Zakaj prav Fužine?

Nastale v času sosesk

Čeprav so se prve ideje o poselitvi Fužin pojavile kmalu po drugi svetovni vojni, v obdobju, ki ga je zaznamovala hitra industrializacija in urbanizacija Slovenije, se to ni zgodilo vse do konca osemdesetih. Pod naslovom Fužine – izredna priložnost za vso Ljubljano je bil julija 1978 v Naši skupnosti, glasilu Ljubljana Moste-Polje, objavljen članek, ki je naznanil začetek gradnje nove stanovanjske soseske. Na vzhodu glavnega mesta naj bi tako do leta 1982 zgradili več kot štiri tisoč stanovanj. Gradnja soseske se je potem končala šele v letu 1988. Fužine so ena zadnjih družbeno načrtovanih prostorskih ureditev, a zagotovo največja.

»To je produkt nekega časa, ki ga ni več; v vseh pogledih, tako v tehničnem, ekonomskem in še kakšnem,« o stanovanjskem naselju na vzhodu slovenske prestolnice danes pove Vladimir Brezar, eden njegovih prvih načrtovalcev. »To je bil čas sosesk in Fužine so bile v tem pogledu zgrajene med zadnjimi. So tipičen primer socialistične gradnje z veliko koncentracijo in ponavljanjem istih elementov,« meni upokojeni profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Kakor kažejo zapisi iz časopisne dokumentacije, je krajevna skupnost Nove Fužine nastala aprila 1980. S popisom, ki so ga opravili leto pozneje, so tam našteli okoli dvesto prebivalcev. Nekaj let zatem je zrasel prvi del stanovanjske soseske, Brodarjev trg z okolico, hkrati so bili zgrajeni prvi spremljevalni objekti: trgovina z živili, nekaj obrtniških delavnic in samopostrežna prodajalna. Kmalu so postavili še vrtec in osnovno šolo. Najmlajši del soseske je njen vzhodni del, imenovan Rusjanov trg, ki je zrasel po končani gradnji objektov na Preglovem trgu. Čeprav so na začetku gradnje soseske na Fužinah predvideli, da bodo stanovanjske objekte gradili skupaj z vsemi spremljevalnimi objekti, je za mnoge med njimi zmanjkovalo denarja, kar so reševali z vključevanjem gradbenih stroškov v ceno stanovanj. To je, kot ugotavlja Dina Vidan v nalogi Geografski vidiki kvalitete bivalnega okolja v Novih Fužinah, povzročilo rahel upad zanimanja za stanovanja in posledično tudi zamude pri gradnji.

Vse večji obseg

V prvih načrtih o poselitvi Fužin iz leta 1958 so na tem vzhodnem delu Ljubljane predvideli gradnjo 570 stanovanj za 1900 prebivalcev. Zgolj v nekaj naslednjih letih so nastali novi načrti, po katerih naj bi zgradili stanovanja že za 12.700 ljudi. Načrt iz leta 1975 pa je že predvidel 4500 stanovanj za petnajst tisoč ljudi. V tistem obdobju je bilo namreč priseljevanje v Slovenijo najbolj intenzivno. Kot ugotavlja inštitut za narodnostna vprašanja v raziskavi o delovnih migrantih iz leta 2003, je ekstenzivna ekonomija generirala potrebo po številnih delavcih, ki so v drugi polovici sedemdesetih k nam prihajali predvsem iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, kjer je vladala precejšnja stopnja nezaposlenosti. Njihovo nastanitev so zaradi razmaha industrije na obrobju slovenske prestolnice načrtovali tudi na Fužinah, zato se je obseg tam predvidene gradnje povečeval.

Soseska med Zaloško in Ljubljanico se danes razteza na 61 hektarjih in je z uradno poselitvijo 385 prebivalcev na hektar najgosteje naseljeno
območje v Sloveniji.

Uporabna stanovanja

»Žal so Fužine realizirane tako, kot so bile zasnovane,« danes pravi arhitekt Vladimir Brezar, eden od projektantov. Prevelika koncentracija, previsoke stavbe in izguba prijetnega merila, našteje upokojeni profesor.

Projektu gradnje soseske se je sicer sam pridružil šele po izdelanem urbanističnem načrtu. Njegova naloga je bila, kot pove, narediti uporabna stanovanja. »Predvsem po skandinavskem in malo po nemškem vzoru so se takrat postavila pravila, ki so zagotavljala minimalno uporabno vrednost vsakega prostora in vsakega stanovanja,« pojasni Brezar.

