Tiskane izdaje
Najbolj prodajani, najbolj prevajani in najbolj znani sodobni francoski in najbrž tudi evropski pisatelj Michel Houellebecq je okrog svoje osebnosti in dela ustvaril intrigantno skrivnostnost. Sinoči se je na povabilo založbe Beletrina v živo predstavil slovenskemu občinstvu.
Pisatelj naj bi v Ljubljano prišel že na začetku marca na Beletrinin literarni festival Fabula, a je takrat svoj obisk iz osebnih razlogov preklical.
Da bo prišel tokrat, zaradi njegove nepredvidljivosti nismo povsem verjeli, dokler ga nismo sinoči zagledali v ljubljanskem Kinu Šiška. V Sloveniji ni prvič, pri nas je pred leti, ko je bil že slaven, kot anonimnež bival na Rogli in upal, da bo našel navdih za roman.
Sinoči je bil kar dobro razpoložen, kar se pri njegovih srečanjih z bralci ne dogaja ravno pogosto, in to gre pripisati tudi precej brezbarvnim vprašanjem voditelja Stojana Pelka.
Ta se je, denimo, zapičil v to, zakaj Houellebecq uporablja toliko podpičij. Pisatelj je najprej presenečen odvrnil, da tega ni opazil, a da bo pogledal svoja besedila, nato je dejal, da ne ve, zakaj, nakar je ugotovil, da mu ta tema pride prav za zavlačevanje pred morebitnimi za občinstvo bolj vznemirljivimi vprašanji, kot je raba podpičij.
Pogovor je bolj ali manj potekal v tem slogu, šele proti koncu je sledilo vprašanje o francoskem filmu z naslovom Ugrabitev, v katerem pisatelj igra samega sebe in ki naj bi bil posnet po resničnih dogodkih. Houellebecqa naj bi namreč leta 2011 med promocijsko turnejo po Belgiji in Nizozemskem ugrabili in po nekaj dneh se je spet pojavil.
Sinoči je dejal, da filma ni videl, da pa so ga ugrabitelji izpustili zato, ker je bil zoprn ujetnik, ki je nenehno postavljal vprašanja. Houellebecq, ki ves čas pripoveduje z enakim tonom in enako obrazno mimiko, je to povedal na način, da mu človek lahko verjame ali pa tudi ne. Najbrž je bila ta ugrabitev spet eden od njegovih promocijskih trikov, film pa ga bo še bolj proslavil. Dodal je še, da so ga pri tem filmu ogoljufali.
Pisatelj, ki se je pred časom izselil iz Pariza in nekaj časa živel v Španiji in na Irskem, zdaj spet domuje v Parizu, na vprašanje zakaj, pa je odvrnil, da zaradi lenobe, ker se je utrudil govoriti angleško.
Od svojega drugega romana Osnovni delci leta 1998 – prvega, Razširitev območja boja, je objavil leta 1994 – je izid vsake njegove knjige pompozen dogodek, o knjigah in avtorju se ugiba, govori in piše, še preden utegnejo prvi kritiki spregovoriti kakšno besedo.
Kritiki ga kujejo v zvezde ali sesuvajo v prah, zadnjim je nekoliko zaprla usta najprestižnejša francoska literarna nagrada, Goncourtova, za zadnji roman Zemljevid in ozemlje leta 2010. Napovedovali so mu jo že pet let pred tem za Možnost otoka, a se je žirija tako sprla, da je frčalo perje. In daleč od tega, da je bila žirija enotna, ko mu je nagrado vendarle podelila.
Samoustvarjena podoba
Množica zapisov o Houellebecqovem liku in delu je večinoma posledica njegove samoustvarjene podobe, ki ga prikazuje kot ekstravagantnega, provokativnega, perverznega, seksualno obsedenega in neuravnovešenega človeka, ki je za povrhu še pijanec, če že ni zadet od česa drugega.
Houellebecqu, rojenemu leta 1958, sta težko otroštvo ob neodgovorni, newagevsko frfotajoči materi ter odraščanje pri babici in v internatu zarezala nezaceljivo rano, ki so mu jo zdravili v psihiatrični bolnišnici, a vseeno ni mogoče verjeti, da je tako zelo neprilagojen, kot se dela, da je. Tudi z imidžem je pomembno opozoriti nase, če začneš pisateljevati po tem, ko si doštudiral agronomijo in služboval kot informatik.
Provokativne teme
Govorice o sebi razplamteva še sam s provokativnimi izjavami in pisanjem, ki je tudi avtobiografsko, da o temah, s katerimi ruši tabuje, ne govorimo: erotične perverzije sodobnega urbanega človeka, seksualno suženjstvo, incest, kloniranje, verske sekte, islam in terorizem ... Houellebecq, ki velja za največjega posebneža med pisatelji, zna enako dobro unovčiti svoj talent kot v medijih govoriti o svoji osamljenosti in umiku od civilizacije, o čimer piše v knjigah. Za prestop z založbe Flammarion k založbi Fayard je dobil skoraj toliko, kot dobijo nogometni zvezdniki, več kot milijon evrov, zato mu pravijo tudi literarni Zidane. Sinoči se je konkretnemu odgovoru na to vprašanje izognil z besedami, da je za ljudi, ki niso vajeni bogastva, slabo, če zaslužijo veliko denarja, češ da se z denarjem ne znajdejo.
Genij ali manipulator?
