Kako nastaja Delo: Časopis z vročimi novicami dostavimo tudi v snegu

Vse se začne z namigom, informacijo, dogodkom. Sledi bitka s časom. S časom se borijo novinarji, uredniki, lektorska služba, tehnični uredniki, tiskarji in čisto na koncu raznašalci časopisov. Ko so bili še dinarji, se je dalo prvi milijon zaslužiti tudi z raznašanjem časopisov.

Delov dopisnik iz Rima Tone Hočevar je bil v soboto, 2. aprila 2005, zvečer pri Urbaniani, papeški univerzi. »Snemali smo oddajo za Televizijo Slovenija. Tam je bil tudi kardinal Franc Rode, razpravljali pa smo o papežu, ki odhaja.« Takrat je bil priljubljeni Janez Pavel II. še živ. »Oddaja je bila v živo, ko smo končali, sem se spustil na Trg svetega Petra. Tam je bilo ogromno ljudi.« Tone Hočevar je postal med njimi, čisto pod papeževim oknom, ko je nenadoma ugasnila luč v tretjem nadstropju apostolske palače. Ura je bila 21.37. Ljudje so začeli jokati. »V redakciji Nedela je bila dežurna Urša Izgoršek. Takoj sem poklical in ji rekel: 'Urša, papež je pravkar umrl, zamenjaj prvo stran, jaz pa tečem domov pisat.'« V gneči ni bilo primernejšega transportnega sredstva od nog. »V 15 minutah sem pritekel domov, potem pa pisal s hitrostjo 250 vrstic na uro,« živo pripoveduje skoraj desetletje pozneje. Na vrhu prve strani Nedela je naslednji dan pisalo: Papež Janez Pavel II. se je poslovil, tema je zavzela še precejšnji del druge in tretje strani.

Ponavadi velja, da novica, kakršna je, denimo, smrt pomembne osebnosti, tudi če je še tako dolgo pričakovana, vedno preseneti – zlasti če prispe tik pred oddajo zadnjih strani, ko na uredništvo počasi lega umirjenost in večina članov že razmišlja o večerji. Vendar ob papeževi smrti prav velike panike ni bilo, se spominja Urša Izgoršek, saj je bil tudi sicer precejšen del prvih strani namenjen njegovi bolezni, vsekakor pa je k temu pripomoglo tudi to, da je Tone Hočevar velik poznavalec pokojnega papeža in razmer v Vatikanu nasploh. »Janeza Pavla II. sem spremljal od leta 1979. Seveda je povsem drugače, če področje in človeka dobro poznaš,« potrdi Hočevar. Zdaj je že upokojen, a še vedno nepogrešljiv vir analiz in komentarjev vesti iz večnega mesta.

Kruh in potica

Novica je bila naslednje jutro tudi za medij, ki v času elektronskega divjanja informacij težko ustreže zahtevi po ažurnosti, še precej sveža, predvsem pa oblečena v vse tisto, kar ji da žlahtnost, to pa so znanje in izkušnje. »Žurnalizem izvira iz francoske besede jour, ki pomeni dan,« pravi Branko Soban, Hočevarjev sodelavec v zunanjepolitični redakciji, komentator in ravno tako dolgoletni zunanjepolitični dopisnik Dela. »Dnevna novica je bistvo novinarstva, to je kot kruh, toda če hočeš potico, jo je treba nadgraditi.« Obstaja sicer rek, da ni nič starejšega, kot je včerajšnja novica, toda če je ta nadgrajena, lahko traja precej dlje, je prepričan nekdanji dopisnik iz Sovjetske zveze, kjer se je tako zameril oblasti, da mu še danes ni dovoljen vstop v Rusijo.

