Kje so tiste pomladi, ki so včasih bile?

Kam je šlo tisto dinamično obdobje s svojo »civilno družbo«, zborovanji in protesti, plebisciti in ­volitvami ...?

Objavljeno
21. avgust 2015 13.20
Sneženje na Blejskem jezeru. Na Bledu 31.12.2014
Franček Drenovec
Franček Drenovec
Kam je šla »slovenska pomlad« – tisto dinamično obdobje s svojo »civilno družbo«, zborovanji in protesti, plebisciti in ­volitvami, kronanimi z našo lastno vojnico? Danes spet, tako kot takrat, izgubljamo svojo državo in perspektivo, pa se ne zgodi nič. Kje je zdaj »pomlad«? Kje je zdaj vsaj delček tistega protesta in upora?

V Sloveniji smo v zadnjih sto letih trikrat zavrgli svoje stare elite in jih na hitro nadomestili z novimi, in te so vsakič na novo spisale zgodovino, ki se je začela šele z njimi. Naši današnji oblastniki so si prikrojili resnico prav ekstremno in s sedanjimi močnimi »tehnologijami« veliko bolj učinkovito, kot so to znali nekoč. Vcepili so nam predstave o nas samih, ki so popolnoma odlepljene od stvarnosti. Zato velja opozoriti, preden gremo naprej, da bo vračanje v stvarnost zahtevalo kar nekaj napora.

Slovenska pomlad 1991

O ljudskih »pomladih« govorimo od evropske »pomladi narodov« iz prve polovice 19. stoletja. Govorimo o izbruhih ljudskega upora proti gnijočemu Staremu (fevdalnemu, monarhističnemu, vsakovrstnemu avtoritarnemu), o liberalnih gibanjih za »svobodo« in za nove družbene odnose, ki bodo pognali nov, v danih situacijah blokiran ekonomski in družbeni napredek.

In kakšna je bila naša »pomlad«? Bom navedel samo eno od osebnih izkušenj. Osamosvojitev je bila komaj opravljena in demokracija komaj vzpostavljena, ko so naju s kolegom klicali kot dva najnižja hlapca v nekdanjo kraljevo in Titovo rezidenco pod Rožnikom, kjer je delovala ekipa Jeffreyja Sachsa pod oholo, konkvistadorsko komando dveh ali treh Američanov in njihovega častnika za zvezo, slovenskega ekonomista, povratnika iz ZDA, včasih pa je šel mimo še kdo od »pomladnikov«. Vsebina projekta je bila standardna vzhodnoevropska šok terapija za hipno izbrisanje vseh starih produktivnih in ekonomskih struktur, ki naj jih nadomestijo tuje neposredne naložbe. Ko smo vprašali, kdo neki bo investiral v obsegu, kakršen bi bil potreben za preprečitev popolnega zloma, so rekli, da Slovenci iz ZDA.

Je bil ta v tajnosti vodeni projekt sprejet demokratično? Ali sta bila energija in zanos slovenske »pomladi« res namenjena samo obnovitvi našega prastarega, takrat že skoraj pozabljenega hlapčevstva? Ali sta bila res namenjena vseobsežnemu predajanju slovenskega nacionalnega premoženja cerkvi, ki je bilo brez primere v vsej tranzicijski regiji? Je bila slovenska »pomlad« res samo različica irske herojske osamosvojitve iz leta 1921, v kateri so nadomestili angleški kolonialni modernizem z avtohtono klerikalno konservativnostjo in potem gnili še pol stoletja v revščini? Ali različica protikomunističnega puča španskih fevdalcev in oligarhov po prvih španskih svobodnih volitvah leta 1936, ki je prinesel desetletja nadaljnjega gnitja v revščini Špancem (v obeh primerih do končnih modernizirajočih prebojev v sedemdesetih letih)? Smo šli Slovenci res na ulice za to?

