Če v nekaj verjamem, sem pripravljen delati zastonj. Nisem pa pripravljen delati zaman

Je računalniški programer in urednik spletnega portala Slo-tech.com. Pred štirimi leti, ko je začela delovati spletna aplikacija Supervizor, se je komisija za preprečevanje korupcije v drobnem tisku izrecno zahvalila Primožu Brataniču za pomoč pri postavitvi aplikacije. Postavil jo je brezplačno, zaradi državljanskega entuziazma. In ker ga je zanimalo, kakšne odgovore bo prinesla aplikacija. Zdaj se ne gre več.

Ker se ni strinjal s potezami predsednika komisije za preprečevanje korupcije Borisa Štefaneca, je napisal pismo, v katerem je prosil predsednika KPK, naj pripravi terminski plan, po katerem bi spletno aplikacijo Supervizor in z aplikacijo povezano podatkovno bazo v celoti predal komisiji. Če odgovora ne bo dobil, je sporočil, bo na dan, ki ga je napovedal, aplikacijo ugasnil. Odgovora na poudarjeno vljudno pismo nekaj dni ni dobil. Potem je odgovor dobil, vendar je odgovoru manjkal terminski plan prenosa podatkovne baze. Zato je, kot je jasno napovedal, aplikacijo ugasnil. Po nekaj dneh mrka Supervizor zdaj spet deluje; tudi sam je strokovnjakom iz državne uprave pomagal, da so ga ponovno zagnali.

Ste avtor aplikacije Supervizor. Kako je nastala?

No, nisem edini avtor. Več nas je delalo. V projekt so vložili veliko časa in energije. Sicer pa je Supervizor nastal bolj po nesreči …

Po naključju?

Da. Na spletni strani Slo-tech.com smo se pred leti ukvarjali z vprašanjem, kaj se dogaja z javnim denarjem v slovenski informatiki. Izkazalo se je, da podatkov skorajda ne moremo dobiti. Nikakor nismo mogli sestaviti celovite slike, katero od podjetij, ki se ukvarjajo z informacijskimi tehnologijami, dobiva posle. Vsako ministrstvo ali organ smo morali posebej prositi za podatke, nismo pa mogli dobiti celovitih podatkov. Enostavno se ni dalo ugotoviti, koliko ta država nameni za licence, strojno opremo, vzdrževanje … Nismo mogli razumeti, kaj se dogaja na letnem nivoju. In celo za podatke, ki smo jih dobili, smo se morali vsakič znova boriti več mesecev, včasih smo morali podatke zahtevati prek informacijske pooblaščenke. Za Slo-tech je nekajkrat kaj napisal tudi Goran Klemenčič …

Vi ste urednik spletne strani Slo-tech.

Da.

Ko je postal predsednik komisije za preprečevanje korupcije, ste ga dražili …

Res je.

S čim?

Da je postal politik. (smeh)

Politika razumete kot osebo, ki ne naredi nič?

V tej državi vsekakor.

Komisija za preprečevanje korupcije je na začetku Klemenčičevega mandata zahtevala nekatere finančne podatke in je te podatke tudi dobila.

Šlo je za podatke o porabi javnega denarja, torej za izpiske s transakcijskih računov proračunskih uporabnikov. Navedeni so bili plačnik, transakcijski račun prejemnika, znesek, datum plačila, namen plačila … Pri pravnih osebah, vpisanih v poslovni register, je bila navedena še davčna številka. Na Slo-techu smo te podatke sicer dobivali, vendar le parcialno, enega za drugim. Prvič se je zgodilo, da so bili na enem mestu vsi podatki.

Na enem mestu je bilo nekaj milijonov podatkov o transakcijah javnega denarja.

Nekaj deset milijonov podatkov.

S temi podatki ste potem morali nekaj narediti. Kaj se da narediti s takšno količino podatkov?

