Adijo, tovarna: Večina jih je živela za tiskarno

Ljubljana – Tam, kjer so danes kabineti profesorjev prava, je bila nekoč ročna stavnica, nadstropje nižje, kjer so zdaj predavalnice, pa klišarna, kjer so izdelovali kovinske plošče za tiskanje. Od leta 1997 Tiskarne Ljudske pravice po več kot stoletni tradiciji v Kopitarjevi ulici ni več. Tri leta pozneje so tja preselili pravno fakulteto.

Nekoč Katoliško tiskarno so v stari Jugoslaviji preimenovali v Jugoslovansko, ki je bila na prvem mestu med tiskarnami v kraljevini. Tiskali so državne vrednotnice, poštne in železniške tiskovine, znamke, knjige in časopise. Z nacionalizacijo po drugi svetovni vojni je postala Tiskarna Ljudske pravice. Tudi takrat je bila, poleg tiskarn Delo-grafika in Mladinska knjiga, ena najboljših v skupni državi. Še leta 1993 je poslovala z dobičkom, ko so posodobili knjigoveznico. Okoli 280 zaposlenih je tri leta pozneje stavkalo, ker so zamujale plače. Leto zatem je bila tiskarna v stečaju. Tiskarju Tomažu so delovno knjižnico vrnili januarja 1997. Po skoraj tridesetih letih je z delovne mize pobral nekaj stvari, jih spravil v torbo in odšel. Med njimi je bilo nekaj črk iz češnjevega lesa, par papirjev in slik. Nič vrednega, pravi, zgolj droben spomin.

»Frajerji«

»Šele zdaj vidim, kako sem bil fejst,« se 63-letnik nasmehne ob pogledu na fotografijo v svojem indeksu in hkrati odpre delovno knjižnico. Prvega septembra 1970, piše v njej, se je zaposlil v Tiskarni Ljudske pravice. »Pred drugo svetovno vojno so tiskarji veljali za gospode. Ko so dobili plačo, so jih pred tiskarno menda čakali kočijaži. Štirikrat bolje so bili plačani od zaposlenih v drugih panogah, vsaj tako se je govorilo,« pravi Tomaž, ki ne želi biti imenovan s priimkom. Pripomni, da je tako varneje.

Ko je sam po dveh letih vajeniškega dela začel delati kot kemigraf, so bili tiskarji še vedno »frajerji«, pripoveduje. Bili so cenjeni in zato tudi bolje plačani. Potem ko so oddelek, kjer se je z jedkimi kemikalijami obdelovalo cinkove plošče, da je nastal kliše, ukinili, je bil Tomaž premeščen na ofsetni oddelek. Njegova naloga je bila natančno preračunati, koliko barve je potrebno za tisk te ali one publikacije in koliko papirja je treba naročiti. Pozneje je delal še v komerciali. »Bili smo dober kolektiv,« se spominja, »lepo nam je bilo.« V tiskarni so imeli zobno in zdravstveno ambulanto, na voljo so bili počitniški sindikalni domovi in ustanovili so planinsko društvo. Tudi plače, kot pravi danes upokojeni tiskar, so bile solidne. Vsaj normalna pokojnina mu je od tega ostala, se nasmehne.

Ob njegovem prihodu je bilo v tiskarni zaposlenih okoli štiristo ljudi. Tam so natisnili prvo Pavlihovo pratiko, tiskali so Mladino in časopis Dnevnik. Tomaž se spominja, da so za pivovarno Union tiskali tudi etikete za steklenice. »Govorilo se je, da je ena nalepka dražja od vsebine.«

Za Državno založbo so tiskali karte Slovenije in Jugoslavije, ena pošiljka učbenikov je bila poslana v Nigerijo, za avto-moto zvezo so tiskali avtokarte, prav tako šolske zemljevide. »Vsakič ko smo tiskali zemljevid, je v tovarno prišel gospod, sicer kmetovalec, a odličen poznavalec geografije Slovenije. Karto je pregledal in povedal, ali je kje kakšna napaka.« Ko so tiskali koledarje za Cankarjevo založbo in jih je priganjal rok, je za delo poprijel vsak, pripoveduje Tomaž. »Ni bilo vprašanja, da kdo ne bi pomagal. Tega ni bilo, kakor slišimo danes, da če si pa v pisarni, ti ni treba. Večina nas je živela za tiskarno.«