Slovenski pomladniki

Ločiti moramo svojo »pomlad« iz let 1988–1991 od ljudi, ki so se dali v našo zavest kot njeni nosilci. Spomini na tisti čas so že zamegljeni, ker je takrat hitro prevladala »pomladnikom« nasprotna »kontinuiteta« s svojo zgodbo o uspehu, s katero si je prislužila danes nepojmljivih dvanajst let volilne podpore. Zelo dobro pa spet vidimo svoje »pomladnike« v zmagoslavnem obnavljanju slovenskega nazadnjaškega primitivizma po letu 2004.

Tudi to zgodbo je uvedlo skrbno naštudirano vsiljevanje propagandnih floskul. Se spomnite »mladih ekonomistov« in »old boysov«? »Naši« so novi, sveži, mladi, »vaši« odsluženi stari. Se spomnite, kako je postal nosilni slovenski gospodarski sektor nenadoma samo še narodu sovražen »izvozni lobi«, natrpan z »rdečimi direktorji«? Zagotovo se spomnite, kako se je potem gospodarstvo zares obračalo bolj in bolj v zadolževanje za razcvet financ in drugih nizkoproduktivnih in s korupcijo prepredenih delov gospodarstva, do neizbežnega zloma. Mlado? Liberalno? Napredno?

Šele zdaj, ko je slovenska kolonialna podreditev opravljena, so nehali poučevati neuko ljudstvo, da je »nacionalni interes« neumnost. V začetku tranzicije smo se temu scenariju še izognili (in poleg nas še Čehi, a ti samo do leta 1997). Potem so prišli veliki politični zasuki v letih 2004–2007 in po njih bančni zlom ter na koncu povratek v leto 1991. Kdor je vsaj malo »blizu«, ve, da so sedanji procesi tako po vsebini kot formi natančna reprodukcija tistih, ki sem jih prikazal zgoraj iz Vile Podrožnik. In naj dodam še naše skupno občutenje gnusa v letošnjem maju, ko je že prav ves državni vrh zaznamoval dan zmage nad fašizmom in tujo okupacijo samo še z objokovanjem tistih, ki so tisto vojno izgubili. Popoln triumf slovenskega predpotopnega, predliberalnega klerikalnega hlapčevstva.

Kam je šla slovenska »pomlad«? Če drži, da poganjajo temeljno zgodovinsko gibanje interesi in politike vrhnjih družbenih elit, drži tudi, da poseže takrat, ko elite svojega posla ne opravljajo, v množičnem uporu ljudstvo. Kje je zdaj ljudstvo?

Blaginja, demokracija in svoboda

Preden gremo naprej, je potrebnih nekaj pojasnil. Govorimo o kapitalizmu: o eksploziji produktivne moči in materialne blaginje družb, ki jo je prinesel razvoj novoveške znanosti, ki je nadomestil stare statične, na zemljo pripete ekonomske strukture z majhnimi, specializiranimi in tehnološko nenehno napredujočimi proizvodnjami za trg; in stare politične strukture s tej razdrobljeni ekonomski moči primerno demokratizacijo družb.

V napredujoči materialni blaginji in demokraciji vidimo kompleksne procese miselnega in stvarnega »osvobajanja« ljudi od starih avtoritarnih praks in ideologij: najprej v avantgardah evropskega razsvetljenstva in protokapitalizma, pa proti vse širšim plastem novih elit in novega »srednjega sloja«, dokler ni ta že prevladujoč. In opazujemo zgodovinske situacije posameznih družb, katerih elite so se zataknile predolgo v negibnem, gnijočem Starem – starem predkapitalističnem ali starem zaostalem kapitalističnem – in si prislužile bes ljudskega upora: v znaku liberalizma ter vidnega ekonomskega in socialnega napredka, ki ga prinaša.

Govorimo, na primer, o francoski revoluciji leta 1789, o srednjeevropski »pomladi narodov« leta 1848 in italijanskem risorgimentu, o ruski revoluciji leta 1917 in španskem protifevdalnem uporu leta 1936; o Madžarski leta 1956 in Češkoslovaški leta 1968; in po svoje tudi o »študentskih« uporih na razvitem zahodu leta 1968, v katerih se je odslikal prehod kapitalistične »svobode« in avtonomije ter občutenja moči že v najširši srednji sloj. V vseh teh vidimo tudi številne druge – nacionalne, socialne – vsebine ter različne racionalizacije in politike uporniških intelektualcev; a vselej v kontekstu temeljne kapitalistične liberalne, »osvobajajoče« vizije.

