Tržne bitke za pokojne bi obrnile odnos do mrtvih na glavo

Obstaja trenutek, ko se čas ustavi in se vsak pogrezne vase. Ta čas prinaša tudi opravke, za katere si nihče ne želi, da bi jih moral opraviti. Pokopati mrtve, poskrbeti za njihov mir. Daleč od miru pokopališč se že pet let vrtinči zakon, ki bo urejal odnos Slovencev do smrti. Kakšne so pasti, smo se pogovarjali z direktorjem družbe Žale in predsednikom komisije za pogrebno in pokopališko dejavnost pri Zbornici komunalnega gospodarstva.

V nasprotju z drugimi ljudmi, ki se srečamo s smrtjo od blizu le nekajkrat v življenju, ste vi njen vsakodnevni sopotnik. Kako takšna služba vpliva na človeka?

Na Žalah je smrt dobesedno v zraku. Vsak dan pokopljemo približno deset ljudi, nekega dne jih je bilo celo 22. Na leto upepelimo okoli 11.600 umrlih iz treh četrtin Slovenije, torej več kot 30 na dan. Najtežje je, kadar sprejmemo v pokop otroka, starega le nekaj mesecev, umrle v prometnih nesrečah, samomorih. Ne moreš potegniti prave ločnice; čeprav se poskušaš distancirati, se ne moreš povsem. Smrt neseš s seboj domov. To zagotovo spremeni človeka. Če je smrt vsak dan s teboj, gledaš na življenje drugače, zrel postaneš. Nekateri zaposleni tega pritiska smrti ne zdržijo, pustijo službo in odidejo drugam.

Srečali ste nešteto svojcev v najbolj kritičnih trenutkih. Kakšen odnos imamo Slovenci do smrti?

O dnos do smrti je eno temeljnih kulturnih vprašanj posameznega naroda. V Sloveniji je smrt še vedno tabu. Ne govorimo radi o njej, odrivamo jo stran od sebe. A to je privzgojeno. Ko smo povabili otroke, da so risali pokopališče, so narisali eno samo življenje – ptice, rože, uporabljali so zeleno in rdečo barvo. Potem pa otrokom vcepijo strah pred smrtjo in dobijo negativen odnos do nje. Tudi zaposleni na pokopališčih smo v družbi stigmatizirani. Kot da bi ta odpor do smrti padel tudi na nas. A vendarle svojcem pomagamo v njihovih najtežjih trenutkih, ko pridejo k nam. Zagotoviti jim moramo možnost, da v miru žalujejo. Ankete kažejo, da smo pri tem uspešni. Če upoštevamo samo odgovore tistih, ki so že imeli izkušnjo s pogrebom na Žalah, je skupna ocena 4,83 od najvišje pet. To je zelo dobro.

Opozarjate na možnost, da bo novi zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti, ki ga namerava vlada obravnavati decembra, ogrozil mirno žalovanje. Kaj piše v zakonu?

Ne vem, zakona v končni obliki še nismo videli. A strah nas je uvedbe prostega trga. To ne bi bilo v redu. Nobene dileme ni glede pokopališke dejavnosti, jasno je, da bo to gospodarska javna služba. Kopja se lomijo okoli pogrebne dejavnosti, ki jo opredeljuje 8. točka. Vprašanje je, ali bo pogrebna dejavnost organizirana kot javna gospodarska služba ali kot tržna dejavnost. V javni razpravi so bile štiri različice, od pretežno javne gospodarske službe do povsem prostega trga.

Kako je pogrebna dejavnost v Sloveniji urejena sedaj?

Zdaj so standardni pogrebi javna služba, nadstandardni del pogrebov pa tržna dejavnost. To pomeni, da na Žalah, kjer imamo najcenejše pogrebe v Sloveniji, lahko pokopljemo človeka v žari za 593 evrov ali v krsti za 706 evrov. To je osnovna cena za dostojni pogreb, vse drugo – cvetje, pevci, glasba, golob, ki ga lahko izpustimo, osmrtnica v Delu ali kakem drugem časopisu, slika pokojnika, fotografiranje pogreba, spomenik – pa je nadstandard, za katerega se odločijo in ga izberejo svojci sami. To je tržni del dejavnosti, od katere se denar preliva v pokopališko dejavnost, kjer ima družba Žale zdaj okoli pol milijona izgube na leto. Z denarjem iz tržne dejavnosti torej pokrivamo izgube javne službe, zagotavljamo nizke cene pogrebov, nizke grobnine, torej nizko ceno najema grobov. Z denarjem iz tržne dejavnosti obnavljamo pokopališča – vlagamo v popravilo poti, zidov, razsvetljavo, stavbe. Naše poglavitno vodilo je, da je treba narediti vse, da lahko vsakogar dostojno pokopljemo za dostopno ceno.

