Adijo, tovarna: »To je le moja zgodba - ena od mnogih«

Če ne bi bilo turbokapitalizma in pohlepnosti posameznikov, bi bila Tiskarna Mladinska knjiga še danes vzorni izvajalec.

Objavljeno
13. november 2013 10.30
*pzr*mk
Božo Frišek
Božo Frišek

To je moj spomin na zlate in prekleto težke čase - od leta 1976, ko sem postal štipendist Mladinske knjige, do leta 2009, ko sem ostal na cesti, in še štiri leta, ko površno gledam, kako »zveri trgajo tovarno Tiskarna Mladinska knjiga«. To je bilo kratkih in hkrati dolgih 37 let. Še vedno upam, da se bo kaj storilo. Toda to upanje je samo v meni in prepričan sem, da bo minilo še mnogo, mnogo let za kaj takega, da bo na Slovenskem nova Mladinska knjiga.

V tovarni sem bil nekaj časa zaposlen s poklicno izobrazno po nekaj letih zaposlenosti pa sem opravil srednjo izobrazbo. Sicer pa sem bil aktiven tudi v raznih organih tovarne (sindikat, delavski svet in razne komisije).

Ko sem v vašem časopisu bral članek »Adijo, tovarna«, moje misli niso mogle mimo dogodkov, kako sem se sam poslovil od svoje prve oziroma zadnje tovarne, ki se je po starem imenovala Mladinska knjiga. Mladinska knjiga Tiskarna in MKT print.

Ne vem, kako naj začnem. Bom začel s sporočilom, ki sem ga napisal ob mojem prisilnem slovesu od nje. To je bil dan stečaja MKT print leta 2009. Sporočilo je bilo namenjeno predvsem nekaterim politikom in ostalim, ki sem jim takrat zaupal in od njih pričakoval, da mi bodo oziroma nam bodo pomagali.

Sporočilo se je glasilo:

»Pozdravljeni!

Na kratko bi se vam rad predstavil. Sem Božo Frišek - nezadovoljni, opeharjeni in razočaran do pred nekaj dnevi delavec MKT print tiskarne. Do nedavnega je bila to Mladinska knjiga Tiskarna Ljubljana, ki je bila znana dobra slovenska tiskarna evropskega slovesa.

V tej tiskarni sem bil zaposlen mesec dni manj kot 30 let. Vsak dan sem prihajal na delo z dušo in telesom. Moj moto pa je bil, da bi s kolektivom ustvaril kar se da najboljšo izdelavo knjige z najmanj napakami. V podjetju sem začel kot ročni stavec oziroma foto stavec, nato pripravljalec tiskovne forme nekaj časa pa sem bil tudi tehnolog v pripravi dela.

Na vso žalost se v tem trenutku v Sloveniji dogajajo zelo čudne stvari oziroma veliko odmevnejše kot je primer MKT printa (Mura, Gorenje ...). Zato imam občutek, da se bo na še edino večjo tiskarno v Sloveniji kar pozabilo oziroma se jo bo z lahkoto uničilo.

Mladinska knjiga se je kalila, učila in nabirala prakso že od leta 1920, pod imenom Mladinska knjiga pa po letu 1945 vse do danes oziroma do četrtka 9. oktobra 2009. Torej obstajala je skoraj 90 let. Kar ni tako malo! V tem času je naučila ogromno kvalitetnih tiskarskih kadrov, ki so odšli po drugih tiskarnah. Lahko rečem, da je bila to Tiskarna jugoslovanskega in slovenskega napredka.

S tem sporočilom bi rad izrazil nezadovoljstvo vseh delavcev, ki smo bili postavljeni čez noč na cesto. Tu zraven je tudi hčerinska invalidska firma Evroadria (del bivše tiskarne Dan). Trenutno nas je brez zaposlitve ostalo približno 240 delavcev. V letošnjem letu pa jih je lastnik odpustil še približno 100 delavcev.

Hkrati pa mi je zelo hudo tudi za samo podjetje, ki je bilo znano po kvalitetni izdelavi trdo vezanih knjig v Sloveniji, nekdajni Jugoslaviji in predvsem Evropi, Rusiji in ZDA. Podjetje je kljub začetku recesije izvažalo 95 % v Evropo. Pri večjih nakladah v Sloveniji in sosednjih državah pa smo bili vedno prvi in zanesljivi, da bo knjiga pravočasno narejena.