Liberalno in napredno

Govorimo o tem, da je bil ideološki liberalizem seveda vedno precej odmaknjen od resničnega sveta, v katerem je bil vedno samo eden od členov ekonomske in druge samoregulacije družb. Z naraščajočo kompleksnostjo družb pa je ostajalo v tistem, kar je kapitalistično napredno, s časom celo vse manj »svobodnega«, tržnega. Ves napredek razvitega sveta v drugi polovici 20. stoletja, ki je bil – ne pozabimo – njegovo zadnje uspešno obdobje, je poganjal prav okrepljen nastop države proti trgu in zasebnemu. »Intervencija« je bila vedno še posebno pomembna v kapitalistično zaostajajočih družbah, soočenih z ubijajočo tržno premočjo razvitih.

V zrelem kapitalizmu se je po zadnjem valu fordovskega napredka, ki je pripeljal do dokončne eksistenčne »osvoboditve« najširšega srednjega sloja, trg materialnih dobrin (in z njimi povezanih storitev), edini mogoči kapitalistični trg, že zasitil. Dvesto let trajajoč industrijski razmah, v katerem se je človeštvo pognalo v vse drugo izključujoč lov na materialne dobrine – najprej za odrešitev od pomanjkanja, potem vse bolj pod prisilo, ker ta sistem pač ne nudi drugega –, se je v vodilnih kapitalističnih družbah že iztekel. »Konec rasti« ni cilj, je že dejstvo. Problem je, kako se mu prilagoditi.

Ko v kapitalizmu ni več rasti, tudi ni več profitov. V družbi, ki se temu ne prilagodi, je postal boj za profit tak, kot je bil boj za rento pred kapitalizmom: boj za deleže iz danega kolača. V razvitem svetu je nič več delujoč liberalizem zamenjal »neoliberalizem«, ki nadomešča tako trg kot državo z nebrzdano močjo velikih, parazitskih zasebnih korporacij, ki so s pomočjo sofisticiranih tehnologij družbenega in političnega nadzora že prevzele tudi nadzor nad demokracijo. »Novi liberalizem« je samo še v funkciji podreditve in ropanja rezidualnega tržnega sektorja in trga dela (in tujine). Sistem, v katerem preplavijo tržno konkurenco politično spajdašeni monopoli, v katerem ni več (vedno odločilnega) državnega nadzora nad »trgi« in v katerem se finance in v njih ugnezdena plutokracija popolnoma odlepijo od realne proizvodnje dobrin – ni več, po nobeni definiciji, kapitalizem.

Problem zrelega kapitalizma je pač resen, neoliberalizem pa ga rešuje konservativno in retrogradno. Zgodovinsko izčrpanje materialnega napredka ne nadomesti z ničimer drugim, kar je že v dosegu velike organizacijske učinkovitosti sodobnih razvitih družb. Strahotno ustvarjalno, a tudi destruktivno, silo novih poindustrijskih tehnologij ohranja pod neomejeno oblastjo starih zasebnih lastniških struktur. Posebne vrste katastrofa pa je nasilno izvažanje neoliberalizma v »zaostajajoče« družbe, katerih napredovanje je povsem odvisno od aktivne in energične vloge države v sistemu; odvisno od preprečevanja, da bi čezmerna finančna dinamika uničila motivacije, ki poganjajo realno rast; odvisno od forsiranega razvoja lastnih domačih človeških potencialov; odvisno od vsega, kar uvožena neoliberalna agresija odpravlja.