Marsikaj. Najprej smo se lotili analiz odstopanj od povprečne porabe. Izkazalo se je, da imamo kar nekaj dejavnosti, kjer so bili odstotki razdeljenega denarja vsako leto fiksni. Standardna deviacija je bila nižja od pol promila. Našli so kup primerov dvornih dobaviteljev, kjer je bil po nenavadnih naključjih najboljši ponudnik vedno isti – ne glede na to, kaj se dogaja.

Kaj pomeni, da so odstotki razdeljenega denarja fiksni?

V Sloveniji so obstajala podjetja, ki so vsako leto dobila natančno enak odstotek vsega proračuna, namenjenega, denimo, za informacijske storitve – ne glede na to, kolikšen je bil ta proračun. Razumel bi, da obstajajo fiksne vzdrževalne pogodbe in da se zneski ne spreminjajo. Tu pa je šlo za enake odstotke. Če je šlo državi bolje, so dobili več denarja, če je šlo državi slabše, so dobili manj denarja; odstotek, ki so ga pobrali, pa se ni spreminjal. Ko smo proračunske podatke povezali s podatki sodnega registra, smo našli kup predstojnikov državnih organov, ki so bili tudi direktorji, ustanovitelji ali lastniki zasebnih podjetij, in so poslovali s sabo. Tega je še veliko. KPK-jev seznam omejitev poslovanja smo primerjali s podatkovno bazo o finančnih transakcijah in našli nekaj tisoč kršitev, ki niso bile nikoli zares pojasnjene. Ko smo primerjali podatke o javnih naročilih in proračunskih transakcijah, smo ugotovili, da v tej državi večino naročil za visoke vsote oddamo edinemu ponudniku … Ugotovili smo, denimo, da pri poslovanju z državo niti ni tako zelo pomembno, kdo je lastnik podjetja. Precej bolj pomembno pa je, kdo je direktor podjetja. Ko je direktor zapustil podjetje in šel nekam drugam, se je z njim selil tudi proračunski denar. Naleteli smo na junake, ki so vodili betonarno. In betonarna je dobivala javni denar. Potem so dali odpoved in vodili cvetličarno. In javni denar se je selil za njimi.

Govorite metaforično?

Ne. Gre za resničen primer. Ko so šli v vinsko klet, je denar dobivala vinska klet … Nič nenavadnega ni, če javni denar dobiva betonarna. Če pa denar sledi človeku, ki je sprva vodil betonarno, potem cvetličarno in na koncu vinsko klet, pa je nenavadno. Podobnih primerov je bilo precej. Zelo zanimivi vzorci ...

Supervizor je bil torej smiselno nadaljevanje analize o trošenju javnega denarja. Državljanom je dal možnost, da vse vidijo in vse vedo – državljan postane nekakšen Veliki brat, ki nadzira državo. Zveni kot simpatična anarhistična ideja ...

Preskok je bil zelo pomemben, velik. Republika Slovenija je za Supervizor dobila nekaj odmevnih mednarodnih priznanj. Tolikšna preglednost porabe proračunskega denarja je posebnost tudi v svetovnem merilu.

Je s tehnološkega stališča takšna aplikacija zahtevna?

Vsi podatki so bili dostopni v berljivi obliki; kakšne zelo zahtevne obdelave niso bile potrebne. Sodni register je po definiciji pravilen. Podatki o plačilnem prometu so po definiciji pravilni. V osnovi smo torej delali z nekaj zbirkami podatkov, ki so po definiciji pravilne. Ker ljudje ne zmoremo prebirati tabel, v katerih je 44 milijonov podatkov, je bilo ključno vprašanje, kako podatke predstaviti, da bodo vsaj za silo razumljivi.

In? Je bilo to zapleteno?

Zahtevalo je kakšna dva tedna dela. Ne gre za zelo zahteven projekt.

Ste na komisiji za preprečevanje korupcije veliko zaslužili?