Kaj bi spremenil prosti trg?

Prosti trg je na videz mamljiv. Poglejte: če vas nekdo vpraša, ali si želite, da vam občina določi izvajalca pogreba, ali pa ga želite izbrati sami, boste odgovorili, želim ga izbrati. Če pa vas vprašajo, ali želite, da ob koncu leta javno pogrebno podjetje z denarjem obnovi pokopališki zid, postavi fontano, uredi pot ali pa si zasebno pogrebno podjetje kupi novo jahto, boste najbrž drugače odgovorili na prvo. In to je bistvo zgodbe. Dobički iz nadstandardne dejavnosti bodo šli v zasebne žepe. Legitimna pravica zasebnega podjetja je, da z dobičkom dela, kar hoče. Zasebna podjetja imajo ogromno domišljije, kako kaj zaračunati. Tako je pri nas najem mrliške vežice po določeni ceni, v katero je vključeno vse. Nekatera zasebna podjetja pa zaračunajo posebej najem, na to dodajo odklepanje in zaklepanje vežice, čiščenje vežice in podobno. Končna cena je praviloma višja. V resnici ni pomembno, ali je podjetje javno ali zasebno s koncesijo, pomembno je, se denar vrača v dejavnost in da dejavnost ni tržna. Kdor trdi, da trg spodbuja kakovost in niža ceno, mu moram povedati, da to za pogrebno dejavnost sploh ne drži. Izkušnje iz tujine – po podatkih Združenja evropskih pokopališč (ASCE) – kažejo, da trg podraži pogrebe tudi za tretjino, kakovost je nižja, pokopališča začnejo propadati. Da niti ne govorim, kakšen stres povzroči prosti trg svojcem.

V čem bi bila težava svojcev na prostem trgu?

Če gre za javno gospodarsko službo, vedno veš, pri čem si, kje in kdo ti ponuja storitev. Lahko se v miru pripraviš na žalovanje. Na prostem trgu je povsem drugače. V trenutku največje žalosti bi moral raziskati trg, primerjati cene, se odločati. A jih niti ne moreš primerjati, ker imaš le en dan časa, ker jih podjetja skrivajo, zavajajo in izkoriščajo čustveno prizadetost svojcev z nenavadnimi ponudbami. Kakovost se praviloma poslabša.

V medijih tu in tam preberemo, kako umrli, na primer v Srbiji, padajo iz krst, ker je dno zaradi varčevanja pretanko. In kako drago se prodajajo informacije o smrti ... Se kaj takšnega dogaja tudi pri nas?

Dogajajo se drugačne stvari. Spomnite se pisanja časopisov o tem, kako je v Črnomlju nekdo zbiral trupla v garaži, da bi privarčeval pri prevozu na upepelitev. Ker ni trupla pravočasno dal na upepeljevanje, je zamudil pogreb, pokopali so prazno žaro. Se spomnite, tudi to so pisali časopisi, kako sta se v Novem mestu dve podjetji stepli za umrlega? Povedali so nam, da na primer na intenzivni terapiji bolnišnice na Štajerskem delijo svojcem bolnikov, ki še niso umrli, vizitke s ponudbami za pogreb. Tudi v Sloveniji se že dogaja, da pridejo pogrebci na dom svojcev, ki še sploh ne vedo, da je njihov bližnji umrl, torej še preden svojcem o smrti sporoči bolnišnica ali policija. Dogaja se, da ima mož glavne medicinske sestre pogrebno podjetje. Tekma za mrtve je res velika. Začne se s podkupovanjem za informacijo o smrti. V Mariboru, kjer je že zdaj mešani sistem – javni in tržni –, ima pogrebno podjetje svoje prostore tik ob bolnišnici. Ko si bolan, gledaš pogrebno podjetje. To ni prav spodbudno.

Zakaj se potemtakem ministrstvo v predlogih zakona zavzema za tržno dejavnost?