Slovensko »osvobajanje« …

Vrnimo se k liberalizmu, ko je bil še istoveten z napredkom. Liberalno osvajanje slovenskega prostora vidimo v večji moči šele od zadnjih dveh desetletij 19. stoletja in ga lahko povežemo tudi z razcvetom nove »slovenske« urbane elite. Vidimo izbruh zanosa in energij v umetnostih, kakršen je že veliko prej spremljal zorenje novega evropskega srednjega razreda. V ozadju je bil okrepljen industrijski razvoj, ki je pred tem v Sloveniji, tako kot v večini južne in vzhodne Evrope, za daljše obdobje zastal (zaradi preusmeritve nazaj v kmetijstvo ob porastu povpraševanja iz takratnega vala industrializacije v zahodni Evropi). Samozavest nove elite je še porasla po »osamosvojitvi« po letu 1918 in takrat spet z novimi pospeški industrijskega razvoja, h kateremu je zdaj prispevala tudi uvozna substitucija na zaščitenem jugoslovanskem trgu. Kriza v tridesetih je ustavila ekonomsko rast, a nikakor, kot vemo, vsega širokega ustvarjalnega naboja tega vala slovenskega napredka. Ne smemo soditi po sestavi politične oblasti. Med vojnama sta živeli dve tretjini slovenskega prebivalstva od kmetijstva in to je določalo značaj strankarske scene; napredek in moderniziranje so poganjali procesi v najbolj aktivnih manjšinah.

Leta 1941 je bila ta velika – ekonomska, modernizacijska, nacionalna – dinamika nenadoma poteptana z okupacijo, z izbrisom Slovenije in izbruhom najbolj ekstremnega domačega protiliberalnega nazadnjaštva. Šok je sprožil množični upor: veliko slovensko »pomlad« 1941–1945, v kateri je sodelovala skoraj vsa slovenska intelektualna in kulturna elita. Mesto Ljubljana so obdali z žico! Motivacije in vsebine so bile, kot vedno, različne (in »smrt fašizmu« in »svoboda narodu«). Nacionalna komponenta je bila gotovo pomembna; tudi nekdanje avstro-ogrske in druge »pomladi narodov« so bile pretežno nacionalna gibanja – ki jih je ustvarilo liberalno in demokratično vrenje svojega časa.

Po letu 1945 se je komunistična partija zatekla v sovjetski stalinizem, ki pač ni izpolnil pričakovanj, nakar se je začela počasi vračati k svojim starim navezam iz slovenske predvojne in NOB-jevske tradicije. Po tem obratu je speljala produktivni, ekonomski in socialni napredek, ki se je povsem vklapljal v dinamično evropsko povojno izgradnjo (zunaj sovjetskega bloka). »Demokratični primanjkljaj« je bil evidenten; a ne spreglejmo zelo podobnih vzorcev v vsej tedanji z velikimi neravnovesji in konfliktnostjo obremenjeni kapitalistično zaostajajoči južni Evropi.

Med letoma 1965 in 1979 se je slovenski realni družbeni proizvod povečal z indeksom 250 (in se potem do osamosvojitve skrčil za desetino). Zaostajanje za Avstrijo, na primer, se je v tem obdobju zmanjšalo kot še nikoli prej. Še višje, v evropskih primerjavah zelo visoko, so šli kazalniki socialne modernosti. Osamosvojitev leta 1991 je bila ekonomsko uspešna, ker je bila do takrat že zagotovljena zadostna slovenska izvozna učinkovitost. Po osamosvojitvi je bilo zato čisto normalno, da smo se ne le mi sami, ampak da so nas – takrat – tudi mednarodne institucije uvrščale v »srednjo Evropo« (čeprav so bili naši ekonomski parametri zares primerljivi le s sočasnimi rezultati podobno zamaknjenega ekonomskega napredka v južni Evropi; in popolnoma neprimerljivi z »vzhodnoevropskimi«).

… in slovenski napredek

Jugoslovansko obdobje je sklenila globoka kriza. »Komunistična« liberalizacija, v glavnem Kardeljeva, je delovala dobro v Sloveniji in manj dobro v manj razvitih delih tedanje države. S poglabljanjem krize se je v »Beogradu« krepila protiliberalna reakcija. Po dvanajstih letih ekonomske krize (v Sloveniji zgolj stagnacije, saj je BDP močno upadel šele v zadnjih dveh letih) in po vse agresivnejšem nastopanju jugoslovanske reakcije je dosegel vrelišče tudi slovenski upor.

