»Ti osel!« naj bo kompliment, nikakor žalitev

Naloga se je zdela sila preprosta. A že kmalu se je pokazalo, da bo izziv precej večji, kot je bilo pričakovati. Da uloviš njihov ritem, moraš z osli najprej vzpostaviti stik, predvsem pa delovati umirjeno in sproščeno. In jih nikakor ne prestrašiti. Za sodobnega človeka, ki se mu vedno kam mudi, je to nedvomno precejšen zalogaj.

Liza, Pončo, Lino in Frida so bili ob našem prihodu že pripravljeni, da gostom tistega dne pomagajo odkriti skrite kotičke Goriških brd, le za najstarejšega, enajstletnega Fernanda, se je skrbnik peterice – oslov, da ne bo pomote – Rado Brelih odločil, da bo ostal doma. In tako se je nadvse pisana družba vseh starosti iz Gornjega Cerovega podala med pohodne, kolesarske in konjeniške poti, ki so v objemu briških gričev na čudovito novembrsko soboto vijugale med vinogradi in sadovnjaki.

Seveda smo se morali najprej malce spoznati. Frida, na tovrstnih trekingih običajno na čelu povorke, je bila z osmimi leti tudi najstarejša v četverici, leto dni mlajši je bil Pončo, približno toliko je stara tudi Liza, najmlajši, Lino, jih ima tri in pol. Pravzaprav je Lino Pončev in Lizin sin, ki se je četici priključil povsem nepričakovano, njegovo spočetje pa se je menda zgodilo, tik preden so njegovega očeta Ponča kastrirali. Kakorkoli že, peterica je Radu Brelihu v veliko veselje, še zlasti odkar je ugotovil, da nadvse rad dela z osli. Nekoliko nenavadnim trekingom so se najprej pridružili njegovi prijatelji in znanci, zatem je prišla s TIC Brda in briške občine pobuda, da bi z Radovimi oslički dopolnili in popestrili turistično ponudbo tega dela Slovenije. Od tod se je zgodba začela razpletati z dodatnim pospeškom.

Ko se gonijo, so oslice sitne

Na ekološki kmetiji Brelihovih so zato uredili dopolnilno kmetijsko dejavnost, ki so jo prvič predstavili prav na letošnji Turistični borzi v Goriških brdih. »Moram pa poudariti, da trekinga in ježe z našimi oslički ne organiziramo množično. Osli pač niso konji. Včasih se na turo odpravimo enkrat na teden ali dva, to je več kot dovolj. Lahko pa se zgodi, da gremo na pot tudi dvakrat v enem tednu, potem pa tri tedne ne. Odločitev, kdaj bomo šli na pot, ni odvisna samo od vremena, pomembno je tudi, ali se samice gonijo. Takrat se je na treking sicer mogoče odpraviti, ježe pa ne priporočam, saj se lahko slabo konča, ko postanejo samice preveč sitne,« opozori njihov skrbnik. In koga lahko osli pravzaprav nosijo? »Mi se ravnamo po pravilu, da lahko osle jahajo samo tisti, ki tehtajo manj kot petdeset kilogramov. Za vse druge pride v poštev le treking. Največkrat se nanj odpravimo za eno do štirih ur. Če so otroci zraven, gremo ven za največ uro in pol. Je pa treking namenjen tako otrokom kot odraslim. Osli v teh primerih nosijo še nahrbtnike s stvarmi, ki jih tisti dan potrebujemo. Največkrat sta to hrana in pijača, včasih tudi odeje, če se dogovorimo, da bomo kje prespali,« pove Rado Brelih.

V tistem trenutku se v moji roki znajde vrv z Linom. Po asfaltu še gre, težava nastane, ko se po strmem lapornatem pobočju spuščamo mimo vode, ki je tu ostala od zadnjega deževja. Kajti Lino silovito pospeši v dolino, vodnica pa (ob očitnem zabavanju fotografa in dela odprave) komaj sledi nepričakovanemu toku dogodkov, skupaj z oslom, ki si je očitno izbral povsem drugačno pot kot ona. O Radovih zlatih pravilih za delo z osli pravzaprav izvem šele, ko je treking ... končan. »Najprej je treba biti umirjen in počasen. Predvsem pa moraš z oslom vzpostaviti stik in z njim delovati kot ekipa. Če je osla česa strah, ga ne smeš še bolj strašiti, ampak moraš delovati sproščeno. In še to: osel vedno najde najboljšo pot, pa naj bo teren še tako zahteven,« je slišati glas stroke. Zatem dobim potrditev, da pregovor, ki pravi, da gre osel samo enkrat na led, nikakor ni iz trte izvit. Še več, osli se v resnici tako obnašajo! »Osel vsako stvar naredi po temeljitem premisleku. Nikoli ničesar ne stori brezglavo, razen če se česa resnično boji. In še takrat se najprej ustavi in stvari preštudira, zatem pa se odloči, ali bo bežal ali ne. V tem se tudi razlikuje od konjev: konji so vedno živeli v stepi oziroma v osrčju dolin, in ko se je pojavil strah, so takoj pobegnili. Osli pa so živeli v goratih predelih in bi že zdavnaj izumrli, če bi se vedli tako kot konji.« Zato je treba – če vprašate Rada Breliha – primerjavo z oslom vzeti za kompliment, nikoli kot žalitev.

