Invalidnost ni ovira, če imaš stvari v glavi urejene

Gibalna (ne)oviranost: Robi Bojanec in Anže Pratnemer s fotografsko razstavo za več odprtosti do drugačnosti.

Objavljeno
11. februar 2016 21.39
Špela Robnik
Špela Robnik
Prvi je iskrivega pogleda in poln mladostne energije, ko pripoveduje, kako se spet vozi z motorjem, čeprav ga je ta v nesreči pred enajstimi leti prikoval na invalidski voziček. Drugi je malo starejši, odločen in neposreden močno stisne roko v pozdrav. Svoje nožne proteze nikdar ne skriva, še več, na ogled jo postavlja na posebni fotografski razstavi, ki od danes vabi v avlo fakultete za elektrotehniko.

Odpirajo jo ob današnjem začetku informativnih dnevov, ne po naključju. Z zgodbama študenta Robija Bojanca in razvojnega inženirja Anžeta Pratnemerja ter njunima projektoma na fakulteti želijo spodbuditi tiste, ki se zaradi gibalne, slušne ali vidne oviranosti morda čutijo potisnjene v ozadje. Vrata so jim, tudi z ustrezno prostorsko prilagojenostjo, na široko odprta. Pa ne le na FE. Povsod. Če le v glavi izbrišeš tiste navidezne ovire, bi rekla naša sogovornika.

Vesel, da ima roke in glavo

Oba sta vsak svojo travmo po nesrečah, ki sta jima vzeli možnost normalnega gibanja, že pustila za seboj. In tako o njej tudi brez težav govorita. Robi si je vretenca poškodoval pri padcu z motorjem, na katerega sta neko majsko nedeljo sedla z bratrancem. »Ni bilo večje hitrosti, nobenega nevarnega odseka, raven travnik je bil ob cesti. Niti ni padel name motor niti ni bilo blizu kamna. Spomnim se le, da sem padel kakšnih pet metrov stran od motorja, niti zavesti nisem izgubil. Hitro se je zgodilo. Rekel bi, da je bila to usoda,« je pripovedoval. Bil je v sedmem razredu osnovne šole, mesec dni je preživel v bolnišnici, nato leto dni v rehabilitacijskem centru Soča. »Šele tam res vidiš, kje si. Bil sem mlad, seveda mi ni bilo zato nič lažje, a ko so mi rekli, da tako pač bo in da ni nobene rešitve, sem poskušal izkoristiti tisto, kar imam. Vesel sem, da imam roke in glavo.«

Po treh mesecih ležanja je le nejeverno poslušal, kaj vse naj bi poskušal narediti sam, na primer se obleči. Danes sam vozi avto, igra košarko, smuča, celo motor ima doma. »Nesreča se je zgodila, pa kaj hočem zdaj? Svetovali so mi, naj se čim prej sprijaznim z invalidskim vozičkom. Odtlej sem misel, da bom morda nekoč spet hodil, pospravil. Sicer je še v meni, a v ozadju. Želim izkoristiti to, kar mi je dano,« je zrelo razmišljal. Resda si je v otroštvu želel postati mizar in se moral zaradi invalidnosti temu odpovedati, a tudi elektrotehnika ga je pritegnila, vseeno pa nekaj časa sploh ni nameraval na fakulteto.

Našel življenjski izziv

Seveda mu danes ni žal, kako le, saj je tam hitro našel, kot pravi, svoj življenjski izziv. Povabili so ga k projektu Cybathlon, to je mednarodno tekmovanje v razvoju novih tehnologij za gibalno ovirane. Študenti so sami razvijali prototip vozička in iskali nekoga s poškodbo hrbtenice. Robijeva naloga je, da ga vozi, a hkrati mu ne uide tudi nobeno drugo delo, poprijeti mora za izvijač ali računalnik. V Zürichu je Team Avalanche že imel testno vožnjo, robot je premagal vseh šest ovir, razen stopnic. Mu je tudi ta projekt, ki so ga zdaj predstavili s fotografijami, pomagal, da je lažje sprejel svojo gibalno oviranost? »Ne, to sem storil že prej. Sodelovanje v projektu sem videl kot izziv, da lahko pomagam še drugim izboljšati njihovo življenje. Prva naloga je, da izdelamo ta voziček, še večji izziv pa je, da ga bomo lahko tudi tržili. Če nam uspe zasnovati voziček, ki bi premagal po pet, deset stopnic naenkrat, bo to neki povsem nov začetek,« je že postavljal tudi cilje za prihodnost. »Že pred fakulteto sem veliko razmišljal o tem. Prideš do stopnic in ne moreš do želenih vrat, razmišljaš o rešitvah. V osnovni šoli sem imel 'goseničarja', ki me je vozil po stopnicah, a vedno sem potreboval koga zraven.«