Za ene lepi spomini, za druge agonija

Da so bili »vsi za enega, eden za vse«, se spominja tudi Tomažev sodelavec Jaka. Če je pri delu nastal zamašek, pravi, so tudi iz vodstva priskočili na pomoč. Priznava pa, da so se pozneje odnosi skrhali. »Sčasoma se je ustvarila neka hierarhija, jaz sem jaz, vi ste pa vi,« nadaljuje grafik in fotograf, ki je v tiskarno prišel osem let pred Tomažem in jo zapustil leta 1993. Pripomni, da ima sam še danes nanjo lepe spomine, agonijo pa da prepušča drugim. Je spremljal zgodbo tiskarne po tem, ko se je upokojil? »Seveda. Zgodbe, ki sem jih slišal, mi niso bile nikoli povsem jasne. Mislim pa, da bi bila tiskarna tudi danes kos vsem zahtevam, če bi imela dobro vodstvo,« razmišlja. V triintridesetih letih, kolikor je sam delal na Kopitarjevi, se je zamenjal en direktor, po njegovi upokojitvi se jih je zvrstilo kar nekaj. »Po mojem samo zato, da so lahko mučkali, po domače povedano.« Prepričan je, da če bi država pokazala interes, bi tiskarna živela še danes. »Kader je bil prvovrsten, tudi tehnološko smo bili kakovostni, samo pravi trg bi bilo treba najti. S pravim vodstvom bi se lahko ustrezno prilagajali vsem spremembam. Ampak ni bilo pravih potez.«

Tomaž se strinja: »Imeli so nas za norca. Vodstvo in tudi sindikat, ker bi lahko ukrepal. Na koncu bi lahko več iztržil za delavce. Vsak od nas je dobil nekaj več kot 250 evrov, medtem ko so direktorjem menda izplačali visoke odpravnine.« Prepričan je, da stečaj podjetja pomeni zgolj to, da se stvari pometejo pod preprogo, kot se je po njegovem zgodilo v tiskarni. »Nikoli ni bilo nič ugotovljeno, ne raziskano,« je kritičen nekdanji delavec, ki še zdaj hrani izrezke iz časopisov, vezane na tovarno. »Vse je bilo zavito v meglo, tudi sama prodaja stavbe. Eni pravijo, da so hoteli tovarno uničiti, zato da bi ji padla cena. Saj vidite, tudi Tobačno so prodali. Ne vem pa, kam to pelje. Če ne bo proizvodnje, ne bo pokojnin, ne bo ničesar.«

En stroj zamenjal osem rok

Čeprav je od stečaja minilo dobro desetletje, se nekaj »tiskarskih entuziastov«, kot jih imenuje Tomaž, še danes srečuje. Da je njihovo druženje bolj redno, gredo zasluge tudi Marku Drpiću, ustanovitelju studia TipoRenesansa. V svojem muzeju v Križevniški ulici hrani nekaj dragocenih kosov povojne tiskarske opreme, prav tako vodi tiskarske in kaligrafske delavnice. »Kot oblikovalec sem si želel ustvarjati s staro tehniko, pa so mi povedali, da tega že zdavnaj ni več in da sem se spomnil dve desetletji prepozno,« o začetkih druženja s tiskarji razlaga Drpić. Skozi pogovore z njimii, pravi, se je veliko naučil o tehnikah, ki so danes skoraj izumrle. »Ko sem jih prosil, naj mi kaj razložijo, je bilo, kot da bi nehali delati včeraj,« poudarja. »Sem pa hitro spoznal, kako boleče je bilo zanje, ko so z razvojem tehnologije ti mojstri postali nepotrebni.«

Kot razloži poznavalec, je bilo v Sloveniji na tem področju skoncentriranega veliko znanja. Spomni na takrat sodobno Tiskarno Mladinske knjige, ki je leta 2009 končala v stečaju. Ljudska pravica je bila znana po dobri opremi, imela je tudi vrste tiskov, ki jih drugod v Jugoslaviji ni bilo. »Delavci so mi povedali, da so bili slovenski tiskarji, ki so odšli v Nemčijo, in precej jih je šlo, tam zelo cenjeni.« Tehnologija gre naprej in nov stroj zamenja nekaj delavcev, nadaljuje oblikovalec. »Tiskarski stroj, ki je stavil, je denimo zamenjal štiri ročne stavce.« Ti prehodi so sicer neizogibni, toda to, kako se zgodijo, je po njegovem odvisno od vodstva podjetja in splošne klime. »Ko smo se osamosvojili, jih je najbrž veliko tarnalo, medtem ko so drugi začeli iskati priložnosti.«

Eno najmodernejših tiskarn v tem delu Evrope so pod rušo spravile slabe poslovne odločitve vodstva, ki se po osamosvojitvi ni najbolje znašlo v novih tržnih razmerah, svoje pa so pridali tudi grabežljivi posamezniki in ravnodušje države, je bilo mogoče prebrati v enem od slovenskih časopisov septembra 1998, leto dni po stečaju Tiskarne Ljudske pravice.

Tomaž je, kot pravi, vztrajal do njenega konca. »Mogoče ne bi smel delati samo v eni firmi, ker ima vsak verjetno potencial še za kaj drugega. Če delaš vseskozi eno in isto, te imajo po malem že za inventar,« se nasmehne. »Je pa okrog Ljudske pravice nekoč krožila krilatica, da če si tam izučen, boš imel delo do smrti.«