Jedro tega sporočila je predvsem to, da želim opozoriti javnost oziroma svoje sodržavljane, kaj počne moderni kapitalizem. Ne vem, koliko poznate naš primer oziroma primer naše tiskarne.

Večinski lastnik je postal mladi gospod Boštjan Nagode, ki je sočasno še lastnik Tiskarne Schwarz, Tosame in še nekaterih manjših podjetij. Sprva je bil član oziroma predsednik Nadzornega sveta Mladinske knjige, ker pa ni bil zadovoljen z vodstvom uprave, je postal sam predsednik uprave. Od tistega časa dalje se je začelo poslovanje in organizacija v podjetju podirati. Zato menim, da je stečaj Tiskarne nastal zaradi njegove zgrešene investicije, nesposobnosti, predvsem pohlepnosti po velikem zaslužku (poslopje tiskarne), če ne tudi zaradi tajkunstva. Niti malo pa ni čutil socialne stiske delavcev, ki so delali za njega.

Delavcem je ostal dolžan plačilo za mesec avgust, september in plačilo regresa, seveda pa še prispevke za pokojninsko zavarovanje od meseca aprila. Toda to še ni vse. Sredi meseca avgusta je bilo v podjetju kljub gospodarski recesiji še veliko dela. Približno 300 naročil. To pomeni naslovov knjig, katerih so bili projekti že v pripravi za izvedbo le-teh. Naklade so znašale od 1000 do 15000 izvodov in tudi več. Ampak mlademu gospodu to nič ne pomeni, in dolgoletni trud naših komercialnih delavcev v enem tednu prekine oziroma razdeli po Sloveniji.

Delavci smo ostali brez dela in skrb že tako obubožane države.

Gospod Boštjan Nagode pa bo v svoji prvi tiskarni Schwarz še naprej nemoteno deloval. Seveda med njegovimi naročili bo tudi kakšno ali kar nekaj naročilo nekdanje Tiskarne MKT print. Ostaja mu še tudi Tosama itd. Skratka živel bo kot ptiček na veji. Nam opeharjenim delavcem pa bo ostal dolžan za pošteno delo, ki smo ga opravili za ???

Ker že vse svoje življenje podpiram svojo državo in sem v mladih letih naredil tudi nekaj dobrega za naš obstoj, vas prosim, da mojemu sporočilu namenite vsaj kakšno minutko vašega časa, dejstva premislite in da naša Mladinska knjiga Tiskarna ne propade zaradi nekega »golobradca« oziroma mladeniča, ki pri tako rosnih letih postane neopravičeno tako bogat.

Lep pozdrav.

Vse moje izjave so resnične in tudi stojim za njimi.

To pismo oziroma sporočilo sem poslal aktualnim politikom, ministrom in medijem v Sloveniji (Oražem-Zalokar, Svetlik, Golobič, Kresal, Türk, Pahor, Lahovnik, Gantar, Jelinčič, Milič-Hribar, varuh člov. pravic, Veber, 24.ur, novinar Jerman, 24 ur, Preverjeno, Objektiv, Nedeljski dnevnik, ...).

To je bilo pred štirimi leti. Med tem časom se je začel stečajni postopek. Za stečajnega upravitelja je bil določen gospod Tomaž Kos. Tudi njega sem opozoril na stanje v tiskarni, ki ga sam opažan kot njen nekdanji delavec. Ko sem spoznal, da od te svoje spoštovane države Slovenije ne bomo deležni nobene pomoči oziroma, da se ne bo nihče potrudil in vsaj malo poskusil rešiti ponos Slovenije, je opešal tudi moj trud. Skratka, spoznal sem, da je to neke vrste igra posameznikov v naši državi, ki pa se množijo oziroma rastejo kot gobe po dežju.

V tem času sem postal enoletni član kolektiva brezposelnih na zavodu za zaposlovanje. Tu mi je bilo kmalu jasno, zakaj obstaja in kaj se dogaja. Skratka, nič pomembnega. Po letu dni sem ostal brez prihodkov. V tem letu se mi je poslabšala sladkorna bolezen in začel sem se zdraviti za depresijo, kar je bila posledica izgube službe.

