Tiskane izdaje
Na podlagi mantre Ksenije Špiler Božič je Steklarna Hrastnik (SH) iz podjetja, v katero niti steklarji niso več povsem verjeli, postala družba z vizijo ter do delavcev, njihovih družin in okolja prijazno podjetje. »Ob prihodu so mi najprej pokazali številke o odhodih. Številke so pomembne. Še bolj je pomembno, kaj se skriva v njih. V SH so se skrivali ljudje z ogromno znanja, ki so odšli. To je pravilo. Ne le v Hrastniku. Menedžment pozablja, da vedno najprej odidejo najboljši. Ti so bili moj prvi izziv,« se prihoda v Steklarno spominja Božičeva. Tiste, ki so iz SH odšli, je povabila nazaj, in to tako uspešno, da so vrzel v znanju brž spet zapolnili. Poiskali so tudi tuje svetovalce, s čimer se je med hrastniškimi steklarji začelo neformalno mentorstvo, medgeneracijsko sodelovanje, izmenjava energije in izkušenj, zmagovalna kombinacija, ko jo zložiš ...
»Vsakdo je tvoj učitelj«
Ksenija Špiler Božič jo v Steklarni zlaga že tri leta. Z ljudmi, pravi, je rada delala od otroštva. Najprej s starejšimi. Mesto ji ne bi moglo dati, pravi, kar so ji dali podeželje, Krško in življenje s starimi starši: filozofijo, da spoštuješ vsakogar, da veš, da je vsakdo, ki pride nasproti, tvoj učitelj, ki ga je treba strpno poslušati in se vživeti vanj. To je njena dodana vrednost, kot jo imajo proizvodi v SH. Bila je nekdo, ki je bil starim staršem v oporo in družbo, pravi. Žal je bila zraven tudi pri vseh umiranjih. S procesom, v katerem so stari starši (u)šli, je sklenila zgodbo s starejšimi in si poiskala novo ljubezen: mlade ljudi.
V SH sta z možem, menedžerjem Andrejem Božičem, prišla z energijo zaupanja do ljudi v tovarni in do lastnika Igorja Laha. »To, kako delava in pristopava do projektov, je najina življenjska filozofija. Tu ni pretvarjanja,« pravi Božičeva, ki se je s proizvodnimi delavci prvič srečala pri devetnajstih. »Ti ljudje poznajo neverjetne življenjske modrosti in imajo neverjetne lastnosti, ki jih težko prepoznaš pri menedžmentu in mladih: potrpežljivi in vztrajni so.«
Kot na primer delavka v steklarni, ki osem ur vsak dan, 365 dni na leto, vztrajno pregleduje kozarce. »To je duhamorno delo. A zanj se mora človek znati motivirati. In naloga menedžmenta je, da ljudem osmisli tudi najbolj preprosta opravila,« odgovarja. V SH ji je to uspelo. Kako? Sliši se preprosto: »Povedati jim moraš, kaj pomeni, če delavka v steklenici spregleda košček stekla, če kdo to steklenico napolni s sokom in ta sok popije njegov vnuk ...«
V delavca je treba vlagati, je prepričana Božičeva: »Brez motiviranega in usposobljenega delavca tudi najsodobnejši stroj ne pomeni nič. Ko nehaš vlagati vase – ali v delavca –, je to začetek konca.« Socializem ni fetiš Ksenije Špiler Božič, a nekaj nastavkov je imel, iz katerih je po njenem mogoče še danes vleči fantastične vzporednice.
»Že v socializmu so bile vse resne firme prijazne do družin. Štipendirale so otroke delavcev, skrbele, da smo imeli bazen, subvencionirane smučarske karte ... Počele so vse, iz česar zdaj delamo znanost. Recimo tovarna papirja Krško pa Gorenje, Krka – te tovarne so še na trgu, ker imajo del tega vgrajenega. Ne izumljamo tople vode. Modrost učiti se od starejših, kar je dobrega, in to nadgraditi poznajo tudi mentorji v SH. Zakaj rušiti in delati stvari na novo?«
Ključni za odnose v podjetju so vodje, tisti, ki postavljajo standarde. Kakršno kulturo odnosa postavlja glava, takšna se širi po piramidi navzdol, takšna se vzpostavi med delavci. Tudi v SH se je Božičeva najprej lotila odnosov: osnov komuniciranja in vodenja. V program usposabljanja so vključili več kot 60 (izmeno)vodij. »Pravzaprav smo se začeli učiti osnov bontona, kar je isto, kot če hočeš napisati roman. Najprej moraš znati abecedo ...«
Zmanjšanje bolniških
Vodje so se čez noč začeli učiti, kako na primer motivirati sodelavca, da se premakne iz območja udobja. Z avtoriteto ali na grd način, pravi Ksenija Špiler Božič, tega ne dosežeš. Dosežeš le, da bo človek storil, kar mora, dokler si navzoč. V procesni proizvodnji pa je ključno, da delo teče tudi, ko v tovarni ni »glav«. In ob dveh zjutraj jih ni.
