Pomisleki: Ena sama odličnost

V naših profesorskih kabinetih, predavalnicah in inštitutih se plazi globoko provincialen, samozadosten duh.

Objavljeno
29. oktober 2015 16.27
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Ljubljanska univerza se bo internacio­nalizirala. V današnjem svetu, ko je tudi znanje konkurenčna dobrina, je to nujno. Končuje se obdobje domačijskosti, nepotizma, dednih pravic, vazalstva. Štele bodo le sposobnost, strokovnost, pamet, delavnost.

Univerza se zaveda, da lahko najde najboljše kadre z mednarodnimi razpisi. Skrajni čas. Normalno je, da univerze po svetu objavljajo mednarodne razpise, enako tudi raziskovalni inštituti, muzeji in druge za družbo pomembne ustanove. Resda pri nas temu niso vsi naklonjeni, ampak rektor dr. Ivan Svetlik se je zavezal kadrovski odprtosti in pretočnosti. Javno.

Zamislil si je torej odlično univerzo, ki bo uvrščena visoko na mednarodnih lestvicah, rad bi univerzo s svetovljanskim duhom, saj znanje in znanost nimata meja. Čeprav je univerza avtonomna, v več pogledih posvečena in nedotakljiva ustanova, je pomembno, da ima na svoji strani državo, ki jo pooseblja vlada, da ne rečem parlament. In katera vlada, če ne aktualna, bi lahko bila trdnejša opora univerzi in znanju.

Predsednik vlade je prišel iz univerzitetne službe pa še več drugih oblastnikov se je kalilo tam, a so posvečenost znanju in znanosti žrtvovali za posvečenost ljudstvu. Lepo. Družbi, oplemeniteni z znanjem, se obeta lepa prihodnost. To so naši oblastniki slišali v Bruslju in gotovo tudi še kje, saj se večkrat podajo na kakšno pot v tujino. Predsednik države Borut Pahor je to vedel že zdavnaj pred njimi, saj se spomnite, kdaj že je govoril, da bo Slovenija postala Švica. Tam znanje in strokovnost cenijo, imajo nekaj najboljših univerz na svetu.

Dobro, naj vas ne zmede, če se v vladi najde tudi kakšna ministrica oziroma minister, na primer za notranje zadeve, ki težko spravi skupaj vsebinsko in leksikološko smiseln stavek – ne more mu niti slediti, kakor smo neki dan videli v Odmevih –, a izjeme potrjujejo pravilo. Na pravi poti smo, to je bistveno. Zgledu Univerze v Ljubljani, najčastitljivejše, bodo v odličnosti zlagoma sledile tudi druge, vse do zadnje zasebne fakultete v zadnji slovenski vasi z državno akreditacijo pa tudi tako ugledna raziskovalna ustanova, kot je ZRC SAZU, drugi največji raziskovalni inštitut v Sloveniji. Naj se glede slednjega bralec ne vda dvomu zgolj zato, ker ga že 23 let vodi en in isti človek.

Tako je ljubljanska univerza pod odločno taktirko rektorja obetavno krenila po poti odličnosti. Filozofska fakulteta, njen oddelek za filozofijo, je hitro ponotranjila novega duha, kar je nekako logično, saj so si z duhom še najbližje humanisti. Za izpraznjeno mesto učitelja filozofije znanosti je objavila ­mednarodni razpis.

Tak, da se nanj ni mogel prijaviti nihče iz tujine že zato, ker ga ni mogel izslediti, če pa bi ga po nekem mističnem čudežu vendarle, bi bil praktično brez možnosti za izbiro tako iz formalnih kot postopkovnih in še kakšnih drugih razlogov. Teh ni imel tudi noben tukajšnji kandidat, razen tistega, ki je bil izbran že vnaprej, razpis pa je bil zgolj nebodijetreba formalnost. O tem govori vsaj to, da prijavljenih kandidatov, ki so izpolnjevali pogoje, niso povabili niti na razgovor niti jim ni bilo treba predstaviti vizije dela. To pomeni, da jih sploh ni zanimalo, kaj imata še povedati in pokazati druga dva kandidata, brez česar se na nobeni dobri univerzi na svetu ne odločajo.

Eden od treh kandidatov, ki je izpolnjeval merila in bil zavrnjen, se čuti ogoljufanega, zato išče pritožbene poti, ki pa jih pravzaprav ni. Dr. Sašu Dolencu, fiziku in filozofu, dobro znanemu beroči javnosti, saj je za popularizacijo znanosti v Sloveniji naredil toliko kot le malokdo, občutek ogoljufanosti ter pismi dekanji fakultete Branki Kalenić Ramšak in rektorju ne bodo pomagali. Univerza je – avtonomna. Komisija v »primerni« sestavi je izbrala kandidata, ki v nasprotju z neizbranim nima posebnih referenc o predmetu, ki ga bo poučeval. Znanstveno se ukvarja z mistiko.

Mistika na ljubljanski filozofski fakulteti, predvsem na oddelkih za filozofijo in primerjalno književnost, visoko kotira. Na njej je zaposlenih vsaj šest ljudi, ki se znanstveno ukvarjajo z njo in so sodelavci Inštituta za preučevanje krščanskega izročila. Sodelavec tega inštituta je tudi človek, ki so ga izbrali nazadnje z omenjenim mednarodnim razpisom za predmet filozofija znanosti. Neizbrani kandidat, ki izgublja čas z iskanjem pritožbenih možnosti, je v mistiki šibek, najbrž že zato, ker je tudi fizik.

Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj sta mistika in sodelovanje z Inštitutom za preučevanje krščanstva tako močni referenci na fakulteti, saj so v zadnjem času zaposlili kar štiri sodelavce tega inštituta. So iz tega kroga najboljši kandidati za službo, je mistika družbeno pomembna znanstvena disciplina ali gre za prijateljske oziroma lobistične povezave, ko svoji pač jemljejo v službo svoje?

Mistika se zdi nasploh v Sloveniji cenjena znanstvena disciplina. Po doktoratu iz spomina vode na ljubljanski univerzi, ki je vznemiril kemike, fizike in biologe, je agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) odobrila sofinanciranje devetih astroloških knjig kot znanstvenih monografij istega avtorja. Ne rečem, naslovi so res zveneči: Devica, analitična čutilka, Škorpijon, globinski čustvovalec, Rak, intimni čustvovalec, Lev, samocentrični intuitivec ... ARRS bi najbrž že odobren denar tudi izplačal, če ne bi po njem planili mediji in javnost.

Mistična pa je tudi znanstvena disciplina, s katero je dr. Marjan Dolgan z ZRC SAZU sestavil in spisal Literarni atlas Ljubljane, ki je izšel lani, vihar v zvezi z njim pa se je dvignil pred dnevi, ko je proti njemu zakrožilo protestno pismo. Očitek v protestnem pismu, da je v njem med slabo stotnijo literatov predstavljenih le pet žensk, je upravičen, a osebno me vsaj toliko kot to moti znanstveni prijem. Atlas kot enciklopedično delo si predstavljam kot politično, ideološko, nazorsko nevtralen, iz tega pa bruha klerikalno desničarska usmeritev avtorja, ki ne le da je neprimerna za samo zvrst, ampak tudi kontekstualno neumestna, prisiljena, celo agresivna.

Namesto da bi odmerjeni čas porabil za predstavitev na primer kakšne ženske več, se je pri predstavitvah posameznih med- in povojnih književnikov izgubljal v političnih pamfletih. Dr. Dolgan je zlorabil literate za to, da je dal duška svoji politični frustraciji. Komunizem je, kajpak v negativnih konotacijah, omenjen neštetokrat, neštetokrat stavek »največje oblastniško nasilje v zgodovini slovenske književnosti (1964/65)«, Tito je »diktator«, »OF je trojanski konj komunistične partije pri izvedbi njene revolucije«, časopis Jutro je samo Jutro, Slovenski poročevalec pa »ljubljanski režimski časopis«. Dolgan izumi tudi termin »kolaboriranje s komunisti«, medtem ko nihče ni kolaboriral z okupatorji.

Marjan Dolgan je strokovnjak za slovensko literaturo 20. stoletja in ne za zgodovino. Če se ni hotel sam držati svojega strokovnega področja in teme Atlasa, bi ga morali omejiti nadrejeni, kajti njegove­ osebne vrednostne sodbe niso znanstvena niti strokovna disciplina, za povrhu pa bralstva absolutno ne zanimajo. Literarni atlas ni kar neka knjiga, kar je zapisano v njem, bo nekoč obveljalo za resnico.

Zato bi ga bilo treba nemudoma umakniti ter v novi verziji izbrisati ves ideološki balast, seveda ne spet na stroške davkoplačevalcev, ampak odgovornih za polom. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), založnik knjige, je vendarle veljal za resno ustanovo, zato so dale denar Javna agencija za knjigo, Javna agencija za raziskovalno dejavnost in Mestna občina Ljubljana.

Kdo v takih ustanovah prevzema odgovornost za napake? Na univerzi rektor, dekan ali predstojnik oddelka? Rektor predvsem zato, ker obljublja nekaj, kar se ne more zgoditi, ker ne računa s svojevoljnostjo povprečnih predstojnikov in dekanov, ki jih zanimajo zgolj majhni osebni fevdi, ne pa prosperiteta ustanove. Je kdaj kdo od njih napisal mail nekomu v tujino in mu povedal, da bodo objavili razpis, ga nagovarjal, naj se prijavi nanj, ker bi s svojo usposobljenostjo obogatil ustanovo? Počnejo pa to tuje ugledne univerze.

Prav pred dnevi sem slišala za primer, da so tako povabili v Veliko Britanijo nekoga iz Slovenije. In, pomislite, ta oseba se boji, da bi jo res sprejeli. Boji se, ker si bo, če za nekaj časa odide, na vseh naših univerzah za vedno zaprla vrata. Naši ne marajo ne povratnikov ne tujcev, nikogar, ki ne pripada nekemu domačijskemu krogu. Najraje imajo tiste, ki so diplomirali in doktorirali na isti fakulteti in pri istem mentorju, dolga leta ponižno sklanjali glavo in kot prekarci opravljali vsa nadležna dela namesto redno zaposlenih profesorjev.

V naših profesorskih kabinetih, predavalnicah in inštitutih se plazi globoko provincialen, samozadosten duh. Ideja o univerzi kot avantgardnem delu družbe, prostoru generiranja inovacij ter kozmopolitskega duha je iluzija. Važno je, da je univerza, kakršna koli že je – naša. Če imamo še nekaj inštitutov in znanstvenoraziskovalnih centrov, toliko bolje. Dokler bo denar za zalivanje vase zaverovane samozadostnosti in dokler množica ponižanih ne bo dosegla kritične točke.