Nakar sem imel srečo in se zaposlil na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani kot član tehničnega oddelka. Moj osebni dohodek se je zmanjšal oziroma je postal zajamčeni dohodek. Kot grafik je bil moj prihodek višji od slovenskega povprečja. Od takrat dalje spremljam stečajni postopek bolj z daljave.

Ugotovil sem, da kot pošten državljan in odgovoren delavec brez dlake na jeziku nimam kaj iskati pri tem postopku. Vsekakor pa ni bilo nikogar, ki bi prisluhnil našim težavam. Nikogar, da bi se v težkih trenutkih zavzel za nas in nam pomagal. Nikogar. Niti takrat glasni vodja sindikata Pergam ni rešil situacije, čeprav nam je vedno pripovedoval »pravljice«, kako se bo vse skupaj rešilo. Pa ne pozabite, da je to le moja zgodba - ena od mnogih.

V alinejah navajam par stvari, ki sem jih videl v tem obdobju od stečaja dalje.

- Denar, ki nam je bil namenjen na zavodu za zaposlovanje bi raje namenili novemu zagonu proizvodnje. To bi bilo v našem primeru najboljša rešitev.
- Stečajni upravitelj, ki vodi stečaj ima v »igri« oziroma rešuje približno 50 različnih stečajnih postopkov (prebral v časopisnem mediju). Sprašujem se, kako uspešno in čim prej bo rešil stečaj moje nekdanje tovarne. Vsekakor bo še dolgo izčrpaval našo propadlo tovarno. Najbrž toliko časa, dokler bo še kaj za prodati. Potem ... To je pač moda stečajnih upraviteljev.
- Stečajni postopek podrobno spremlja Poslovni dnevnik in gospod novinar Morozov. Velikokrat je pisal o tem, ampak v tej preljubi Sloveniji se nihče ne zgane.
- G. Nagodetu je prikazano njegovo zgrešeno poslovanje in razni sumljivi nakupi velikih strojev, pri katerih je dodatno služil in zadolževal našo propadlo tovarno. Toda država to gleda oziroma na trenutke mu je hotela tudi pomagati. Mislim na pet milijonov s strani ministrstva za gospodarstvo za reševanje finančnih težav v Tosami. Zelo dobro, da so to nekateri preprečili.
- Med tem časom so osebne tiskarne g. Nagodeta šle tudi v stečaj in ustanovile so se nove. To se nanaša na Tiskarno Schwarz. Zanimivo, kaj vse lahko počne nekdo v pravni državi.
- Tudi v tovarni Tosama se marsikaj dogaja - od razprodaje do menjave lastništva (sorodne vezi).
- Na koncu pa bo g. Nagode postal veliki »revež«, saj bo lahko prijavil osebni stečaj, če ga že ni.

Tako se bo izgleda končala zgodba dobre tovarne, ki ji je bilo ime Mladinska knjiga.

Moji spomini

Bili so časi, ko je bilo v tovarni zaposlenih tudi 960 delavcev in je bilo za vse dovolj za dostojno življenje. Kot eden izmed zaposlenih v njej si upam trditi, da če ne bi bilo tega turbokapitalizma in pohlepnosti posameznikov, bi bila Mladinska knjiga še danes vzorni izvajalec knjig in tiskovin neštetih naročnikov po vsem svetu in bi stala ob rami vrhunskih podjetjem kot sta Krka in Lek. Pogoji za to so bili.

Še nedolgo nazaj, pred stečajem, je bila naša tovarna sposobna narediti in je v enem mesecu naredila milijon knjig, knjigoveznica bi lahko pokrila vso slovensko potrebo po vezavi, vedno smo bili na vrhu v novitetah grafične industrije, prejemali nagrade in pohvale za najboljšo izdelano knjigo, izdelovali smo posebno velike formate knjig, vedno smo bili kos velikim atlasom z ogromno podatki, itd. Prejemali smo posojila, ki smo jih vedno vrnili v roku. Toda ta pravljica se konča, ko pride mladenič, za katerega izgleda, da mu to ni pomenilo nič in povrhu še izkoristi našo poštenost in nas pahne v prepad, s katerega ni več vrnitve.