Branko Soban je kot mlad novinar hitro spoznal, kaj je to novica. Kot študent je začel delati v športni redakciji, kjer je bistvena prav novica, in ta je v glavnem precej preprosta, ponavadi je to rezultat. »Športni novinar mora v zelo kratkem času odgovoriti na pet temeljnih vprašanj: kdo, kaj, kdaj, kje in kako. A tisto, kar naredi iz gole vesti nekaj več, je nadgradnja, in pravi novinar si mora takoj postaviti sto vprašanj.« Ko novico predela, mora odgovoriti predvsem na dvoje: kaj se dogaja in kaj to pomeni. Vprašanji si izposodi od pokojnega britanskega novinarja in dopisnika iz Moskve Malcolma Muggeridgea, ki je bil prav zaradi tega, ker je hotel novico nadgraditi, kaznovan; zaradi poročanja o veliki lakoti v Ukrajini v 30. letih prejšnjega stoletja je bil izgnan iz Sovjetske zveze in pri tem ga ni podprla niti lastna časopisna hiša, Guardian.

In še en postulat je Branko Soban vzel za svojega, še zlasti ko je delal v notranjepolitični redakciji Dela, ta pa je: Vlade lažejo. »Izrekel ga je ameriški raziskovalni novinar Isidor F. Stone in z njim se popolnoma strinjam,« pove. Kot mlad novinar je to pravzaprav hitro spoznal. »Takrat smo hodili na vse mogoče seje in ni bilo težko dojeti, da politiki eno rečejo, praksa pa je nekaj povsem drugega, in to je značilno za vse politične ureditve.«

K literaturi se vedno znova vrača in s tem sledi svojemu temeljnemu prepričanju: »Vse znanje tega sveta je v knjigah in ljudeh.« Zato mora novinar nenehno iskati, brati in spraševati, poznati čim večji krog ljudi, pravi, pri tem pa mora imeti podporo urednika. In pri tej pomembni funkciji se večkrat ustavi, urednik je namreč eden ključnih delov proizvodne linije novice, a v zadnjem času njegova vloga peša. Še zlasti je pomemben pri usmerjanju mladih novinarjev, pri njihovih prvih korakih. »Toda ko novinar enkrat shodi, mora sam iskati teme in prinašati zgodbe.«

Delo z malo začetnico

Pot novice po časopisni hiši se tako (praviloma) začne pri novinarju, in medtem ko jo on obdeluje in predeluje, ji urednik odredi prostor v časopisu. To je lahko sila nestanovitna reč in se lahko v enem dnevu večkrat spremeni, odvisno od razvoja dogodkov. Novinar pošlje besedilo uredniku, in če se to ne vrne k novinarju, potuje k redaktorju, ta članek ustrezno opremi, po potrebi spremeni naslovje ali ga skrajša, nato k lektorju in nazadnje k tehničnemu uredniku, ki na stran umesti besedilo, fotografije, tabele in druge grafične dodatke, ki največkrat nastajajo sočasno s člankom. In tako je šele proti poznemu večeru (in ob skoraj deseterici sodelujočih) stran videti taka, kakršna naj bi naslednje jutro pristala v rokah bralcev.

Včasih je bila pot novice bistveno daljša, zlasti od tehničnega urednika do tiskarskega stroja. Tehnični urednik Anton Mikac ali Tonček, kakor mu pravimo, je začel delati pri časopisu na delovnem mestu, ki ga že nekaj časa ni več. Pred 35 leti se je pri TČR Delo zaposlil kot strojni stavec. Njegova naloga je bila, da je rokopis novinarja prenesel na svinec. To ni imelo prav veliko podobnosti z delom tipkaric, kajti te so svoje delo opravile že pred tem. Novinar je članek na pisalni stroj natipkal z nekaj razmika za popravke in opombe urednika, redaktor ga je opremil, lektor dodal popravke, tehnični urednik pa je to dostavil tipkaricam in te stavcu. Tu je bil čas za revizijo strani, ki jo je opravil korektor. Stavci so nato besedila izročili meterjem in ti so jih zložili na fotopapir. »Besedila so rezali z olfa nožem, zato smo jim rekli kar tapetniki,« se spomni Tonček. »Hudič je bil, če je bil tekst predolg. Nekaj se ga je dalo skrajšati tam, kjer so bili odstavki, a kvečjemu za tri vrste. Problem so bile tudi fotografije, če jih ni bilo mogoče umestiti na predvideno mesto.« Če ni šlo drugače, se je besedilo vrnilo do urednika, nato šlo spet k stavcu, še enkrat k meterju in nato vendarle v kopirnico. Tam so stran skopirali na ploščo in poslali v tisk.