»To je denimo pomenilo, da je moralo imeti stanovanje dnevno sobo, kuhinjo ali pa vsaj jedilni kot posebej.

Spalnica je imela določene minimalne dimenzije, tako da ni bila premajhna, da je bilo vanjo mogoče postaviti dve postelji in omaro ter da je bil hkrati prostor tudi za dojenčka. Skratka, postavljene so bile minimalne zahteve, ki so pravzaprav logične in so pomenile, da se pod tem nivojem ni smelo projektirati,« se spominja. Prav takšna uporabna stanovanja, pravi, je zasnoval tudi
na Fužinah.

Da so bile Fužine območje z dobrimi predispozicijami za gradnjo stanovanjske soseske, pojasni Martina Malešič z oddelka za umetnostno zgodovino pri ljubljanski filozofski fakulteti, ki se ukvarja s slovensko stanovanjsko kulturo in predvsem stanovanjsko gradnjo v času socializma. Kot pravi, je to predvsem zaradi dobre nosilnosti tal, zaradi česar je bilo tam mogoče zgraditi tudi visoke objekte, poleg tega pa je bilo tam pred gradnjo soseske malo pozidanega.

Samozadostnost

Večja stanovanjska naselja so v Sloveniji, zaradi največje gostote predvsem v Ljubljani, začeli graditi v šestdesetih, ko je bil sprejet zakon o tretji nacionalizaciji. Takrat so se prvič, kot pravi Malešičeva, sprostila večja zemljišča, na katerih je bilo mogoče graditi tovrstna naselja. V glavnem mestu pa je družbeno organizirana gradnja doživela razmah po letu 1965, ko je bil sprejet generalni urbanistični načrt. »Slovenski arhitekti so že v petdesetih začeli razmišljati, kako prenesti koncept stanovanjske soseske in predvsem, kako prenesti bolj kompleksne načine zazidave, ki bi po eni strani v mesto vnesli bolj organizirano grajene stanovanjske predele, po drugi strani pa s tem poudarili intimo in hkrati pripadnost določenemu delu naselja,« pojasnjuje raziskovalka. »Pomemben zgled je bil Stockholm, kjer je središče mesta ostal njegov stari del, predmestje pa se iz njega širi v krakih. Podobno je nastal urbanistični načrt za Ljubljano, ki ima za krakasti razvoj tudi naravne danosti.« Med posameznimi kraki, ki se praviloma razvijajo ob prometnih vpadnicah – v Stockholmu je to podzemna železnica – so nanizane soseske kot manjše avtonomne enote. »To so prostorske in hkrati tudi socialne enote. Bistveni element takšne soseske so objekti družbene infrastrukture, kot so šola, vrtec, kulturni dom in knjižnica.«

Načrt soseske je upošteval načela samozadostnosti in tako so vzporedno s stanovanji gradili objekte z družbenimi vsebinami in trgovsko-servisnimi storitvami ter urejali odprte prostore. Kot pravi Malešičeva, je samozadostnost pravzaprav skrčena v konceptu stanovanjske soseske. »Gre za koncept, ki izvira iz kritike velikih mest kot posledice industrializacije in ki hkrati predstavlja rešitev iz kaotičnosti velemest, kjer je prebivalec le anonimni posameznik, ki v njem ne najde svoje identitete. Hkrati je to odziv na gradnjo orjaških naselij, brez diferenciacije in občutka
za manjšo skupnost.«

Prva prava stanovanjska soseska v slovenski prestolnici, ki so jo zgradili v skladu s temi idejami, je po besedah Malešičeve šišenska med Vodnikovo in Celovško cesto. »Fužine so ena zadnjih in jih je treba razumeti predvsem v kontekstu kontinuitete gradnje stanovanjskih sosesk.«

Ne samo betonski, ampak tudi človeški značaj

Vladimir Brezar predvsem zaradi velike koncentracije prebivalstva, visokih stavb in pomanjkanja parkirnih mest – podzemnih garaž ni, čeprav so bile v načrtu predvidene – Fužin ne bi opisal kot prijetnega urbanega prostora. Priznava pa, da so dobile neki značaj, kot so ga po njegovem sicer dobile tudi nekatere druge soseske, ki so jih takrat gradili v glavnem mestu. »Dobile so ne samo betonski, ampak tudi človeški značaj, torej svoj obraz.«