Pred meseci mi je KPK ponudil, da me plačuje pet evrov na mesec. To ponudbo sem dobil po tem, ko je postalo politično nevzdržno, da nisem bil nikoli plačan. Ker je bila ponudba žaljiva, nismo prišli nikamor.

Torej ste Supervizor naredili zastonj? Avgusta 2011 je bil Supervizor prvič predstavljen javnosti. Torej ste pri tem projektu štiri leta delali pro bono?

Drži. Delal sem pro bono. Vendar prva leta niti ni bilo prav veliko dela. Podatki so bili stabilni, vodstvo KPK je stalo za svojimi odločitvami, podatki so prihajali. Kakšno sprva nepredvideno malenkost je bilo treba še urediti, prav veliko dela pa ni bilo. Če se je kdo želel zaradi Supervizorja pritožiti, so se s pritožbo ukvarjali na KPK. Če obstaja volja, da sistem deluje, ni potrebno prav veliko energije. Nadgradnje so sicer zahtevale dodatno delo, a s tem nisem imel težav. Konec koncev, na temelju izkušenj, ki sem jih imel s projekti za Slo-tech.com, sem ugotovil, da je lažje živeti v državi, kjer obstajajo storitve, ki jih je omogočal Supervizor. Tudi stroški vzdrževanja so bili nizki; podatkovna baza je bila nameščena na računalnik, ki je tekel sam od sebe. Z vsem skupaj sem imel kak dan dela na mesec.

Supervizor je torej deloval na vašem strežniku?

Da. KPK je sicer nekajkrat sklenil, da bi podatke preselili k sebi. A sprva ni bilo denarja. Potem so denar dobili, pa je po menjavi vodstva ideja o selitvi podatkov zamrla. Ker ni nikogar nič stalo, kje so podatki fizično spravljeni, je bilo mišljeno, da bo KPK nekoč v prihodnosti podatke preselil na svojo strojno opremo.

Nekaj nadgradenj ste pripravili.

Izkazalo se je, da je za razumevanje finančnih transakcij z javnim denarjem zelo pomembno, kolikšen promet naredijo podjetja in kolikšen delež tega prometa predstavlja javni denar. Zato smo med prvo nadgradnjo bilančne podatke primerjali s podatki o prihodkih iz proračuna. Če podjetje z državo naredi 99 odstotkov vseh prihodkov, to nekaj pove o podjetju. Potem je KPK zagotovil podatke iz delniških knjig – če je imelo podjetje obvladujoče lastnike, so podatki o pomembnejših lastnikih prav tako objavljeni. Relevantni so se nam zdeli podatki urada za preprečevanje pranja denarja o odtekanju denarja v davčne oaze. Opazili smo zanimiv vzorec: nekatera podjetja, ki dobijo proračunski denar, tega v zelo kratkem času prelijejo v davčno oazo. Ena nadgradnja je omogočala izvoz baz – upali smo, da bo še kdo kaj naredil z objavljenimi podatki. Ko je začela davčna uprava objavljati podatke o davčnih dolžnikih, smo ugotavljali, koliko denarja dobijo iz proračuna davčni dolžniki. Obstaja veliko davčnih dolžnikov, ki iz javnih virov dobivajo zneske, ki drastično presegajo višino njihovega davčnega dolga.

Supervizor je s tem postal ne zgolj orodje državljanskega nadzora, temveč do neke mere tudi pripomoček pri poslovni analitiki.

Res je.

So bile s programerskega vidika te nadgradnje zahtevne?

Ne. Ključno je bilo pridobiti podatke in premisliti, ali za objavo podatkov obstaja pravna podlaga.

Se je odnos do Supervizorja z menjavo vodstva KPK spremenil?

Niti ne. Prve mesece smo delali povsem normalno.

Predsednik KPK je v Supervizor vključil tudi fizične osebe, ki so v dobrem desetletju prejele več kot 200 tisoč javnega denarja.

