Pričakovala sem, da bom zagledala posebneža, ki mu je že na daleč videti, da v glavi venomer premleva številke, a sem se zmotila. Ko se je Aljaž Berginc znašel pred mano, se je hitro pokazalo, da je povsem navaden, a preudaren fant. Zagotovo eden tistih, ki svojo kariero načrtujejo na podlagi znanja, in ne s pomočjo zvez ali prepisane diplome.
Imelo me je, da bi ga kar takoj zaprosila, naj zrecitira 1111 decimalk števila pi, s katerimi je pred kratkim dosegel slovenski rekord, a sem si premislila. Namesto tega sem ob kavici prisluhnila pripovedovanju dvaindvajsetletnega študenta.
Kakšen je človek, ki se v nekaj urah nauči tisoč decimalk števila pi, in kako mu to sploh pride na misel, me je zanimalo. Začelo se je, ko je bil še dijak prvega letnika gimnazije (obiskoval jo je v Slovenskih Konjicah), pri gledanju nedeljske televizijske oddaje Spet doma, v kateri so bile tudi nenavadne nagradne igre. Tekmovalci so dobili nalogo, ki so jo morali izpolniti v treh tednih. Neka gospa si je, denimo, morala zapomniti vremensko napoved za vseh 21 dni, neki drug kandidat pa se je moral naučiti 150 decimalk števila pi.
»Takoj se mi je zazdelo, da to najverjetneje niti ni tako težka naloga. A zanj je očitno bila, saj je razlagal, kako ga je žena budila ob štirih zjutraj, da je ponavljal naučene številke. Motivacijo je imel veliko, saj je bila nagrada avto. Uspelo mu je, a očitno z veliko težavo. Potreboval je pol ure, da je vse povedal. Takšen napor za to nalogo se mi je zdel kar precejšen in skoraj prepričan sem bil, da bi se sam, kljub pritisku, te decimalke lahko naučil kar med oddajo,« pripoveduje Aljaž.
Ne dolgo po tem si je natisnil prvo stotico decimalk (razvrščenih v stolpiče) in si jih v šoli med glavnim odmorom počasi prebral. »Za pomnjenje sem porabil štiri minute in pol, nato sem številke povedal nekaj sošolcem. Nekateri so verjeli, drugi pa so menili, da sem se pripravljal že prej. S tem sem vsekakor presenetil tudi samega sebe.
Kasneje mi nikoli več ni uspelo zapomniti si stotice v tako kratkem času,« se spominja začetkov svojega druženja z Arhimedovo konstanto ali Ludolfovim številom, kot matematiki še imenujejo pi. V želji, da bi odpravil še zadnje dvome, se je odločil, da bo šel do tisoč decimalk. Ko so šli na neki izlet, je sošolce na avtobusu osupnil z dvajsetminutno recitacijo. S tem je prepričal še zadnje skeptike, zadevo pa za več let opustil.
Recitiranje na škarpi ni zanj
Šele ko je izvedel za tekmovanje v recitiranju decimalk števila pi na matematični fakulteti, se mu je zanimanje spet zbudilo. Pričakoval je, da bodo tekmovalci dosegali veliko višje rezultate. Naslednje leto se je prijavil in si postavil za cilj 1111 decimalk, vendar se je zmotil pri 150., zmagovalec pa jih je povedal 777.
Precejšnje težave ima namreč s tremo pred javnim nastopanjem, poleg tega so ga zelo motili odprt prostor, slabo vreme in stanje na škarpi z dežnikom v roki. Naslednje leto zato ni šel na tekmovanje, letos pa je organizatorje zaprosil, da bi mu omogočili recitiranje sede, v zaprtem prostoru in pred komisijo, ki bi verificirala njegov dosežek.
V uradnem delu tekmovanja na dan števila pi, 14. 3., mu sicer niso ustregli (z 818 decimalkami je zmagal Vid Jelen, doktorand na biotehniški fakulteti), mu je pa šestčlanska komisija v sestavi Tadej Šega, Špela Zotter, Luka Florjanc, Izidor Ostan Ožbolt, Bor Kos in Larisa Gostenčnik prisluhnila v torek, 19. marca, ob 18. uri. Zrecitiral je 1111 decimalk, kar je trenutno nov uradni državni rekord.
Med rezultati nedavnega tekmovanja v tej nenavadni disciplini, objavljenimi na spletni strani pi.bajta.org, ga zato ne boste našli, posnetek 15-minutne recitacije pa si lahko ogledate na spletnem naslovu http://www.youtube.com/watch?v=tcAnsjgysqI&feature=youtu.be. Za to je potreboval osem ur aktivnih priprav.