Slovenska ljudska »pomlad« 1988–1991 ni bila konservativna in ni bila nazadnjaško nacionalistična. Nasprotno, bila je upor proti konservativnemu protiliberalizmu novih središčnih jugoslovanskih elit. Seveda je bila tudi nacionalni upor; slovensko liberalno gibanje je bilo vselej prežeto z »narodnoosvobodilno« vsebino. A so ljudje, ko so šli potem na volitve, volili za »kontinuiteto« in za njeno obljubo nadaljnjega ekonomskega in socialnega napredka – v demokraciji in sodobnem tržnem gospodarstvu, za kar je takrat jamčila samostojna Slovenija. Niso volili »pomladnikov« z njihovo izpostavljeno nacionalno retoriko, umeščeno v slovensko arhaično klerikalno konservativnost.

Tranzicijska poglobitev tržne ekonomije je sprostila motivacije in energije. Zadolževanje je bilo v prvem obdobju omejeno, tedanjo veliko dinamiko sta poganjala delo in podjetnost, pod nadzorom takrat še za silo delujočih državnih institucij in s podporo delujoče socialne države. Gospodarska rast je bila med najvišjimi v Evropi in do leta 2006 tudi kazalniki dolgoročne vzdržnosti. Po prekinitvi v sklepni jugoslovanski krizi in po »odcepitvenem šoku« se je nadaljevalo dinamično slovensko »lovljenje«: med letoma 1993 in 2006, ko je bila rast še zdrava, se je povečal slovenski realni BDP za 70 odstotkov, medtem ko se je avstrijski za 38 odstotkov in italijanski za 25 odstotkov.

Če povzamemo: v življenju ene same generacije se je Slovenija preobrazila do obisti. Večinsko prebivalstvo je preskočilo najprej iz primitivnega, eksistenčno negotovega kmetijstva v pretežno srednje izobražen industrijski »delavski razred« z zanesljivimi zaposlitvami in zagotovljeno socialno varnostjo; in potem iz te disciplinirane, brezlične množice v modrih pajacih v – vsaj po lastnem mnenju – avtonomijo in svobodo modernega »srednjega sloja« z vsemi luksuzi prostega časa, počitnic, dveh (majhnih) avtomobilov in zblaznelega potrošništva, kar je pripadlo še pred kratkim samo izbrancem. Danes se o tem izjemnem obdobju slovenske zgodovine kar nekako »ne govori«, kot da ga ni bilo. Seveda je bilo.

Predčasni konec

Slovenija še ni »razvita«. Dediščina prejšnjih zaostankov, predvsem tistih iz 19. stoletja, pa tudi tistega iz dolgega obdobja beganja zgodnje komunistične oblasti, je še velika. Če se primerjamo, kot se najpogosteje, po BDP v »paritetah kupne moči«, zaostajamo za sosednjo Avstrijo za kakšnih 35 odstotkov. To merilo ni nujno najboljše. Merjeno z navadnim nominalnim BDP zaostajamo za Avstrijo za kar 50 odstotkov. Našega materialnega produkta in materialne porabe zagotovo ne bo treba potiskati tako visoko, kot ju potiskajo na današnjem Zahodu. Pa vendar: skoraj dve tretjini slovenskih zaposlenih zaslužita manj kot tisoč evrov na mesec, da ne omenimo večinoma ubožnih upokojencev in množice brezposelnih. Dohodki takoj čez mejo so vsaj pol večji in hitro tudi enkrat večji. Naš srednji sloj je še na zelo trhlih nogah, če sploh že je zares »srednji«. Hrepenenje po elementarnem ekonomskem, materialnem napredku je v Sloveniji še nadvse živo.