Po novem je ta številka celo nižja, 150 tisoč. KPK je stala za tem projektom. Bilo je še nekaj idej, ki bi se lahko spremenile v nadgradnjo.

Bi lahko ob pomoči Supervizorja država prihranila, če bi se neka ekipa analitikov sistematično ukvarjala z iskanjem vzorcev, ki razkrivajo manipulacijo z javnim denarjem? Koliko bi lahko prihranili?

Tega ne ve nihče. Res pa je, da že ob naključnem klikanju po Supervizorju zelo hitro naletiš na nekaj, čemur se v novinarskem žargonu reče zgodba. Težava je, ker je teh zgodb tako veliko. Že če se lotiš odkrivanja nasprotja interesov, naletiš na nekaj tisoč sumov kršitev. Toda kaj narediti s tolikšno množico sumljivih poslov? Kaj bi se zgodilo, če bi denimo vložili 4000 ovadb? 4000 kršitev ni posamičen eksces.

Zakaj Supervizor ne deluje več? S predsednikom KPK ste si zadnje čase intenzivno dopisovali?

Dopisovanja je bilo res veliko. Če neki projekt delaš zastonj, obstaja končna količina stvari, ki si jih za ta denar – torej za nič denarja – pripravljen narediti. Obstaja pa tudi končna količina stvari, ki jih je človek pripravljen delati, ko ne verjame več v rezultate. Če nekaj delam, pričakujem, da tudi ljudje, s katerimi sodelujem, stojijo za tem projektom. Če v nekaj verjamem, sem to pripravljen delati zastonj. Nisem pa pripravljen delati zaman. Delati zaman in hkrati zastonj bi bilo neumno.

Nekaj časa ste se ukvarjali z delom, ki je s programerskega vidika in z vidika analiz podatkov nedvomno lepo, smiselno in zanimivo: kako funkcionalno urediti podatke, kako zagotoviti pregledno vizualizacijo milijonov podatkov … Potem pa ste se morali ukvarjati z vprašanji, kako razumeti osebne podatke.

S tem se je v preteklosti ukvarjala KPK, meni se s tem ni bilo treba ukvarjati. Šele v zadnjem času sem se moral ukvarjati tudi s tem.

Ena od pomembnih nadgradenj Supervizorja je na enem mestu zbrala tudi podatke, kdo so ustanovitelji, zastopniki (torej direktorji ali člani uprav) ter nadzorniki podjetij.

Pisarna informacijske pooblaščenke je za spremembo vedela zadnja štiri leta in nanjo vsaj uradno ni imela pripomb. Ta nadgradnja sama po sebi ni bila problematična. Problem se je pojavil, ker lahko podatke o priimkih in imenih iščete prek Googla. A moram biti bolj natančen: ključni problem je v tem, da je KPK štiri leta menila, da ima pravno podlago za objavo teh podatkov. Potem je informacijska pooblaščenka izdala odločbo, s katero je ugotavljala, da objava teh podatkov predstavlja problem. Vodstvo KPK-ja je sicer vztrajalo, da pravna podlaga obstaja. Na eni strani smo imeli odločbo informacijske pooblaščenke, da moramo problem imen ustanoviteljev, zastopnikov in nadzornikov, ki jih je mogoče iskati prek Googla, rešiti. Na drugi strani je bilo stališče KPK, da je vse ok. Hkrati pa se na odločbo informacijske pooblaščenke vodstvo KPK-ja ni pritožilo. Torej je bilo treba odločbo izvršiti.

Gre torej za vprašanje razumevanja režima varovanja osebnih podatkov.

