drznil premešati z enim najbolj mračnih oseb v zgodovini. A, kot je med drugim opozoril Mladen Dolar, takšna komična podvojitev ne ostane brez konsekvenc.

Z njo namreč ni omadeževan le lik Potepuha, pač pa s Chaplinovo upodobitvijo Hitlerja tudi ta postane le bledi posnetek Hynkla. Ko komedija tako »zlorabi« grozljivo zgodovinsko osebnost za lastne namene, ta osebnost obenem izgubi brezprizivno moč, status absolutnega zla – postane šibka in premagljiva.

Ejzenštejn je prav tako ugotovil, da sta dvojnika v Velikem diktatorju predstavnika dveh nasprotij, dveh tipov infantilizma. V liku Hynklu prepozna Chaplinov premik od »infantilne metode« gledanja na svet v njegovih prejšnjih filmih k temu, da infantilnost postane del karakteristik samega diktatorja.

»Otroška osvobojenost morale, ki je v Chaplinovem gledanju tako osupljiva. Osvobojenost moralnih okovov, ki avtorju omogoči,­ da kot smešnega prikaže katerikoli pojav, se tukaj spremeni v junakovo značajsko lastnost; je otroška poteza, ki je dana odraslemu kot grozljiva, ko predstavlja resničnega Hitlerja, hkrati pa je pogubno satirična, ko je del parodije Hitlerja Hynkla.«

Smrt komedijanta

Potepuh se je zatem naselil tudi v Chaplinove zadnje filme, ki jih je snemal že v Evropi, ko so ga v ZDA po vojni obtožili simpatiziranja s komunizmom. V teh zadnjih delih smeh in komedijo zamenjajo sentiment in solze. V Gospodu Verdouxu je Chaplin upodobil lik serijskega morilca, ki pobija bogate ženske. Na koncu ga ujamejo in Verdoux mora umreti, pred smrtjo pa opozori na to, da bo sam kaznovan, morilci milijonov pa so slavljeni kot heroji. Francoski teoretik André Bazin je to usmrtitev pospremil z besedami: »Umorili so Charlieja.«

Chaplin in njegov Potepuh sta postala tako nerazdružljiva, tako sta se zlila drug z drugim, da je Potepuh odmeval v vseh vlogah slavnega komika. Zato nemara ne čudi, da njegov zadnji veliki film Odrske luči, zgodba o Calveru, ostarelem komedijantu, ki pomaga mlademu dekletu, da uspe kot primabalerina, sam pa ne more več nasmejati občinstva in počasi propada, še danes spravi v jok toliko ljudi.

Ko lik Calvera, ki zavestno referira na Potepuha in Charlieja, na koncu umre, z njim umre tudi junak, ki je generacije ljudi povsod popeljal skozi ključne dogodke 20. stoletja in jih kot nezaustavljivi in brezkompromisni komični duh spremlja še danes.

Tako je bolj kot vprašanje, kaj je od Potepuha živo še danes, na mestu premislek, kako bi on videl današnji nori svet.