Tiskane izdaje
Večina ameriških medijskih komentatorjev se zadnje dni čudi presenečenju ameriške vlade ob razpadu Iraka in sunitskem uporu. Predhodnica razvpite Islamske države Irak in Levant (ISIL) je namreč nastala že 2006 in se takrat imenovala le Islamska država Irak, ves čas pa jasno in glasno razglašala svoje cilje.
Leto po nastanku so objavili dokument, v katerem so dejali, da moderna država ni obvladovanje ozemlja, pač pa ljudi in njihovega razmišljanja. »Bolj kot dobrobit ljudi je pomembna dobrobit njihove vere,« so oznanili. Bela hiša predsednika Baracka Obame se ni imela časa ukvarjati z zloveščimi napovedmi, od vojn utrujeni volivci pa so izvolili predsednika, ki je obljubil umik.
Irak so prepustili skorumpiranemu premieru Nuriju al Malikiju, ki je v mesecih po njihovem odhodu pregazil krhko ravnovesje med verskima ločinama, oblast skoncentriral v rokah šiitov in znova sprožil upor sunitov. Washington je vedel, s kom sklepa zavezništvo, toda zanašali so se na preizkušen recept iz hladne vojne, v kateri je vsaka stran podpirala svoje diktatorje, ti pa so tekmovali, kdo bo z bolj krvavimi rokami ustrahoval državljane, vzdrževal navidezen red in stregel željam zaščitnikov. Metoda deluje na Arabskem polotoku, ponovno jo uvajajo v Egiptu, nanjo so računali v »demokratičnem Iraku«.
Toda Bližnji vzhod je bil vedno pojem za verski, političen in geografski vozel, ki ga Zahod kljub desetletjem razvozlavanja ni nikoli povsem razumel. V novih časih je še bolj zadrgnjen, saj so zdaj prevladale veliko bolj nevarne verske dogme.
Če razmere ne bi bile tako tragične, bi bile zabavne. Washington v Siriji skupaj s sunitskimi zalivskimi kraljevinami podpira upornike proti režimu predsednika Bašarja al Asada. Tega pri življenju ohranjata šiitski Hezbolah iz Libanona in njegov zaščitnik Iran. Na drugi strani vse manj jasne iraško-sirske meje Iran in ZDA poskušata ohraniti razmajano vlado al Malikija pred udarom upornikov, ki jih sofinancirajo ameriški zavezniki z Arabskega polotoka.
Prejšnji predsednik je hotel vse težave sveta urejati z marinci. Sedanji bi jih najraje prepustil Združenim narodom, organizaciji, ki nikoli ni slovela po reševanju česarkoli. Domača desnica ga obtožuje, da je z umikom povzročil razpad Iraka, in hkrati spodbuja, naj po francoskem zgledu iz Čada s hitrim posredovanjem ustavi ISIL.
Levica trdi, da je domine sprožil vojaški avanturizem Georgea Busha mlajšega, in opozarja, da niti letalski napadi niti pošiljke orožja ne morejo rešiti Iraka, dokler bodo politiki pogreznjeni v sektaška nesoglasja. Radikalni analitiki v vsem vidijo zlovešč skrivni ameriški načrt, da s kaosom razbijejo regijo in jo nato s politiko deli in vladaj lažje nadzirajo.
Obama ta hip izbira med slabimi možnostmi in morda razmišlja, zakaj ob izbruhu sirske krize ni odločneje podprl upornikov, preden se je arabska pomlad sprevrgla v pomlad džihada.