Tudi Branko Soban se je učil obrti v času svinca in kajpak pisalnih strojev. »V redakciji je bilo kot v tekstilni tovarni, tako je brnelo od strojev,« se zakrohota. Pisalni stroj je bil pravzaprav zelo dobra šola, kot se strinja, kajti novinarji so morali začeti pisati z že oblikovano mislijo in biti čim bolj natančni, sicer so morali članek prepisati. Kot dopisnik je besedila prenašal po telefonu pa po teleprinterju, faks je bil že izjemen napredek. Ko so prešli na računalnik, je bil dopisnik iz Kaira, in prizna, da mu je ta tehnološki preskok na začetku povzročal precej skrbi.

Prvi milijon

Med pogovorom o tem, kako hitro je napredovala tehnologija, tudi Anton Mikac smejé zmaje z glavo. Že ko je prišel iz vojske, so prešli na fotostavek, pri katerem so si pomagali z računalniki, počasi so na računalniško obdelavo prehajale druge naloge, on pa je postal tehnični urednik ter do zdaj zamenjal že več programov in delovnih prostorov. Lokacijsko je zdaj, ko se je uredništvo Dela, nekoč razdeljeno v več nadstropij, združilo v enem velikem prostoru, prav na tistem mestu, kjer je delal kot stavec. Zdaj je kot tehnični urednik tako rekoč zadnji v vrsti pred tiskom. Ko dobi po vseh popravkih ukaz: Pribij!, se strani počasi selijo v tiskarno, kjer bržčas že bentijo nad vnovično zamudo v uredništvu.

Ko so časopisne strani še tople, začnejo zvoniti budilke dostavljavcev časopisov. To delo je dolgo opravljal Matjaž Gantar, zdaj prvi človek KD Group, znan tudi kot panker, ki je postal eden najpremožnejših Slovencev. Časopis je začel dostavljati v sedmem ali osmem razredu osnovne šole, in to delal kakih osem let. Njegov rajon je bil domači Brod, včasih je moral nadomestiti še kakšnega kolega dostavljavca in se je malo povečal, sicer pa se še natanko spomni, koliko naročnikov je imel: 202. In tudi podatka o svojih prvih zaslužkih ne skriva: dobil je okoli 50 ali 60 odstotkov takratne povprečne plače, kar je mulcu zagotavljalo finančno neodvisnost in omogočilo naložbo v kakšno kitaro.

Prvo prevozno sredstvo je bilo kolo, potem si je kupil moped, znamenitega Tomosovega avtomatika, pove in v spomin prikliče značilni zvok po jutranjem časopisu. Skladovnica ga je vsako jutro čakala pri trgovini, nato je oddrvel in bil bitko s časom, kajti rane ure mu resnici na ljubo nikoli niso preveč dišale. »Zlasti v srednji šoli je bilo precej krvavo, ker sem moral res pohiteti, da sem dostavil časopis in pravočasno prišel k pouku, ki se je začel ob sedmih ali osmih.« Precej drugače je bilo na fakulteti, ko so (lahko) študentje precej bolj fleksibilni, in takrat so se morali naročniki sprijazniti s tem, da je priletel časopis na dvorišče tam okoli pol devete ure (gospodu, ki ga je na vsak način hotel brati že na avtobusu na poti v službo, je izvod Dela dostavil najprej, da se je izognil pritožbam). Cilj je bil zalučati časopis na prostor preddverja tako, da ni bilo treba stopiti z mopeda. Drugače je bilo seveda, ko je bilo treba pobrati naročnino, kar je bila prav tako naloga dostavljavcev. Takrat je spoznal, da so revni ljudje precej bolj radodarni z napitnino kot premožnejši.