Adijo, tovarna: Šefi so odšli, delavci ostali – a ne za dolgo

Tik pred stečajem Pletenine so delavke na protestu sporočile: »Hočemo delo in hočemo delati«.

Objavljeno
21. avgust 2014 16.26
Gospa Marija bivša delavka tovarne Pletenina 6.5.2014 Ljubljana Slovenija
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

Ljubljana – Območje ob poslopju nekdanje Pletenine bo v času rušenja zaprto za ves promet, so 11. septembra 1997 sporočili iz podjetja, ki je dva dni zatem z minami porušilo stavbo nekdanje tovarne trikotažnega perila v Mostah. Marija, ki je tam delala vse do stečaja, miniranja ni spremljala. Ta zgodba je bila takrat zanjo končana.

»Štirinajst dni smo delali, štirinajst dni smo bili doma,« se leta 1993 spominja Marija, ki je v moščanski tovarni trikotažnega perila delala v barvarni. Leto dni zatem se je začel stečajni postopek, ko je okoli štiristo delavcev, večinoma žensk, ostalo na cesti. Marija je takrat zbolela, zato so se njeni zadnji dnevi v tovarni, kjer je bila zaposlena dobrih dvajset let, končali z odhodom na bolniško konec leta 1993. »Mož mi je takrat rekel, naj iz tovarne poberem recepture in grem na svoje, naj odprem espe, vendar nisem bila za to,« pripoveduje.

Časopisi so leta 1993 pisali, kako je tedanja vodstvena ekipa tovarne »ugonobila podjetje in si z ustanovitvijo by pass podjetij ter krajo nagrabila premoženje«, potem pa je marca tistega leta po izrečeni nezaupnici odšla.

Težave po osamosvojitvi

Konec osemdesetih in predvsem po osamosvojitvi Slovenije so se, kot nadaljuje Marija, razmere v tovarni trikotažnega perila s stoletno tradicijo poslabšale. »Dokler je bila Jugoslavija, je bilo v redu. Ko je prišel njen konec, pa ne vem, kaj se je zgodilo,« zmaje z glavo. »Leta 1992 so za direktorja postavili sina ustanovitelja tovarne, a ga po nekaj mesecih odslovili. Potem se jih je zvrstilo kar nekaj, in takrat se je začelo.«

Ljubljanska komunalna energetika je novembra 1993 tovarni izklopila ogrevanje zaradi neplačanih računov. Časopisi so poročali, da delavke delajo v plaščih. V tovarniškem sindikatu so takrat opozorili: »Hočemo delo in hočemo delati.« Proizvodne delavke so na vlado naslovile pismo z opozorilom o moralnem delu vodilnih. »Spomladi leta 1993 smo imeli štrajk, ker nismo bili zadovoljni. Zahtevali smo, da tovarna ostane in mi v njej. Vodilni pa so ustanavljali neka svoja podjetja in tja vabili nekatere delavke,« se spominja Marija. »Potem so odšli, mi pa ostali. Za Adidas, s katerim smo dolga leta sodelovali, je bilo treba še nekaj stvari narediti. Ostala sem v barvarni in na hitro organizirala delavce. Rekla sem jim, da je treba končati, kar smo začeli.«

Stečaj tovarne je zatem spremljala od doma. »Čeprav so opozarjali na težave v tekstilni industriji na splošno, menim, da bi se Pletenina lahko obdržala,« je danes prepričana Marija. V evidenci gospodarske zbornice je bilo leta 1991 v Sloveniji med 90 in 100 tekstilnih podjetij, od tega 85 večjih.

Del dobička delavcem vsake tri mesece

»Vseskozi smo veliko delali za izvoz in naši izdelki so bili zelo kakovostni. V primerjavi s tem, kar je danes, pa sploh. Če pri barvanju katerega od kosov perila kakovost ni bila zadovoljiva, smo morali barvanje ponoviti,« pripoveduje Marija o delu v barvarni tovarne, ki je v poznih sedemdesetih zaposlovala tisoč ljudi. Tudi s plačo so bili zadovoljni, čeprav je bila nižja od takratnega povprečja v ljubljanskem gospodarstvu. »Vsake tri mesece so nam razdelili še del dobička, tako da je bilo v redu. Hkrati so nam omogočili stanovanjski kredit, veliko pa jih je dobilo stanovanje v najem, ker jih je tovarna gradila.« Z odplačevanjem kredita, nadaljuje Marija, prav tako ni bilo težav. »Saj smo imeli službo.« Poleg tega jim je tovarna omogočila redne počitnice in organizirala kulturne dogodke. »Danes je drugače. Težko prideš do stanovanja, ker težko prideš do službe ali pa se bojiš, da jo boš izgubil. Takrat tega strahu ni bilo.«

KLIKNITE TUDI NA POSEBNO DELOVO INFOGRAFIKO TUKAJ.