Pa se je razvoj kljub temu spet ustavil! Prebijanje uvožene »mladoekonomske« ideologije v nove politične elite (ki so se z njo odrekle vmešavanju v trge, celo v finance in nasploh vodenju) in nove ekonomske elite (ki so v podivjanem privatiziranju preusmerjale gospodarstvo k nizko produktivnim in razvojno impotentnim panogam) je vodilo v napihovanje dolžniškega balona in leta 2008 v ekonomski zlom, po katerem je prišel počasi še nov politični zdrs v najbolj strašno hlapčevsko nazadnjaštvo. Verjetno temeljni propagandni kliše, s katerimi se legitimirajo sedanji oblastniki, je, da je bila tranzicija enovita in da izvira vse, kar se dogaja danes, že iz njenega začetka; da smo torej Slovenci kar po svoji naravi nesposobni živeti drugače kot pod tujimi lastniki in tujo komando. To enostavno ni res. Do nedavnega – vseh prejšnjih štirideset, če ne kar sto let – je delovala slovenska družba popolnoma drugače, kot deluje pod današnjo oblastjo neoliberalnih finančnikov (in njihovih političnih nastavljencev).

In kje je kakšna slovenska »pomlad« zdaj? V Sloveniji imamo referenco o množičnem uporu proti kolapsu v fašistoidno hlapčevstvo leta 1941; in o uporu proti konservativni agresiji jugoslovanske politike leta 1991; še leta 2005 se je zgodil veliki sindikalni upor in leta 2012 »vseslovenska vstaja«. Od kod današnja brezbrižnost? To ni vprašanje za ekonomista. Vsaj kakšno misel pa si vseeno privoščimo.

Nič več pomladi

Temeljna liberalna motivacija, želja po materialnem napredku v gabaritih delujočega tržnega gospodarstva, je v Sloveniji še kako živa. Je živa »objektivno« in »subjektivno«. Mimo tega ni mogoče! V resnici je vedno bolj živa. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do množične preselitve Slovencev na spodnji rob srednjega sloja, kjer se šele zares odprejo pogledi na vse – še nedosežene! – radosti blaginje. Prišlo je do obupno predimenzionirane preselitve v individualiziran, dekolektiviziran drobni sektor, v katerem nagrajujeta pridnost in iznajdljivost ljudi zgolj njihova »svoboda« in trg. Cilj in pot do cilja sta ljudem v osnovi jasna.

Hkrati Slovenija ni Ukrajina, Turčija ali Egipt, v katerih so mlada liberalna gibanja še v znaku primarnega protiavtoritarnega in protioligarhičnega upora na krilih visokoletečih gesel o svobodi in demokraciji. Državljani Slovenije so po vzpostavitvi demokracije dolgo podpirali naš posebni in nadvse uspešni »upravljani« liberalni projekt, v resnici stari vseevropski predneoliberalni vzorec – in bi ga še naprej, če bi jim ga kdo še naprej nudil! Pa jim ga nihče več! Po razkroju nacionalnega vodenja je ostal na liberalni sceni samo retrogradni neoliberalizem – v slovenskem pakiranju obnovljeno provincialno, klerikalno, hlapčevsko nazadnjaštvo v sodobni »liberalni« ­preobleki.

Kako torej pojasniti sedanjo brezbrižnost v družbi, v kateri so večinski pogledi zanesljivo obrnjeni naprej, ne nazaj, pa so – spet – tako očitno blokirani? Lahko se vprašamo: kateri ideološko enostavni cilji z močjo mobiliziranja množic lahko še primejo danes? »Demokracijo« že imamo, »ekonomsko svobodo« že imamo, »svojo« državo že imamo. Motivacij, ki so nekoč ustvarjale slovenske »pomladi«, ni več. Dokler se v slovenskem neoliberalizmu ne obnovi polzenje v fašizem (za kar je v sedanjem strankarskem establišmentu verjetno manj kot tretjinska podpora), »pomladi« ne bo več.

Prav nasprotno, ankete kažejo visoko stopnjo zadovoljstva in celo naraščajoče »zadovoljstvo potrošnikov«, ki je v popolnem neskladju z dejansko potrošnjo gospodinjstev. Upoštevati moramo velikanski, ravnokar opravljen ekonomski in statusni preskok, ki zagotovo še vpliva na ocenjevanje stanja. V očitno lažnem sporočanju (potrošniškega) zadovoljstva pa se le že kažejo naraščajoče frustracije in vsaj navznoter obrnjeno kljubovanje ob zaznavanju ogroženosti komaj priborjenega vstopa v srednji sloj.

