Tiskane izdaje
Dan je bil izjemna izkušnja tudi za sedmo silo v Sydneyju. Novinarji se moramo namreč na OI sprijazniti, da zaradi omejitev prirediteljev in delodajalcev delamo v duhu barona Pierra de Coubertina ter poklicno »sodelujemo« tudi v panogah, v katerih – blago rečeno – nismo domači. Pred Debevčevim nastopom v elitni strelski disciplini 3 x 40 smo se tako oborožili z najrazličnejšimi podatki, v globino panoge pa kajpada nismo prodrli.
Vedeli smo, da je zelo izkušen strelec, saj je že petič potoval na OI, da ima v lasti bogati zbirki odličij s svetovnih in evropskih prvenstev, 24 zmag s tekem svetovnega pokala ter štiri svetovne rekorde z zračno in malokalibrsko puško. A prav tako, da ima svojo ahilovo peto. Manjkal mu je olimpijski preblisk, za katerega je bil v Seulu, Los Angelesu, Barceloni in Atlanti premalo natančen.
»Temna plat« Rajmonda Debevca
Kot se je zdelo nam, je bilo tako tudi na strelišču Cecil Park. Takrat 37-letni Postojnčan, ki že od leta 1975 živi v Ljubljani, je po 120 strelih leže, stoje in kleče zbral kar 1177 krogov ter za dva kroga popravil olimpijski rekord, prav tolikšna pa je bila njegova prednost pred Norvežanom Haraldom Stenvaagom.
Toda ko se je najboljša osmerica preselila v sosednjo dvorano, da bi v finalu odločila o dobitnikih kolajn s pičlimi desetimi streli, smo spoznali še »temno plat« Rajmonda Debevca. Prvi strel je poletel previsoko, drugi levo od središča tarče, eden prenizko, naslednji desno ... Le kaj počne, se mu je zmešalo, smo se spraševali, toliko bolj, ker ni kazal niti kančka nejevolje.
Še več, celo njegov dolgoletni trener Lojze Mikolič se je mirno smehljal, medtem ko smo slovenski »poznavalci«, novinarji in člani olimpijske reprezentance, ki so bili tisti dan prosti, zgroženo bentili: »Spet je zamočil.« Razočaranje je prekinil šele glavni sodnik z ukazom: »Na svoja mesta ...«
O tem trenutku je sanjal od osmega leta
Da nismo vedeli, da imajo tekmovalci pred finalom na voljo nekaj poskusnih strelov, je ostala skrbno varovana skrivnost celih 14 let. V uradnih poročilih je ostalo zapisano, kako je Debevec še drugič pometel s tekmeci, med katerimi se mu je najbolj približal Finec Juha Hirvi, in dosegel še en olimpijski rekord.
»No, ali nismo rekli, da bo brez težav ubranil vodstvo,« smo si neprepričljivo dali duška, preden se je slovenski junak povzpel na najvišjo stopničko zmagovalnega odra, da bi mu tedanji predsednik MOK Juan Antonio Samaranch obesil okoli vratu najžlahtnejšo kolajno in da bi se mu ob zvokih Zdravljice orosilo oko.
O tem trenutku je pač sanjal od osmega leta, ko je za rojstni dan dobil v dar zračno puško. Lojze Mikolič, skromni mož v šampionovi senci, je razkril: »V Rajmondu se je že v Barceloni '92 ukoreninil kanček strahu pred podvigom. In vprašanje je, kaj bi bilo z njegovo kariero, če bi mu še enkrat spodletelo.«
Ko bi vedel, da smo ga neuki le nekaj minut prej nehote pokopali in »ogrozili« naslednje uspehe, med drugimi bronasti kolajni z OI v Pekingu in Londonu dolgih 12 let po avanturi v Sydneyju ...
