Vrnitev grdega Nemca

V dolgi noči pogajanj o usodi Grčije med 12. in 13. julijem se je v Evropski uniji zgodilo nekaj prelomnega. Od takrat Evropejci živimo v drugačni EU.

Tisto noč se je namreč spremenila Nemčija, kakršno so Evropejci poznali vse od konca druge svetovne vojne. Na prvi pogled je šlo med pogajanji za to, da bi preprečili grški izstop iz evrskega območja (tako imenovani grexit) in hude posledice tega dejanja tako za Grčijo kot za denarno unijo. Toda na kocki je bil pravzaprav pomen gospodarsko najmočnejše in najgosteje naseljene evropske države za Evropo.

Nemčija je po drugi svetovni vojni doživela preporod in svet ji je začel spet zaupati (to je bilo najočitneje, potem ko so se vsi strinjali z nemško združitvijo 45 let po razdelitvi enotne države), vse to pa je temeljilo na trdnih temeljih domače in zunanje politike. V državi so hitro vzpostavili stabilno demokracijo, ki je temeljila na načelih pravne države. Gospodarski uspeh nemške socialne države je postal vzor za vso Evropo. Poleg tega je nemška odločenost, da se morajo ljudje brez zadržkov spopasti z zločinsko nacistično preteklostjo, ohranjala globoko zakoreninjen dvom o upravičenosti kakršnih koli vojaških načrtov.

Na zunanjepolitičnem področju je Nemčija spet postala zaupanja vredna država, in sicer tako, da je odločno zagovarjala povezovanje zahodnih držav in evropeizacijo. Močna sila sredi Evrope ne bi nikoli več smela ogrožati same celine. Zahodni zavezniki se zato po letu 1945 – v nasprotju z obdobjem po prvi svetovni vojni – niso odločili osamiti Nemčije in je gospodarsko oslabiti, ampak so se jo odločili vojaško zaščititi in politično tesno povezati z Zahodom. Sprava Nemčije z njenim prasovražnikom, Francijo, ostaja temelj sodobne Evropske unije in pomaga Nemčiji, da se vključuje v skupni evropski trg, poleg tega se prav zaradi nje zdi, da bo politična združitev Evrope nekoč mogoča.

Toda v sodobni Nemčiji se takšne ideje zdijo brezupno »evroromantične«; njihov čas je namreč minil. Nemčija bo od zdaj pri evropskih vprašanjih skrbela predvsem za svoje državne interese, prav tako kakor to počnejo vsi drugi.

Vendar takšno razmišljanje temelji na napačni predpostavki. Pot, po kateri bo Nemčija hodila v 21. stoletju – pot, ki vodi k »evropski Nemčiji« ali k »nemški Evropi« –, ostaja najpomembnejše zgodovinsko vprašanje nemške zunanje politike že dve stoletji. In nanj so odgovorili tisto dolgo noč v Bruslju, ko je nemška Evropa prevladala nad evropsko Nemčijo.

To je bila zgodovinska odločitev tako za Nemčijo kot Evropo. Vprašamo se lahko, ali sta kanclerka Angela Merkel in finančni minister Wolfgang Schäuble vedela, kaj sta storila.

Mnogi Nemci zavračajo ostre kritike Nemčije in njenih voditeljev – kritike, ki jih je bilo slišati po tem, ko je Nemčija vsilila Grčiji svojo voljo, vendar s takšnim početjem slepijo sami sebe in prikazujejo svet v lepši luči od tega, kakršen v resnici je. Seveda je bilo slišati veliko nesmiselne propagande o Četrtem rajhu in neumnih pripomb o »führerju«. Vendar vse kritike razkrivajo, da se ljudje zavedajo, da je Nemčija pretrgala vez s svojo evropsko politiko, značilno za celotno obdobje po drugi svetovni vojni.

Nemčija namreč prvič ni hotela več Evrope; hotela je je manj. Stališče, kakršno je Nemčija zagovarjala v noči z 12. na 13. julij, je napovedalo, da bi država rada preoblikovala evrsko območje iz evropskega projekta v nekakšno interesno območje. Merklova se je morala odločati med Schäublom in Francijo (ter Italijo).

Šlo je za temeljno vprašanje: njen finančni minister je hotel z izjemnim pritiskanjem prisiliti članico evrskega območja, da bi »prostovoljno« zapustila to območje. Grčija bi lahko izstopila (ter se pri tem dobro zavedala katastrofalnih posledic za državo in Evropo) ali pa sprejela program, ki jo uspešno spreminja v evropski protektorat, brez kakršnega koli upanja na gospodarsko okrevanje. Grčija mora zdaj jemati zdravilo – izvajati nadaljnje varčevalne ukrepe –, ki ni delovalo v preteklosti in so ga predpisali samo zato, ker ustreza nemškim notranjepolitičnim potrebam.

Toda veliki spor s Francijo in Italijo – drugim in tretjim največjim gospodarstvom na evrskem območju – se še ni končal, saj Schäuble še vedno ni izključil možnosti izstopa Grčije iz evrskega območja. Trdi, da je odpis dolgov mogoče »zakonito« izvesti samo zunaj evrskega območja in tako pravzaprav poskuša spodbuditi »prostovoljen« izstop Grčije iz evrskega območja.

Zaradi Schäublovega stališča je postalo jasno, kako zelo pomemben je odnos med evropskim jugom in severom, Schäublov pristop pa ogroža obstoj evrskega območja. Prepričanje, da je mogoče uporabiti evro za gospodarsko »prevzgojo« evropskega juga, se bo pokazalo za nevarno napako – in to ne velja samo za Grčijo. Francozi in Italijani se dobro zavedajo, da takšno stališče ogroža celoten evropski projekt, ki temelji na različnosti in solidarnosti.

Nemčija je bila veliki – tako gospodarski kot politični – zmagovalec evropskega združevanja. Samo primerjajte nemško zgodovino v prvi in drugi polovici 20. stoletja. Bismarckovo združevanje Nemčije v 19. stoletju se je zgodilo na vrhuncu obdobja evropskega nacionalizma. V nemškem načinu razmišljanja je postala moč neločljivo povezana z nacionalizmom in militarizmom. Nemčija je zato v nasprotju s Francijo, Veliko Britanijo ali Združenimi državami Amerike, ki so svojo zunanjo politiko zagovarjale s trditvami, da je njihova naloga »širiti civilizacijo«, svojo moč utemeljevala na surovi vojaški moči.

Vzpostavitev druge združene nemške nacionalne države leta 1989 je temeljila na dokončni nemški usmeritvi k Zahodu in evropeizaciji. In evropeizacija nemške politike je zapolnila – ter še vedno zapolnjuje – civilizacijsko vrzel, ki je del nemške državnosti. Če bi dopustili spodkopavanje tega stebra – ali ga, kar je še huje, celo podrli –, bi ravnali zelo nespametno. Prav zato bi v Evropski uniji, kakršna se je prikazala 13. julija zjutraj, tako Nemčija kot Evropa veliko izgubili.

Project Syndicate/Institute for Human Sciences, 2015