Čeprav so se predvsem v zadnjem času pojavile številne pobude za revitalizacijo soseske, v katerih med drugim pozivajo k ureditvi parkirnih mest, boljšemu vzdrževanju zunanjih površin in nujni vpeljavi različnih dejavnostih v soseski, je raziskava, izvedena v okviru projekta Restate: Large Housing Estates in Slovenia, pokazala, da je večina stanovalcev Fužin s sosesko kot celoto zadovoljna. Njen ugled v očeh drugih prebivalcev glavnega mesta sicer ocenjujejo kot slab, a se hkrati
z njim ne strinjajo.

Mojca Zabukovec

Kaj je geto?

géto tudi ghétto -a [geto] m (ẹ) 1. nekdaj mestna četrt, v kateri živijo Židje: srednjeveški geto; varšavski geto 2. v Združenih državah Amerike del mesta, v katerem živijo črnci: stanovati v getu; črnski geto; ekspr. črni geto

Tako besedo geto razlaga Slovar slovenskega knjižnega jezika. V Sloveniji nimamo ne židovskih ne črnskih četrti, a se o Fužinah že več kot dve desetletji govori kot o getu, četudi te teze po dostopnih podatkih doslej še nihče ni potrdil. Nasprotno, družboslovna stroka že več kot deset let ugotavlja, da so Fužine zlasti neutemeljeno stigmatizirane.

Geto je del mesta, v katerem živijo družbene manjšine, izraz pa menda izvira z začetka 16. stoletja, iz časa židovskega geta v Benetkah. Na tamkajšnjem območju je bila namreč livarna, tam skladiščenim tovarniškim odpadkom pa se je reklo ghet. V povezavi z besedo borghetto, pomanjševalnico za četrt, naj bi tako nastala beseda geto, vendar se mnenja o tem razlikujejo.

Danes beseda geto najprej prikliče podobe iz ameriških filmov, v katerih se prebivalci geta pretežno streljajo, drogirajo in se vozijo naokoli z ukradenimi avtomobili, iz katerih bobni »gangsta rap«. Tovrstnih prizorov v realni Ljubljani ni, a če hočemo z analizo podatkov o Fužinah ovreči urbani mit o ljubljanskem getu, moramo
tega najprej orisati.

Ameriški geto je že brez podrobnega uvida v njegovo genezo in družbenoekonomske značilnosti povsem neprimeren za primerjavo z domnevnim evropskim getom ali pa s segregiranimi deli evropskih mest. V Združenih državah Amerike getoizacija zadeva zlasti afriškoameriško populacijo, dolgotrajen in še vedno vkoreninjen rasizem ameriške družbe, po tej podobi ukrojeno stanovanjsko politiko, rasno razlikovanje v izobraževalnem sistemu,
na trgu dela itd.

Za Evropo močno segregirani mestni predeli niso značilni. V zgodovini stare celine smo poznali zlasti židovske gete, na Severnem Irskem so nekatere soseske še danes razdeljene, toda kakšnih vidnejših getoiziranih mestnih območij v Evropi ni. Resda pa je Marseille brezdomce nedavno opremil z rumenimi trikotniki. Po mnenju prostorskega sociologa dr. Marjana Hočevarja s fakultete za družbene vede je geto v Evropi kulturni fenomen, zlasti v pop kulturi, kjer se z njim povezuje »vse živo«. Z družbenoekonomskega gledišča lahko po njegovem govorimo le o slumih.

Koliko ljudi je geto

Evropska družboslovna stroka ne razmišlja o getih, temveč zgolj o segregiranih mestnih predelih, za katere je v grobem značilna etnična homogenost, vendar pa ni enotna o tem, s katerimi metodami je mogoče segregiranost izmeriti ali kateri parametri označujejo geto.

Po enem od predlogov naj bi bil geto mestni predel, za katerega je značilna več kot 67-odstotna poseljenost pripadnikov ene družbene skupine, toda to merilo ni brez kritike. Prva se nanaša na izraz geto, ki je slabšalni označevalec za družbeno manjšino, ki implicira tudi njeno podrejenost in prisilno razseljevanje. Poleg tega 67-odstotni prag po mnenju kritikov navedenega merila trivializira problem resnično getoiziranih mestnih sosesk v ZDA.