Povedal bom primer: naslednji teden boste lahko na spletnih straneh Ajpesa iskali tudi po priimkih in imenih ob navedbi dodatnega podatka v obliki davčne številke, enotne matične številke občana ali naslova. Če boste osebo našli v poljubnem podjetju, boste lahko podatek o naslovu skupaj z imenom in priimkom prenesli v iskalnik in tako našli ostala podjetja, v katerih je ta oseba prisotna kot ustanovitelj, zastopnik ali nadzornik. Hkrati pa ta priimek in ime ne smeta biti povezana na način, ko bi bilo iskanje še bolj enostavno. Pogovarjamo se torej o vmesnikih, ki ne smejo biti preveč uporabniku prijazni, ker bi bila prevelika prijaznost do uporabnika v nasprotju z načeli varovanja osebnih podatkov.

Če je torej neki vmesnik bolj prijazen do uporabnika, je manj zakonit? Če pa je zelo prijazen, je nezakonit.

Da. Naj ponovim: od vodstva KPK sem pričakoval, da bo vztrajalo pri svojih stališčih, kakršna že so, potem ko jih enkrat sprejme. Da stoji za projektom. Če ne vem, ali še vztraja pri starem stališču, ne vem niti tega, ali podpirajo projekt kot tak. Supervizor kot orodje ima smisel, dokler predstavlja celotno porabo javnega denarja. Če KPK sklene, da se nekega projekta ne bi lotili, to razumem. Če se projekta loti, pričakujem, da se za projekt tudi bori.

Na zadnji dan delovanja Supervizorja je bilo na strani mogoče videti zapis: »Podatek odstranjen zaradi izvršitve odločbe IP« – torej informacijske pooblaščenke.

KPK je odločbo dobila, izvršiti bi se jo dalo tudi kako drugače. Odločba je govorila o tem, da je treba Googlu in podobnim iskalnikom onemogočiti dostop in s tem zavarovati podatke. Lahko bi, denimo, podatke pretvoril v sliko. A če bi to naredil, bi se pretvarjal, da na svetu ni programov za optično prepoznavanje znakov (OCR-programov). Lahko bi od uporabnika zahtevali prijavo, kot ima to narejeno Ajpes, in omejili število dnevnih vpogledov. V vsakem primeru pa to ni nekaj, kar lahko narediš v dveh ali treh dneh. Če želiš takšno odločbo izvesti pravilno, to zahteva čas. Ker se je vodstvo KPK-ja odločilo, da ne gre v upravni spor z informacijsko pooblaščenko, je bilo treba odločbo izvršiti. Če v odločbi piše, da je treba dostop spletnih brskalnikov do podatkov preprečiti, potem je treba odločbo izvesti na način, kot je napisana. Vodstvo KPK bo imelo dovolj časa za razmislek, kako popraviti spletno stran v prihodnje, tako da bo še vedno skladna z odločbo informacijske pooblaščenke. Ne trdim, da je odstranitev podatkov edina možna rešitev. Bila pa je edina možna rešitev, izvedljiva v 48 urah.

Ste s težkim srcem ugasnili stroj, na katerem je tekel Supervizor?

Da, s težkim srcem. A sem se potem počutil zelo sproščeno. Podatkovno bazo sem formalno predal KPK-ju.

Predsednik KPK pravi, da bo Supervizor spet deloval.

To lahko naredi v nekaj urah. KPK bo vodil Supervizor skladno s svojo politiko.

Nekaj časa se je zdelo, da politika v tej državi načela transparentnosti, dostopnosti do pomembnih podatkov, vsaj na deklarativni ravni nekako ceni.

Po drugi strani pa je država ugotovila, da lahko zaračuna materialne stroške za izročanje podatkov. In potem račun znaša nekaj tisoč evrov. Načeloma je vse transparentno, dokler je neuporabno. Ko pa začne transparentnost neki državljan jemati resno, se načelo transparentnosti konča. Podatki so, recimo, javni, a ne dovolj javni, da bi jih lahko postavili na internet. Podatki so sicer dostopni, a le, če nekdo plača nekaj tisoč evrov. Sodni register je javna knjiga, v katero lahko gleda kdorkoli. Vendar lahko kopijo dobijo le podjetja, ki zanjo plačajo 20 tisoč evrov.