Tiskane izdaje
Ljubljana – Velik del slovenskih novinarjev je bil na začetku slovenske pomladi sredi osemdesetih let del alternativne mreže posameznikov. Ustanovljena je bila tudi alternativna skupina novinarjev, v kateri je izstopala Alenka Puhar.
Razmerja med novinarji in tiskom ter Službo državne varnosti (SDV) v nekdanji državi niso sistematično raziskane. Med redkimi poskusi lahko najdemo publikacijo zgodovinarja Boža Repeta, ki je leta 2002 objavil knjigo Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. V njej lahko sledimo natančnim opisom nastajanja alternative v Sloveniji, ki je pod budnim očesom SDV pletla mreže in ideje za demokratizacijo Slovenije. Analitiki SDV so se s posamezniki intenzivno ukvarjali, ko je šlo za povezave s politično emigracijo v zamejstvu in pojavljanjem prvih, kot je to mogoče razbrati iz poročil republiškega inšpektorata za notranje zadeve, izražanjem »psevdoliberalističnih stališč«.
Alternativni novinarji
Iz arhivov SDV lahko izluščimo, da so v sklopu sistematičnega spremljanja alternativnih gibanj v Sloveniji, veliko pozornosti namenili tudi dejavnostim novinarjev. Tako na začetku osemdesetih let opisujejo neformalno skupino novinarjev, ki se je oblikovala zaradi nezadovoljstva »s sistemom obveščanja in spori s posameznimi uredniki«.
Neformalna skupina novinarjev se je v okviru Društva novinarjev Slovenije in kot nekakšna opozicija formalnemu društvu sestajala v gostiščih (bife Delavske enotnosti, gostišče Mrak), posvečali pa so se dogajanju ob zamenjavi Bogdana Novaka (Pavliha), delovanju posameznih urednikov Dela (Jak Koprivc, Boris Dolničar), sodnim obravnavam proti novinarjem, posebno pozornost pa so namenjali tudi pobudi za odpravo smrtne kazni.
Po ocenah SDV je ključno vlogo v alternativni obliki novinarskega združenja odigrala dolgoletna Delova novinarka Alenka Puhar, blizu pa jim je bila tudi pokojna Slava Partlič, ki je bila na začetku osemdesetih let zaposlena še na Kmečkem glasu. SDV pri Puharjevi zapiše, da je leta 1984 ugotovila, da se zaradi pritiskov, ki jih nanjo izvajajo, ne more več toliko izpostavljati. V neformalni skupini novinarjev so problematizirali ozadja dogodkov v uredništvih Tribune, Teleksa in Pavlihe. SDV, denimo, zapiše, da so se v skupini ukvarjali s problemom, »kako se upreti tendenci temeljnega razvrednotenja novinarskega poklica, ko naj bi novinar namesto iskalca resnice in zagovornika temeljnih usmeritev našega samoupravnega socialističnega razvoja postal slep in nekritičen zagovornik vseh odločitev, ki izvirajo iz dnevne distribucije moči?«.
Zmaga na sodišču
Neformalna skupina novinarjev je tudi v jugoslovanskem okviru sprožila iniciativo za odpravo smrtne kazni, avtorji pa so bili poleg novinarke Alenke Puhar še publicisti Jure Detela, Marko Uršič, Božidar Slapšak in Jaša Zlobec - Lukič. SDV ugotavlja, da so iniciativi za odpravo smrtne kazni sledili posamezni članki v Delu, Teleksu, Mladini ter oddaje na Radiu Študent. Puharjeva je pri tem projektu aktivno sodelovala s pravnikom Matevžem Krivicem.
Neformalna skupina je februarja 1984 protestirala in na častnem razsodišču zahtevala disciplinski postopek proti Vladu Šlambergerju (Delo) ter tovariško obravnavo proti glavnemu in odgovornemu uredniku Dela Borisu Dolničarju, ker ni želel objaviti pisem, v katerih so problematizirali odstavitev odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Novaka. Alternativna skupina novinarjev je ta primer prignala do vrhovnega sodišča, ki je razsodilo, da je treba članek objaviti. Društvo novinarjev je na tej podlagi izvedlo disciplinski postopek proti glavnemu uredniku Dela Dolničarju in odgovornemu uredniku Jožetu Volfandu − javno kritiko z objavo v medijih. Ta dogodek se je takrat interpretiralo kot skupno zmago alternativnih novinarjev in kot enega od začetkov svobode tiska.
Razvejena mreža
SDV je v skupini alternativne skupine novinarjev zasledila številna imena, ki so že delovala na Delu, ali pa so kot zveneča peresa začela v osrednjem slovenskem dnevniku pisati konec osemdesetih let. A kot ugotavljajo v SDV, je bila alternativna mreža precej širša. »Glede na število prijateljskih kot tudi službenih zvez posameznih članov neformalne skupine novinarjev in število podpisnikov posameznih peticij pa je krog simpatizerjev te skupine še precej širši.«
SDV v tem krogu omenja dolgoletno novinarko Dela Slavo Partlič, Mojco Drčar Murko, Antona Rupnika, Marka Jenšterleta, Vinka Vasleta, Vesno Marinčič in druge.
Izkušnje dopisnikov Dela
Za SDV so bili zanimivi predvsem dopisniki Dela v tujini. O tem smo se pred leti že pogovarjali z našimi upokojenimi kolegi, ki poskusov pridobivanja niso zanikali, a da so se temu izogibali, ker ni bilo v skladu z novinarskim delom.
Nekdanji direktor in odgovorni urednik Dela Tit Dobršek, ki je bil dolga leta tudi dopisnik iz Moskve, je pripovedoval, da ga je SDV vabila k sodelovanju, a je večkratne snubitve zavrnil, konkretnih posledic pa ni čutil, razen šikaniranja.
»Nekateri novinarji so sodelovali z Udbo, bili so takšni, ki so imeli hrbtenico, in takšni, ki so bili preračunljivi. Ali si si upal tvegati, je bilo odvisno od pokončnosti,« se je spominjal Dobršek. Tudi dolgoletni dopisnik Dela iz treh evropskih prestolnic (Moskva, Bonn, Rim) Marjan Sedmak je opisoval, da ga je slovenska SDV poskušala pridobiti v obdobju, ko je začelo škripati v odnosih med Slovenijo in centralo v Beogradu, a se je morebitnemu sodelovanju izogibal na vsak način, predvsem z izgovorom, da ima preveč dela s pisanjem člankov.
Tretji primer je dopisnik Dela in Tanjuga iz Argentine Marko Jenšterle s konca osemdesetih let. Opisoval je dogodek, ko so pripadniki hrvaške politične emigracije napovedali manifestacijo pred argentinsko vladno palačo v podporo Dobroslava Parage, jugoslovanski veleposlanik pa mu je naročil, naj gre na dogodek, fotografira navzoče in dostavi fotografije. Jenštrle pravi, da je nalogo najprej zavrnil z izgovorom, da nima fotoaparata, ko mu je veleposlanik ponudil službeni fotoaparat, pa je nalogo zavrnil. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj se je moral sredi dopisniškega mandata vrniti v Slovenijo.
Ob vrnitvi v domovino je o tem govoril v intervjuju za Mladino in beograjski radio B92, razloge za prekinitev mandata pa je pripisal jugoslovanskemu sekretariatu za zunanje zadeve. To je financiralo pomemben del Tanjugove dopisniške mreže, in ker ministrstvo od dopisnika Jenštrleta ni dobilo pričakovanih storitev, se je moral vrniti domov.