Spet drugi poudarjajo, da je za geto značilno večinsko prebivalstvo, ki pripada neki kulturni, etnični ali verski družbeni skupini. Tretji pa getoizacijo merijo po Liebersonovem indeksu izolacije, s katerim se meri delež možnosti za interakcijo med večinskim in manjšinskim prebivalstvom na območju, poseljenem z večinsko družbeno skupino.

Hkrati pa se strinjajo, da en samo merilo ne more zaobjeti kompleksnosti prostorske segregacije.

Nekaj značilnosti

Kar zadeva družbenoekonomske vidike segregirane soseske kot prostorsko ločene od večinske populacije, se njene lastnosti kažejo na ravni kakovosti bivalnih prostorov, participacije na trgu dela, izobraženosti, po prihodkih, družbeni mobilnosti, demografski strukturi in podobno. Prihodki družbeno izoliranih skupin se v časih krize znižujejo hitreje kot prihodki večinskega prebivalstva, ugotavljajo raziskovalci.

Kar zadeva varnostne vidike, se ti merijo po ravni kriminala, zlasti nasilnih in premoženjskih kaznivih dejanj ter uporabe in razpečevanja droge. Kar zadeva politične, pa glede na participacijo na volitvah in v politiki.

Hočevar meni, da so slabša izobrazba in slabše možnosti za delo posledica homogenizacije, tako se tudi kriminal pojavlja zlasti tam, kjer je ta popolna. Razlikovanje med družbenimi skupinami se, pravi, povečuje z razslojevanjem. Pri tem poudarja, da se v Sloveniji prav z razslojevanjem povečuje možnost za dejansko segregiranost nekaterih sosesk v prihodnosti.

V splošnem ljudje v getoiziranih soseskah živijo v slabih stanovanjih, v obrabljenih objektih. Delež brezposelnih je občutno višji kot v preostalem mestu, prav tako delež nizko- in neizobraženih, kar se nato replicira na trgu dela, kjer stanovalci geta zasedajo slabo plačana delovna mesta, če sploh imajo delo. Njihova družbena mobilnost je onemogočena ali vsaj omejena, tako so večinoma tudi večni prejemniki socialne pomoči.

Poleg etnične heterogenosti (pripadniki več etničnih skupin) ali homogenosti (pripadniki ene etnične skupine) nevečinske populacije geta sta zanje značilni tudi družbena izolacija in posledično nezmožnost integracije v kulturo večinske populacije. Brezupnost in brezperspektivnost dalje prispevata k naraščanju kriminalitete. Geto je
sklenjen krog.

Percepcija večine

Pripadnike etničnih skupin ali njihove potomce večinsko prebivalstvo zaznava kot tujke, osebe, ki izvirajo iz drugačnih kultur, kar pogosto vzbuja odpor. Na Švedskem, ki slovi kot država, v kateri vladata enakopravnost in družbena pravičnost, se pripadniki manjšin vse težje integrirajo na trg dela in vse več se jih naseljuje v mestnih predelih, kjer že živijo priseljenci.

Tudi Slovenija temelji na načelu enakopravnosti in spoštovanju človekovih pravic, toda strah pred tujci je tod močan. Po raziskavi Slovensko javno mnenje CJM iz leta 2011 okoli 14 odstotkov anketiranih za soseda ne bi imelo priseljenca, tri leta prej pa kar 28 odstotkov. Priseljenci so za večinsko prebivalstvo nekaj nestandardnega, element, s katerim se v resnici nočejo spraviti, in ne pozitivna značilnost zrele družbe.

Hočevar poudarja, da so za segregirane soseske značilni imigranti, pri nas pa imamo zlasti migrante iz nekdanjih republik SFRJ in ti so, tako kot njihovi potomci, državljani Republike Slovenije.

Kaj bomo analizirali

Na podlagi podatkov statističnega urada o socialni sliki Ljubljane, njenih četrtnih skupnosti in soseske Fužine bomo analizirali morebitne razlike v demografski strukturi, pri čemer se bomo lahko v zvezi z etnično sestavo zanesli le na podatke o statusu priseljenstva (koliko ljudi je priseljencev in od kod so se priselili) in na podatke o njihovem prvem prebivališču. Zadnji podrobni podatki o tem, s katero etnično skupino se prebivalci Ljubljane istovetijo, so namreč zajeti v popisu prebivalstva iz leta 2002, odtlej pa jih statistični urad ne zbira več. Naši podatki se nanašajo na leto 2011.