Najprej zato, ker lepo zveni, da bo vsakdo lahko izbiral. A to je ob zavedanju vseh posledic zelo populistično. Da bi lahko razumeli ves politični proces okoli tega zakona, je treba pogledati na začetek, v čas pred dobrimi desetimi leti, ko je bil pri obrtni zbornici ustanovljen tudi odbor za pogrebno dejavnost. Ta poskuša zaradi interesov svojih članov uveljaviti prosti trg, vsi drugi deležniki – komunalna zbornica in vse tri skupnosti občin – pa temu nasprotujemo. Že leta 2009 je vlada Boruta Pahorja pripravljala zakon, ki bi v pogrebno dejavnost uvedel trg. Takrat je Janez Ribič, poslanec ljudske stranke, prehitel vlado in vložil svoj zakon za ohranitev javne gospodarske službe, ki je bil usklajen s skupnostjo občin. Jasno, ta predlog je bil zavrnjen, ker ga je vložila opozicija. Nato je ministrstvo za gospodarstvo pripravilo svoj predlog; leta 2010 je bil že v proceduri, a je bilo na 60 členov vloženih 55 amandmajev. Ni šel skozi. Sprejet je bil sklep, da mora gospodarska javna služba ostati in da mora predlog novega zakona pripraviti ministrstvo za okolje in prostor (MOP). Nato je MOP razpadlo na dva dela, obe ministrstvi sta se izrazili za nepristojni, enako tudi druga ministrstva, in vlada je odločila, naj zakon pripravi ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT). Oktobra 2013 je MGRT sklicalo sestanek z vsemi deležniki: ministrstva, obrtna in gospodarska zbornica ter vse tri skupnosti občin. Vsi so se strinjali, da mora pogrebna dejavnost ostati gospodarska javna služba, nadstandard pa lahko gre na prosti trg. Razen obrtne zbornice. Februarja 2014 je ministrstvo tak predlog poslalo na vlado. Na vladi se je zgodil precedens: medresorsko usklajen predlog so spremenili v smislu, da postane pogrebna dejavnost tržna, nato ga aprila dopolnili, da mora pogrebno dejavnost zagotoviti lokalna skupnost, če trg odpove. Na tak predlog so vsi razen obrtne zbornice vložili proteste, pa še skupen protest, a ni pomagalo. Ministrstvo je konec lanskega leta spet sklicalo sestanek, spet so vsi zagovarjali svoja stališča – obrtna zbornica na eni strani, vsi drugi na drugi. Ministrstvo je zagovarjalo stališče, da mora upoštevati sklep vlade Alenke Bratušek iz aprila 2014, ki pravi, da bo pogrebna dejavnost tržna. A ta sklep vlade je uveljavil Gregor Virant, predsednik stranke, ki se je samorazpustila in je že davno ni več. Kljub temu ga vlada Mira Cerarja upošteva. Se pa zdaj ponavlja zgodba iz leta 2010. Vladni zakon je prehitel poslanec Möderndorfer z vložitvijo zakona, ki zagovarja javno službo. Kot samostojni poslanec najbrž nima nobene možnosti, da bi mu uspelo.

Toda zdajšnji zakon je iz leta 1984 in tudi računsko sodišče je ugotovilo, da ga je treba spremeniti.

Ja, absolutno ga je treba spremeniti. Ne po vsebini, treba ga je novelirati. Famozno poročilo računskega sodišča stvari zamegljuje, ker je izdelano zelo formalno, ne vsebinsko. Ugotovilo je, da je polovica Slovenije že zdaj na prostem trgu, kar sploh ne drži. Zakon o gospodarskih javnih službah predvideva, kakšne so lahko oblike organiziranosti. Če je občina sklenila neposredno pogodbo s podizvajalcem, čeprav tega ne bi smela, ali če je imela režijski obrat in javno podjetje hkrati, je računsko sodišče to štelo za prosti trg. Pogrebna dejavnost je dobesedno slika odpovedi pravne države v zadnjih dveh desetletjih. Množica občin je delala vsaka po svoje, stanje je nezakonito, a država ne ukrepa.

Računsko sodišče je navedlo več razlogov za spremembo zakona, predvsem neenotno ureditev po Sloveniji.

Naj ponovim, da ni toliko tržne dejavnosti, kot je zapisalo računsko sodišče, in da bi na podlagi te ugotovitve bilo treba prilagoditi zakon dejanskemu stanju. V državi imamo 67 poslovnih subjektov, ki imajo registrirano kot glavno dejavnost 96030, to je pokopališko in pogrebno dejavnost. Če odmislimo Ljubljano in Maribor – skupaj imamo 140 zaposlenih –, so vsi drugi poslovni subjekti espeji ali deooji, povprečno imajo po dva oziroma tri zaposlene. To so subjekti, ki so člani obrtne zbornice in imajo torej skupaj toliko zaposlenih kot dve pogrebni podjetji v Ljubljani in Mariboru. Po drugi strani pa so vsa mesta in večji kraji, ki imajo komunalna podjetja, a ta nimajo pogrebne dejavnosti registrirane za glavno dejavnost, ampak imajo kot glavno dejavnost vodovod, kanalizacijo, odvoz odpadkov. Ta podjetja imajo v pokopališki in pogrebni dejavnosti veliko zaposlenih in so vključena v zbornico komunalnega gospodarstva. Zato je dejansko reprezentativna ta zbornica, ne pa obrtna.

Že 31 let delate na Žalah in zelo dobro poznate dejavnost, o kateri govoriva. Za kakšne spremembe zakona se zavzemate?