Rezultat je sedanja inercija, v kateri se neovirano kopiči potencialna socialna konfliktnost. Glede možnih sprožilcev ljudskih gibanj nam to prikliče samo še »grški« scenarij. Za Slovenijo se zdi ta primerjava nesmiselna, pa morda tudi ni, če jo umestimo v potreben časovni okvir. V Jugoslaviji je trajala kriza popolnoma nekonfliktno skoraj deset let, preden sta brezposelnost in usihanje perspektive povozila spomin na veliki pretekli napredek.

Elita, sposobna vodenja

Na koncu pa, končno, k bistvu. V slovenski opoziciji (s katero seveda ne mislimo na tako poimenovani del sedanje strankarske sestave) smo se prav navadili, da gredo ljudje, po možnosti reveži, na ulice, da rešujejo riti vseh nas drugih in še posebno tistih, ki so vedno nekje zadaj, na preži, da bi potem vskočili in se ustoličili za nove šefe in voditelje. Zakaj pa ne bi ti – priznani modreci in prihodnji voditelji – naredili nekaj sami? Zakaj se ne bi enkrat po dolgem času v Sloveniji zgodilo nekaj po normalni poti?

V zadnjem desetletju je pohod najbolj ekstremnega neoliberalizma spet ustavila samo »ulica«. Upora v letih 2005 in 2012 sta bila že izrazito socialna, v glavnem samo še »za socialno državo«, razumljeno kot redistribucijo. A sta bila prav s tem tudi prodemokratična in protikonservativna. Oba je sprožilo agresivno neoliberalno nastopaštvo Janeza Janše, ki so ga nato tisti, ki so takrat očitno že upravljali Slovenijo, raje nadomestili z bolj zmerno profiliranimi liberalci (no, z vedno novimi, ko se prejšnji vedno znova izkažejo za povsem podobne Janši). In zdaj vsa opozicija samo gleda in čaka, kdaj se bo »ulica« ponovila. Kot razvajen otrok.

Slovenski problem je »kolaps elite«, neoliberalno prenehanje nacionalnega vodenja. Naj bo še toliko »pomladi«, problem bo rešen šele, ko se bo sestavil dovolj širok sklop nove napredne elite. Slovenski napredek blokira odsotnost intelektualne in politične elite, ne »ulice«.

Upor opozicije proti »privatizaciji« (proti še eni v dopadljiv liberalni videz odeti preslepitvi, ki maskira zgolj prodajanje tujcem, tudi tujim državam) je pač zelo pomemben. Ampak v bojih za kapital ne vzbudiš širšega interesa. To so boji ambicioznežev, sedanjih lastnikov in tistih, ki bi si to želeli biti. Eno drži: po interesu za zaščito domačega kapitala se razpozna elita, po neinteresu pa, kdo ni in nikoli ne bo elita. Opozicija je, za razliko od »elit« establišmenta, izkazala voditeljski instinkt – ne pa še voditeljskih sposobnosti. Nacionalno vodenje zahteva veliko več od idej o lastništvu. Za začetek zahteva zavedanje, da te sploh niso primarne.

Medtem je vsebinsko oprijemališče za voditeljstvo, ki bi v Sloveniji pridobilo tudi večinsko ljudsko podporo, v resnici tako evidentno. V Sloveniji, drugače kot v zrelem kapitalizmu, je bilo samo nasilno prekinjeno dobro delovanje prejšnjega razvojnega vzorca. Seveda je šel čas naprej in je tudi veliko novega. A je vseeno dovolj jasno, kakšen politični projekt bi povozil nosilce sedanjega razkroja: po demokratični poti, na normalen način delovanja sistema, brez predhodnega dolgoletnega mrcvarjenja in potem zloma in potem upora – in potem česa? In potem česa? Tako ali drugače, po normalni ali nenormalni poti, se ne bo spremenilo nič, dokler se ne sestavi zadosti široka nova ekonomska, intelektualna in politična elita, sposobna treznega razmisleka, uporabe znanja in resnega angažiranja. Zadnja prejšnja je pred desetletjem razpadla, nove še ni. Za to gre.

Stališča avtorja so njegova osebna stališča.