Poleg demografskih lastnosti bomo preverili tudi podatke o izobrazbeni ravni, brezposelnosti in delovni aktivnosti. Zanimalo nas bo, ali prebivalci Fužin, ki so sicer najbolj gosto poseljena soseska v Sloveniji, res živijo v manjših stanovanjih oziroma ali imajo res na voljo manj bivalne površine. So pretežno lastniki ali najemniki stanovanj?

Kar zadeva varnostno sliko Ljubljane, njenih četrtnih skupnosti in soseske Fužine, bomo razčlenili anonimizirane statistične podatke ljubljanske policijske uprave o kršitvah javnega reda in miru ter kaznivih dejanjih. Pri tem poudarjamo, da smo upoštevali kazniva dejanja, ki so bila zaznana v letu 2011, kar pomeni, da so se lahko zgodila že v prejšnjih letih. V tem delu nas bo zlasti zanimalo, kdo so kršitelji oziroma osumljenci, kakšna je njihova demografska struktura in katere kršitve oziroma kazniva dejanja prevladujejo.

Pri obeh analizah bomo pozorni predvsem na odstopanja med podatki o Fužinah in Ljubljani, torej na tiste lastnosti Fužin, ki bodo odgovorile na vprašanje, ali gre za tako ali drugače segregirano sosesko ali pač ne. So Fužine geto ali urbani mit?

Anuška Delić

Družbena slika Fužin

O Fužinah je najprej treba zapisati, da so najbolj gosto poseljena soseska v Ljubljani in Sloveniji. Po podatkih statističnega urada o številu prebivalcev leta 2011 in podatkih o površini, ki smo jih prejeli od geodetske uprave, na Fužinah živijo 103 osebe na hektar oziroma 10.271 ljudi na kvadratni kilometer. Gostota prebivalcev celotne Ljubljane je 1710 na km², pri čemer je poseljenost najredkejša v četrtni skupnosti Sostro, kjer živi
73 prebivalcev na km².

Fužine so poseljene dvakrat bolj kot četrtna skupnost na drugem mestu, to je Center, kjer prebiva 4893 oseb na km².
Če Fužine izvzamemo iz četrtne skupnosti Moste, katere del so, je tam poseljenost še nekoliko manjša:
4530 prebivalcev na km².

Gostota prebivalstva lahko pomeni visoke absolutne številke, kar je po ugotovitvah slovenskih raziskovalcev v raziskavi Large housing estates, izvedeni leta 2003 za univerzo v Utrechtu, eden od mogočih »virov stigmatizacije« soseske. To večinska populacija vidi kot naselje za »južnjake«, tiste »od tam dol« in, seveda, »čefurje«. »Stigmatizirana je kot soseska, v kateri živijo zlasti ljudje z drugačnimi etničnimi koreninami, v kateri je veliko kriminala, vandalizma in drog,« so še ugotovili. Pri izračunih smo tako uporabili povprečja in deleže populacije.

Kar zadeva etnično sestavo, aktualizirani podatki o opredelitvi prebivalcev Ljubljane, četrtnih skupnosti in Fužin po narodni pripadnosti niso na voljo. Zadnji so iz leta 2002, ker pa se podatki, ki smo jih zbrali mi, nanašajo na obdobje devet let pozneje, najverjetneje tudi ne bi bili več relevantni.

O etnični sestavi tako lahko sklepamo zgolj glede na podatke, ki nam jih je posredoval statistični urad, zadevajo pa državljanstvo, status priseljenosti in prvo prebivališče. Prav tako moramo poudariti, da bi bila naša analiza bolj točna, če bi imeli podatke za določeno obdobje, zato zgolj orisujemo trenutno podobo Fužin.

Državljanstvo

Državljanov Republike Slovenije je med prebivalci Ljubljane 93 odstotkov, na Fužinah pa je ta delež 94-odstoten. Mediana, srednja vrednost zaporedja deležev slovenskih državljanov v našem vzorcu, znaša prav toliko. Fužine so, skratka, po številu slovenskih državljanov v zlati sredini. Pri tem je njihov delež nižji ali enak 90-odstotnemu v četrtnih skupnostih (ČS) Polje, Golovec, Jarše in Trnovo, najnižji pa je v preostalem delu Most (torej brez upoštevanja Fužin, ki so del te ČS), to je 87-odstoten.