Prosil za zamaške

Vse se da, če se hoče, to dobro ve tudi Anže Pratnemer. To je tisti, čigar zgodba se je pred nekaj leti precej odmevno razširila v javnosti. Ko mu je na avtocesti počila guma, je poklical asistenco in na odstavnem pasu urejal le še birokratske podrobnosti ... Takrat je počilo. Povozil ga je tovornjak, sam pa je pri zavesti opazoval strašljiv prizor, kako je izgubil desno nogo. Vse skupaj je bilo kot najhujša mora, sledili pa sta prebujenje v bolnišnici in olajšanje, da je še vedno živ. »Polno čudnih občutkov, mravljincev, a bil sem odločen, da me to ne bo oviralo. Bil sem trden in prepričan, da ni tako hudo, kakor se sliši. Gremo naprej, sem si govoril,« se je opogumljal tudi v podrobnem zapisu, ki ga je objavil na spletu in se z njim obrnil po pomoč. Zbiranje zamaškov za njegovo protezo je bilo ena prvih tovrstnih in odmevnejših akcij pri nas in tudi nadvse uspešna: v devetih mesecih so zbrali kar 120 ton plastike, ki mu je prinesla približno 33.000 evrov in »novo nogo«.

Danes je Pratnemer kot diplomirani inženir računalništva na FE zaposlen kot razvojnik spletne učilnice, katere dodatni prispevek je lajšanje učenja gibalno in drugače oviranim. »Celotno spletno učilnico lahko popolnoma približamo nekomu, ki je vezan na dom, slabovidni lahko uporabljajo povečevalna stekla, gluhi imajo lahko podnapise na naših videopredavanjih, za dislektike imamo posebno vrsto pisave,« je povedal o svojem delu, a tudi dodal, da je to le bonus sicer tržnega produkta. Kljub temu je vesel, da lahko soustvarja do gibalno, slušno in vidno oviranih prijazno okolje na fakulteti.

Ne skriva proteze

Prav s tem namenom je tudi nastala fotografska razstava. Že med akcijo zbiranja pokrovčkov sta se nanj obrnili študentki fotografije Anja Čekada in Anja Moškon. Odprt in neobremenjen se je z veseljem odzval na njuno prošnjo in za njun študijski projekt poziral s protezo. »Te fotografije prvotno niso bile namenjene za razstavo, a sem si dejal, zakaj ne bi z njimi opozorili na kakšen problem.« »Želimo narediti korak k odprtosti do drugačnosti. Na teh slikah sem v položajih, kjer lahko počnem skoraj vse, stojim na lestvi, vodim podjetje ...«

Zaveda se, da večina ljudi proteze še vedno skriva, a sam jo brez težav pokaže. »Na Soči so mi nadeli kozmetiko. Hitro sem jo odrezal stran. Če imam protezo, jo bom nosil takšno, kot je. Takšen sem, naj se vidi. Zrasla noga nazaj ne bo. Ni mi težko biti v kratkih hlačah. Me pa vsaj desno koleno ne more nikdar boleti,« se je tudi pošalil na svoj račun. Zaveda se, da mnogi svoje invalidnosti ne sprejemajo tako, kot jo sam, zato je še toliko pomembnejše, da so tudi ljudje, ki znajo na glas spregovoriti o tem. Opozoriti na njihove težave. Prositi za pomoč. Kot je sam storil z zamaški. »Treba je pokazati ljudem, da nismo drugačni, da bi morali s prstom kazati na nas. Ni treba, da se jim smilimo, lahko živimo svoje življenje naprej, v redni službi, z rednim izobraževanjem, vsega smo zmožni. To je tudi namen razstave. Invalidnost ni oviranost, če imaš stvari v glavi urejene. Obstajajo programi za izobraževanje in naprave, da se lahko premikaš naokoli. Danes ni več fizičnih ovir. Največja ovira je pravzaprav v glavi.«