Jubilejni fokus: Veličina tragedije

Cunami v jugovzhodni Aziji 26. decembra 2004 sva z dekletom doživela v živo. Na počitnicah v tropskem raju. Tla pod oceanom so se zatresla zadnje jutro. Res bi lahko bilo zadnje …

Ko sem se vračal z jutranjega teka okoli Kuramatija, največjega otoka v maldivskem arhipelagu, a vseeno dolgega le dobra dva kilometra, je morja zmanjkalo. Čudili smo se. Nikomur se ni niti sanjalo, kaj se dogaja. Potem se je velika voda počasi začela vračati. Videlo se je, kako je valove dobro ustavljal najbolj veličasten koralni greben, kar sem jih videl v življenju. In videl sem jih kar nekaj.

A voda se ni povsem ustavila. Zalila je plažo, prve bungalove, vrtove … Bilo je lepo. Čudežno. Tudi zato, ker nismo vedeli, kaj se dogaja, in ker je bil »naš« otok edini, ki so ga korale obvarovale pred najhujšim. Se je z morjem poigrala Luna, smo se spraševali. Vseh devet sosednjih otokov je potopilo. Veliko ljudi je umrlo. A tedaj tega nismo vedeli. Ko se je morje umirilo, sem vzel plavutke in masko ter med naplavinami zaplaval do grebena. Bil je uničen. Ribe so skoraj povsem izginile. Potapljajoči se kosi koral so lebdeli ob morskem dnu.

Čez kako uro sem ugotovil, da sem plaval po morju smrti. V cunamiju je umrlo okoli 260.000 ljudi.

Naslednji dan so nas evakuirali z otoka. Hotel sem takoj na bližnjo Šrilanko, a sem Majo »pospremil« do doma, vmes pa sem se z uredniki dogovoril, da bova s fotografom Juretom Erženom takoj, ko bo mogoče, poletela proti Banda Ačeju v Indoneziji, ki sta ga potres in cunami daleč najbolj prizadela.

Nobena vojna se me v življenju ni bolj dotaknila kakor usoda ljudi na Sumatri. Naravna tragedija je pobila cele družine, rodove, etnične skupine. Voda je zarezala dvajset kilometrov v notranjost. Mesta so izginila. Ladje je vrglo na hribe. Z Juretom sva spala v neposredni bližini začasnega množičnega grobišča, kjer so pokopali v plastične vreče zavitih 20.000 trupel. Trupel, polnih vode. Trupel, ki so, polna kisika, tako rekoč dihala. Poleg improviziranega pokopališča je vse dneve stal star možakar z dvema kravama. Ni hotel oditi. To je bilo njegovo življenje. Tudi kravi se nista dali motiti.

Ves čas v Banda Ačeju naju je spremljala 17-letna gimnazijka Hasni Hazami. Spoznala sva jo v improviziranem »medijskem središču«. Poiskala naju je sama. Prevajalka. Morilski valovi so 26. decembra 2004 odnesli skoraj vso njeno ožjo družino. A bila je vesela. Nikoli – vsaj glasno – ni izrekla ene same pripombe. Vsako zadrego je rešila vnaprej. Smejala se je najinim slabim šalam. Iskreno. V slogu izkušenih literatov in popotnikov nama je razlagala svet. Neki večer sva se med forenziki v belih vesoljskih oblekah sprehajala po opustošeni plaži, kjer so vsakih nekaj minut našli novo naplavljeno truplo. Neznosno je smrdelo, ona pa je govorila o mami in sestrah, ki jih je odneslo. O sestričnah in prijateljicah, ki so umrle. O svojih načrtih. Rada bi odšla v Džakarto študirat biologijo, je dejala. Zrelo, čisto, brez balasta. Meni je šlo na jok, kraja tujih čustev, ona je tolažila še vesolje. Podobno so delovali skoraj vsi najini sogovorniki v Banda Ačeju. Nič pritoževanja, nič sklicevanja na tragedijo ali iskanja alibija. Tolažbo so iskali v bogu. In jo tudi našli. Krivca so iskali v sebi. In ga tudi našli. Tragedijo – apokaliptično uničenje! – so razumeli kot opozorilo, da se morajo tisti, ki so preživeli, še bolj povezati kot skupnost. Življenja so se učili sproti. In na novo.