Po številu tujih državljanov se Fužine prav tako ne razlikujejo od ljubljanskega povprečja oziroma polovice četrtnih skupnosti, prej navedene ČS pa imajo posledično tudi najvišje deleže tujcev. Če se – ker so Fužine sprva zrasle kot soseska za mlade družine in družine migrantskih delavcev iz republik tedanje Jugoslavije – med tujci osredotočimo zgolj na državljane iz držav naslednic SFRJ, se Fužine tudi pri tem merilu znajdejo v sredini (6 % tujih državljanov). Višje deleže »bivših Jugoslovanov« med prebivalci tujih držav imajo že omenjene ČS Polje, Golovec, Jarše in Trnovo ter Moste (brez Fužin). Ljubljansko povprečje je 7-odstotno.

Priseljenci

Struktura na področju priseljenstva v Ljubljani je taka: 41 odstotkov je priseljencev, 45 odstotkov jih ni, za 13 odstotkov pa podatek o generaciji ali starših ni znan. Fužine pri tej kategoriji odstopajo od povprečja, saj sta slabi dve tretjini tamkajšnjih prebivalcev priseljencev, dobra tretjina pa ne. Ne glede na to, ali na Fužine in ČS Moste gledamo posebej ali skupaj, se tako soseska kot njena četrtna skupnost po deležu priseljencev uvrščata prav na vrh lestvice.

Med ljubljanskimi priseljenci jih največ, petina, pripada prvi generaciji, priseljeni iz tujine. Sledijo jim pripadniki druge generacije, katerih mati ali oče sta bila priseljenca prve generacije (9 %), pa tretja generacija (8 %) in naposled spet pripadniki druge generacije z obema staršema iz prve priseljenske
generacije (6 %).

Fužine odstopajo tudi od tega povprečja – iz prve generacije je kar tretjina tamkajšnjih priseljencev, sledijo pa jim pripadniki druge generacije z obema staršema prve generacije (13 %). Nižji delež od ljubljanskega povprečja se na Fužinah kaže le pri tretji generaciji, ki obsega 6 odstotkov.

Glede na prvo prebivališče – to je kraj, kjer je imela mati popisovane osebe prijavljeno prebivališče – dobra polovica Ljubljančanov izvira iz Ljubljane, slaba tretjina iz drugih slovenskih krajev in le petina iz tujine. Med zadnjimi je skoraj polovica prebivalcev po rodu iz Bosne in Hercegovine (BiH), sledijo pa jim priseljeni iz Hrvaške (17 %) in Srbije (13 %). Delež tistih iz Makedonije (7 %) je zelo podoben deležu priseljenih iz držav članic Evropske unije (6 %).

Fužine se rahlo razlikujejo. Resda je polovica prebivalcev izvornih Ljubljančanov, a razmerje med priseljenimi iz Slovenije in tujci je prav nasprotno: petina se je priselila iz drugih slovenskih krajev, tretjina pa iz tujine. Struktura zadnjih je podobna ljubljanskemu povprečju, le priseljenih iz BiH je za deset odstotnih točk več kot na ravni celotnega mesta.

Izobrazba in delo

Prebivalci Fužin in Ljubljane so po deležu neizobraženih ali pa tistih, ki niso končali osnovne šole, izenačeni pri nekaj več kot 2 odstotkih populacije. Je pa na Fužinah nekaj več oseb z II., III. in IV. stopnjo izobrazbe (za okoli dve odstotni točki glede na ljubljansko povprečje) in prav tako več srednješolsko izobraženih (37 % proti ljubljanskim 35 %). Večje razlike so pri visokoizobraženih
(VI., VII. in VIII. stopnja), ki jih je na Fužinah za 6 odstotnih točk manj kot v Ljubljani (27 %).

Toda kljub rahlemu odstopanju na izobrazbenem področju je na Fužinah več kot polovica prebivalcev zaposlenih (52 %), kar je obenem najvišji delež glede na vse ljubljanske četrtne skupnosti. Tudi ljubljansko povprečje je nižje (47 %). Populaciji učencev in dijakov ter študentov sta podobni (okoli 4 % in 8 %), je pa na Fužinah manj upokojencev, in sicer ena petina v primerjavi z ljubljansko slabo tretjino.