Zakon je treba novelirati, ker je star že 31 let in ima zapisane številne neprilagojene formulacije iz socializma. Toda po vsebinski plati je dober. Pravi, da je to dejavnost posebnega družbenega pomena. Tudi ustavno sodišče je že v več odločbah potrdilo, da je to dejavnost, ki je iz pietetnih, zdravstvenih in sanitarno-higienskih razlogov ni mogoče opravljati na prostem trgu in ne more biti odvisna od trenutnega tržnega interesa. Sodba sodišča evropske skupnosti pravi, da so pokopi dejavnost, ki so jo dolžne organizirati lokalne skupnosti. Sodbe evropskega sodišča so pri nas neposredno uporabljivo pravo. Treba je ščititi ljudi. Lokalne skupnosti so odgovorne, da nihče ne ostane zgoraj. Treba pa je tudi preprečiti bitko za pokojnike. Trg vodi v nepietetna dejanja. V želji po zaslužku nekateri že zdaj preoblačijo pokojnike na hodnikih, na parkiriščih, jih kopičijo v garažah. To je težko inšpekcijsko nadzirati. Posledice za odnos do smrti in mrtvih pa so hude. Predlagam, da se po vsebinski plati ohrani sedanje stanje, torej gospodarska javna služba za standardizirane pogrebe in tržna dejavnost za nadstandard. Najbolje bi bilo sprejeti krovni zakon, 212 občinam pa omogočiti, da vsaka nekoliko po svoje uredi zadevo. Ni enako, če imaš 400 prebivalcev kot Osilnica in morda dva ali tri umrle na leto ali pa 270 tisoč prebivalcev kot Ljubljana, kjer pokopljemo na dan deset ljudi. Treba je upoštevati, da je za veliko mesto velik tržni interes, težav ne bo. Kaj pa za Pohorje, kjer živi malo prebivalcev? Če uvedejo prosti trg, bodo občine izgubile vse pristojnosti.

Podjetje Žale nima težav z zakonom?

Ne, Ljubljana ima dober podzakonski akt, ki ga je sprejela občina in lahko delujemo z nizkimi cenami. Poleg glavnega pokopališča na Žalah skrbimo enakovredno in po enakih cenah še za pogrebe na 18 pokopališčih, ki so od Ljubljane oddaljena do 25 kilometrov, kot na primer na Jančah, v Malem Lipoglavu, Javoru. Trudimo se za širši pogled in visoko raven pogrebov. Naše pogrebno moštvo je oblečeno v oblačila, ki jih je oblikoval Alan Hranitelj. Ohranjamo kulturno dediščino, parke, pokopališče kot turistično zanimivost, smo ustanovni član skupnosti pomembnih evropskih pokopališč. Plečnikove Žale so vključene v evropsko kulturno dediščino. Z vsem tem nima mesto nobenega stroška. Lani smo praznovali 100-letnico obstoja podjetja. Ljubljančani so že pred prvo svetovno vojno ugotovili, da množica zasebnih pogrebnih podjetij ni primerna; odločili so se ustanoviti eno podjetje ter tako zaščititi meščane in javni interes. Če bi zdaj v Sloveniji uvedli prosti trg za pogrebe, bi se Ljubljana vrnila za sto let nazaj na vaški sistem.

Zadnje leto imate posebne vrste težavo z upepeljevanjem človeških delov. Kako je prišlo do tega?

Pri upepeljevanju se najbolj vidi, kakšni so interesi. Po bolnišnicah so začeli naenkrat hoditi inšpektorji in pregledovati, kaj je z dejavnostjo 180102, to je z upepeljevanjem delov telesa, organov, zarodkov do 24. tedna starosti, odrezanimi udi, rakavim tkivom ... Po evropski zakonodaji so to odpadki iz zdravstva, ki jih želijo sežigati v sežigalnicah komunalnih odpadkov. Naša upepeljevalnica pa ni registrirana za tak sežig. Tudi nas so obiskali inšpektorji in nas postavili v umetno dilemo: kako lahko sežigamo dele ljudi, ki so komunalni odpadki, če imamo upepeljevalnico za ljudi. Poskušali smo jo registrirati za komunalne odpadke, pa ne gre, je prezapleteno. Zdaj inšpektorji hočejo, da se ti odpadki skladiščijo in se jih enkrat na leto pošlje na sežig v sežigalnice komunalnih odpadkov v tujino. O tem smo vprašali republiško komisijo za medicinsko etiko. Odgovorili so, da je to škandal in da so tudi deli ljudi še vedno ljudje, zato jih je treba upepeljevati v upepeljevalnici za ljudi. Ne vem še, kako se bo to razpletlo.

Kdo to povzroča?

Odpadkarski lobiji in evropski predpisi. Zadevo so pripeljali do absurda: človeka lahko upepelimo, njegovega prsta pa ne.