»Vsak od nas ima gumb, na katerega je treba pritisniti. Le najti ga je treba. Da ga najdemo, moramo zgraditi odnos. In v tem je vsa lepota.« Graditi odnos za sogovornico pomeni spoznati človeka, odkriti njegov »gumb« in ga spoštovati. »Kot vodja moraš najti vzvod za motivacijo oziroma odgovor na vprašanje, zakaj bi, recimo, Janez vso noč skrbno stal za strojem in ne šel v kabino zaleč,« razlaga.
Res, zakaj? »Ker si želi dobro oddelati, dobro zaslužiti in imeti vse popoldne čas za svoj hobi,« izvemo. V SH se ljudje poznajo po dvajset, trideset let. »Odnosi – tudi konflikti – so bili med njimi vzpostavljeni, zato je bila pot do 'gumbov' lažja,« pravi.
Eden največjih učinkov je bil tretjino manj bolniških odsotnosti: z devet so padle na šest odstotkov. Zanimivo, a na prvem mestu med vzroki za zdravstvene težave steklarjev niso težke delovne razmere, ampak nezdrava prehrana in premalo gibanja. V dolini, kjer ljudje stoletja živijo po istih napačnih vzorcih, so rezerve še ogromne. Steklarji ne zajtrkujejo, jedo dvakrat na dan, a še to ne najbolj kakovostno, pijejo premalo vode in premalo se gibajo. Zato jim SH subvencionira bazen in savno ter že četrto leto pripravlja preventivne programe. Dvesto steklarjev se je na njih doslej učilo, kako spremeniti nezdrave vzorce življenja.
»Plača je higienik, biti mora tolikšna, da delavec preživi, da mu ni treba razmišljati, ali bo lahko 1. septembra oblekel svojega šolarja,« je prepričana Božičeva, ki je ob prihodu v SH naletela na povsem porušena plačna razmerja. »Tudi z denarjem človeku pokažeš, koliko ga ceniš. In če delavec na ključnem mestu – ki recimo pregleda vsak izdelek – dobi najnižjo plačo, to ni ravno spoštovanje.«
Dve leti so v SH popravljali razmerja – toliko časa, da plače niso bile več ključna tema sestankov. Povprečna bruto plača znaša 1540 evrov. »Vsaj še 500 evrov višjo želimo,« pravi Božičeva, »pa bo cilj dosežen; da si bo zaposleni privoščil dopust in zdravo hrano namesto hitre.«
Od energije mladih prekipeva
V ponedeljek, ko so šole in vrtci spet odprli vrata, je imelo v SH prosti dan deset očkov in osem mamic, deseturno uvajanje v vrtec pa so koristili trije delavci in ena delavka. Povprečna starost steklarjev se sicer suče okoli 42 let, a naraščaja imajo vse več: med deset in petnajst otrok se jim rodi vsako leto in vsako leto dvakrat jih pripeljejo v tovarno. Tretjič se srečajo na družinskem dnevu, četrtič na otroškem taboru, za katerega je SH letos že drugič razpisal prosta mesta. Letos je devetim mladim iz Zasavja ponudil sodelovanje.
»Od energije mladih kar prekipeva. Ko smo jih spraševali, kaj potrebujejo, so rekli, da izkušnje. Ker jih nimajo, ne dobijo služb. Pa smo jim ponudili, naj pridejo brezplačno delat v SH. Dekle, ki me je vprašalo, ali naj pride že naslednji dan, že dela pri nas. Nekaj jih je čez čas poslalo svoje življenjepise. To je bil prvi test. Na to sem čakala. Na kolegiju sem nenehno poslušala, da nekatere naloge niso prednostne, ni še čas zanje ... Pa sem jih razporedila tako: imamo zadeve, za katere nimamo časa, in imamo mlade, ki potrebujejo izkušnje. Izmerila sem 'temperaturo' vodij, ali so se pripravljeni preleviti v mentorje mladim in začeti projektne naloge. Naši so bili navdušeni. Od tridesetih mladih smo jih izbrali devet in vsi so pri nas. Delajo. Najboljšim smo ponudili službo.«
Vlaganja v dobre medčloveške odnose stanejo. Koliko? »To je tako zanemarljiv denar,« je iskrena Božičeva, »in vsaka investicija se desetkrat povrne.« Zakaj torej podjetja ne posnemajo steklarjev? »Ker ljudje preprosto ne zaupajo. Mi kdo reče, da je dal priložnost mlademu in ga je ta izigral. Tudi starejši te lahko ... A če daš desetim priložnost, te bosta morda izigrala dva, osem pa je perl. In jaz iščem perle.«