Človeka takoj začuti

Pa so vsi obiskovalci na trekingu že kar takoj sproščeni? naprej poizveduje novinarska radovednost. »Zelo različno. Vsi običajno pridejo sem s povsem drugačno predstavo o oslu, kot jo imajo ob odhodu. Osla namreč največkrat povezujejo z nečim muhastim in trmastim. Čeprav je veliko bolj pomembno, kakšen stik vzpostavijo z njim. Večina ljudi se na trekingu sprosti, se pa vedno najde kdo, ki ne ve, kako in kaj, dokler ne spozna, da osel ni nikakršen bavbav ...« Ježa in treking z oslički po zagotovilih njihovega skrbnika nista nevarna, čeprav tiste, ki sedejo na prikupno živalico, vedno opremijo s čeladami. Sicer pa osel po sogovornikovi razlagi takoj zazna, ali je človek ob njem sproščen ali ne. »Osel vedno ve, kdo je na drugi strani povodca. Če si ti vznemirjen, se vznemirjenost prenaša nanj. In ko vidiš, da je osel vznemirjen, postaneš še bolj vznemirjen, osel pa to zazna. V taki situaciji se je zato treba ustaviti, si vzeti čas in osla pomiriti. Je pa tudi tako, da osel zelo hitro ugotovi, koga lahko vodi on in koga ne. Če te osel enkrat vodi, te bo vedno vodil. Vlekel te bo tja, kjer je najboljša trava, ustavil se bo vsakih dvajset metrov. Če pa ga ti vodiš umirjeno, a še vedno avtoritativno, ti bo sledil,« pojasni Rado Brelih. No, moj Lino medtem pridno muli travo ... Sklepa raje niti ne zapišem.

Novo vprašanje se ponuja kar samo: je moj sogovornik mogoče nekakšen Cesar Millan za osle? »Ah, ne, ne, ne, daleč od tega! To je povsem druga zgodba. Čeprav sem se precej ukvarjal s psi, si vzgoja oslov in psov nista ravno podobni. No, če govorimo o doslednosti, razlik ni, pa naj gre za otroka, psa ali osla. Drugače pa bom obravnaval otroka, psa in osla, ki se česa bojijo. Če se otrok boji, ga potolažim in pomirim. Če je strah psa, s tolaženjem vanj vsadim še dodaten strah. Osel pa je popolnoma druga zgodba. Ko se on boji, ga ne smeš niti tolažiti niti nastopati avtoritativno. Takrat se mu je najbolje samo prepustiti, da sam vidi in spozna, da se mu ni treba bati.«

Slišijo bolje kot psi

Zatem izvem (in se prepričam) še, da oslu ušesa delajo kot radarji, ko kaj opazuje. Ko njegova ušesa mirujejo, je to znak, da ni nikjer več nobenega bavbava. Osli, zanimivo, slišijo izjemno dobro, še veliko bolje kot, denimo, psi. Vzgoja obojih pa je, kot smo že zapisali, popolnoma drugačna. »Jaz osla začnem voditi ven šele, ko dopolni eno leto. Pri dveh letih ga začnem vpeljevati v širšo okolico, do četrtega leta pa ga ne obremenjujem s pretežkimi stvarmi. In potem 'izobraževanje' počasi nadaljujem. Najprej sem začel učiti Frido, Lizo in Ponča smo poučevali skupaj, Lino se je vsega avtomatično priučil ...« Brez izobrazbe je pri Brelihovih očitno edino Fernando, ki je ob naši vrnitvi na kmetijo glasno protestiral. Vsaj malo nam je najbrž zameril, ker smo ga pustili doma.

Če verjamete ali ne, je na svetu po nekaterih podatkih več kot štirideset milijonov oslov. Okrog 90 odstotkov jih imajo v državah v razvoju, kjer jih uporabljajo predvsem kot delovne živali. Praviloma so slabo hranjeni in v slabi telesni pripravljenosti, vendar jih kljub temu uporabljajo za težka dela. Nasprotno pa imajo v razvitih državah osle predvsem kot domače ljubljenčke. Tako je tudi pri Brelihovih, kjer svojih dalmatinčkov – uganili ste, gre za dalmatinsko vrsto osla, ki je poleg istrske v Sloveniji najbolj razširjena – ne želijo preobremenjevati.

»Že res, da je osel nekoč nesel tudi tri vreče cementa, se pravi 150 kilogramov, torej lastno težo, toda to nikakor ne pomeni, da je bilo to, kar so morali osli početi, normalno. Izkoriščali so jih pač, dokler niso poginili. In veljalo je nenapisano pravilo, da se osla nikoli ne sme izgubiti.« Časi so se od takrat zelo spremenili, v Gornjem Cerovem pa raje razmišljajo, da bi se s svojimi osli preizkusili v onoterapiji; to je nekaj podobnega, kot je hipoterapija s konji, le da v glavni vlogi nastopajo še počasnejši in bolj umirjeni osli. Živalski, da ne bo pomote.