Številke ostanejo v glavi še kakšen mesec, nato je treba proces pomnjenja zagnati znova, me pouči. Za pomnjenje ene stotice potrebuje povprečno dvajset minut. Preden se nauči novo, ponovi prejšnjo celoto. Tako bi lahko prišel do deset tisoč in več, če bi si le vzel dovolj časa, zatrjuje. A se mu ne zdi vredno, saj so v življenju še druge stvari, ki ga zanimajo.
Svetovni rekorder, Japonec Aikiro Haraguči, ki zna na pamet zrecitirati 140.000 decimalk, je temu posvetil več let življenja in po en dan v tednu za ponavljanje. Kolikokrat Aljaž prebere številke, da si jih zapomni? Vsako stvar je treba prebrati najmanj dvakrat, razloži proces pomnjenja, kajti možgani delujejo tako, da človek po prvem branju pozabi skoraj vse, ostane morda desetina. Po drugem branju se vtisne približno osemdeset odstotkov, po tretjem pa devetdeset odstotkov snovi. Vsako naslednje branje nato doda zgolj odstotek ali dva. To velja za vsako učno snov, ne le številke.
Zatrjuje, da nima fotografskega spomina. Ljudje si ta fenomen po njegovem večinoma narobe razlagajo, kajti pri tem se jim mora v možgane res preslikati vsaka podrobnost, a to se zgodi le v izjemnih primerih. Če bi se učil posamezne številke, ne bi prišel daleč, zato v spominu oblikujem različne povezave med njimi, razloži.
Mu gredo tudi besedila tako zlahka v glavo? Pri nematematičnih predmetih si je veliko sošolcev snov ravno tako dobro zapomnilo kot on. Vedno je bil dober matematik, tekmovanj se je udeleževal od tretjega razreda osnovne šole in vsakič dosegal zelo dobre rezultate, ni pa bil prav pri vrhu. To pa ne velja za jezike.
»To so edini predmeti, za katere sem se moral v gimnaziji učiti za visoko oceno. Sem čisto naravoslovno usmerjen tip človeka, saj je bilo pri matematiki, fiziki in kemiji dovolj že, da sem poslušal pri pouku, in sem dobival petice,« pripoveduje.
Izogiba se pogledu v nebo
Tako ne preseneča, da se je vpisal na naravoslovno fakulteto – strojništvo. »Želel sem si postati pilot, a ker se je začela kriza, sem ugotovil, da bo pri nas in v Evropi težko dobiti službo. Izvedel sem, da približno 180 pri nas izšolanih pilotov zaman išče zaposlitev v Sloveniji, Avstriji ali Nemčiji. Tam zaposlujejo bolj ali manj samo svoje pilote, zato našim preostane le še Balkan, se zaveda.
»Po pravici povedano mi ni do tega, da bi delal za mizerno plačo nekje daleč od domovine, zato sem se odločil, da se prepišem na matematiko,« stvarno pove sogovornik. Toda kmalu je ugotovil, da ta ni zanj. Navajen je bil srednješolske matematike z integrali, odvodi, ploščinami teles, torej računanja uporabnih zadev.
Na fakulteti pa so dobili v roke povsem znanstveno matematiko, ki je zanimiva le za najboljše, ki nadaljujejo kariero kot raziskovalci. To sta ponavadi dva najboljša od 150 v generaciji, drugim pa preostane predvsem pedagoško področje. To ga ni zanimalo, zato se je prepisal nazaj na strojništvo, tokrat konstruktersko smer. Ironija je, da v nasprotju z mnogimi špekulanti zdaj nima statusa in mora vaje in izpite plačevati.
Rekordu namerava dodati nekaj stotic
In kakšne načrte ima za prihodnost s pi-jem in sploh v življenju? Svojemu rekordu namerava dodati nekaj stotic, a na tekmovanju bo sodeloval le, če ne bo potekalo zunaj. Sicer pa kakšnega globokega pomena svojemu dosežku ne pripisuje.
Svoje poklicne prihodnosti ne vidi v Sloveniji, temveč v Avstriji ali morda celo Nemčiji. Pri nas smo z nižanjem kriterijev in plagiatorstvom tako razvrednotili znanje in diplome, da niso vredne prav veliko. V tujini je to povsem drugače, meni.
Sanj o pilotiranju še ni opustil, vendar jih je za zdaj potisnil na stran. »Moja osnovna želja je bila postati pilot in morda se stvari kdaj še obrnejo v to smer,« poudari odločno, a s kančkom obžalovanja v glasu. »Če bodo razmere drugačne, se lahko došolam v letu, letu in pol,« še doda.
Za zdaj razmišlja o službi v avtomobilski industriji. »Tudi tu se dela z vozili, le da se ta premikajo po tleh. V nebo pa raje ne pogledam,« se pošali. Kot tipičen predstavnik svoje generacije ve, kako doseči cilj. Na fakulteti se trudi vzdrževati čim višje povprečje, saj se zaveda, da marsikateri delodajalec danes pri zaposlitvi upošteva tudi to merilo.
Tiskane izdaje