Je Houellebecq genialni romanopisec – neredki ga enačijo z Balzacom – ali vešč manipulator, snob, ljubitelj denarja in slave? Sam neskromno pravi, in temu mnogi pritrjujejo, da pripada veliki in bogati francoski tradiciji pisateljev, ki postavljajo pomembna vprašanja o sodobnem svetu in ki pri tem ne zanemarjajo pripovedne veščine, ki prikuje bralca.
Houellebecq je dober pisatelj, ki prikazuje brutalno sliko sveta in pri tem privede dekadenco do samega konca, s čimer prestopa meje dobrega okusa, neredko tudi literarnega. V resnici ni zagovornik te dekadence, o kateri piše, ampak nasprotnik pretiranega liberalizma in popolne seksualne svobode. Da bi to dodobra osvetlil, ruši družbene tabuje in vrednote meščanske družbe.
Njegovi opisi spolnosti brez čustev, ki je sama sebi namen, potrošniške družbe, amerikaniziranega načina življenja so brutalni, a inteligentni in kratkočasni. Tako kot smo vrženi na trg delovne sile, smo vrženi tudi na trg seksa, na katerem imajo nekateri veliko in drugi nič. Houellebecq je vse te pojave, vključno s tiranijo izbire, ki iz ljudi ustvarja nepovezane, izgubljene osnovne delce, zapakiral v prozo ter postal ugleden in popularen avtor, čigar knjige dosegajo milijonske naklade in so prevedene v vsaj 25 jezikov.
Med preroštvom
Sam se je pridružil sekti raelijancev (kloniranje oziroma genetski inženiring sta po njihovem mnenju ključ do večnega življenja), potem ko se je na Rogli udeležil enega od več njihovih zborovanj pri nas. Sinoči je bil do raelijancev zadržan, povedal je, da se je na njihovo takratno srečanje v Sloveniji prijavil kot novinar. Spomni se, da je bilo precej megleno in da okolje ni bilo primerno za dramatične dogodke, zato se je pozneje v knjigi odločil za drugačen opis.
Zaradi preroškega opisa terorističnega napada v turističnem raju na Tajskem v romanu Platforma, leto dni preden se je enak napad islamskih fundamentalistov zgodil na Filipinih, imajo nekateri Houellebecqa za preroka. Knjiga je prišla iz tiskarne v Franciji nekaj dni pred napadom na Dvojčka v New Yorku. V njegovih romanih ne manjka tudi drugih napovedi o družbi prihodnosti.
Svetovni lik
Njegov zadnji roman Zemljevid in ozemlje je drugačen od prejšnjih, bralci in kritiki so spet razdeljeni. Za nekatere je najboljši do zdaj, za druge najslabši. V ta roman vključi tudi sebe, z enako porogljivostjo in neprizanesljivostjo, kot obravnava vse in vsakogar. Houellebecq, kakršnega srečamo na teh straneh, je mešanica splošnega vtisa o njem kot domišljavega in s sabo obsedenega provokatorja in utrujenega ustvarjalca, ki namesto da bi pisal, izgublja dneve v samopredpisani rehabilitaciji. Ironizira tako samega sebe kot imidž, ki so ga o njem ustvarili mediji.
Ker se tako kot vedno bojuje proti čudnemu svetu, se spopada tudi sam s sabo in svojo vlogo, ki jo je že zdavnaj, prostovoljno, sprejel. Sicer v romanu problematizira odnos med umetnostjo in svetom danes – poanta je, da je sodobna umetnost v bistvu brezidejna, prazna, zato je odtujena od sveta, ki naj bi ga nagovarjala. Čeprav se Zemljevid in ozemlje ukvarja z ekonomskim in moralnim propadanjem Evrope, v katerem je avtor uporabil like iz krvi in mesa, je predvsem pisateljeva biografija. Zakaj tudi ne, Houellebecq je že zdavnaj postal svetovni lik.
Ostane le smrt
Houellebecqovi romani so nujni kulturološki del vsakega evropskega intelektualca, ki razmišlja o današnjem precej brezupnem svetu, ne glede na to, ali se z avtorjevimi idejami strinjamo ali ne. Četudi se ne, ker ste, recimo, zares do konca liberalni v vsakem pogledu, boste marsikateri od njegovih zamisli pritrdili. Ne nazadnje tudi on sam ni reakcionar, iz njega bolj govorita depresija in osamljenost kot pa goreče zavzemanje za tradicionalne vrednote. »Ko se vse sešteje, ostanejo samo osamljenost, hlad in tišina. Ko se vse sešteje, ostane samo smrt.« Ukoreninjen v tradicijo tistega dela zahodnoevropske književno-filozofske misli, ki pripada temačnosti in depresiji, a jo začini z anarhistično in antisocialno poanto liberalizma, je Houellebecq dovolj inteligenten, da iz tega ustvari kakovostno knjigo.
Ko preberemo njegove romane, imamo občutek, da se je na oder življenja spustil črn zastor, pred katerim obnemimo. A le za kratek čas kot za krajši čas tu in tam obnemi Houellebecq, nato pa se spet spopade z notranjim obupom in realnimi grožnjami.
Srečanje v Ljubljani je končal z besedami: »Ljubezen, ki je ne delimo, je krvavitev, samo deljena ljubezen je nekaj vredna. Nedeljena ljubezen je tudi tista, ki gre lahko onkraj sveta.« Na koncu je bil deležen dokaj prisrčnega aplavza. On pa je deloval izgubljeno, žalostno, osamljeno.