Brezposelnih je v fužinski soseski le za dve odstotni točki več kot v celotnem mestu (6 %), a se ti glede na trajanje brezposelnosti občutno ne razlikujejo od splošne ljubljanske populacije. Za poldrugo odstotno točko več je tistih, ki čakajo na delo do tri mesece (Ljubljana: 25 %), in za tri več tistih, ki čakajo na zaposlitev eno do dve leti
(Ljubljana: 22 %).

Gospodinjstva

Kar 76 odstotkov stanovanj na Fužinah je lastniških oziroma v njih živijo lastniki, kar je za deset odstotnih točk več od ljubljanskega povprečja. Podobno je z uporabo stanovanja, kjer spet prednjačijo lastniki (71 %), v Ljubljani pa je takšnih manj (63 %).

Četrtina odraslih Fužincev živi v gospodinjstvu skupaj z zakoncem in otroki, kar je pet odstotnih točk več od ljubljanskega povprečja. Od tega Fužine rahlo (za 2 odstotni točki manj) odstopajo tudi pri deležu zakoncev brez otrok, višji pa je delež fužinskih otrok, ki živijo v zakonski skupnosti (4 odstotne točke). Po drugih parametrih se Fužine glede na položaj v gospodinjstvu od Ljubljane
ne razlikujejo.

Prebivalci Fužin prebivajo v nekoliko bolj številčnih gospodinjstvih, saj ta v povprečju štejejo 2,5 člana, v Ljubljani pa 2,3. Gospodinjstev z enim članom je na Fužinah tretjina, v Ljubljani pa je takšnih 40 odstotkov. Nekoliko več je tudi tričlanskih (22 %, v Ljubljani 17 %) in štiričlanskih gospodinjstev (18 %, v Ljubljani 13 %). Čeprav naj bi za Fužine veljalo, da so gospodinjstva tam številčnejša kot drugod, pa sta
deleža 5- in 6-članskih enaka
ljubljanskemu povprečju.

Poleg tega je na Fužinah občutno več gospodinjstev v stanovanjskih blokih, ki imajo površino 60 do 80 m², takih je kar 42 odstotkov, v Ljubljani pa le četrtina. Precej manj pa je stanovanj, ki obsegajo več kot 80 m², in nekoliko več tistih, ki merijo 30 m².

Podobno je pri bivalni površini na člana gospodinjstva, saj tretjina Fužincev živi na 20 do 30 m², takšnih Ljubljančanov pa je za šest odstotnih točk manj, a so na ravni mesta najštevilčnejša populacija. Tistih, ki imajo za življenje na voljo 10 do 15 m², je na Fužinah nekoliko več (za 5 odstotnih točk), tistih s 15 do 20 m² pa prav tako (za 6 odstotnih točk). Tudi po tem merilu se Fužine slabše odrežejo pri deležih tistih z večjim komfortom (več kot 40 m² na člana gospodinjstva).

Starost in spol

Fužine so po starosti prebivalcev sicer malce mlajše kot »njihovo« mesto. Povprečna starost je od 38 do 43 let, v Ljubljani pa od 39 do 44 let.

Toda po razmerju spolov so Fužine skoraj povsem izenačene z območjem ljubljanske mestne občine, kjer so ženske zastopane v 52 odstotkih, moški pa v 48 odstotkih. Pri tem prebivalci Fužin predstavljajo 4,4 odstotka vseh prebivalcev Ljubljane.

Poudarjamo, da smo pri izračunu povprečij na podlagi starostnih razredov, ki so nam jih posredovali s statističnega urada, kot najvišjo starost upoštevali 90 let, saj je bil najvišji starostni razred odprt (85+). Razredi so sicer petletni.

Sklep

Čeprav se zavedamo, da smo z našo analizo bolj ali manj le popraskali po površini socialne slike Fužin v primerjavi z Ljubljano, lahko za družbeno področje na podlagi zbranih podatkov trdimo, da soseska med Zaloško cesto in Ljubljanico ni segregirana od večinske populacije. Kaj šele da bi bila geto.

Po spolu in starosti so Fužine v splošnem preslikava Ljubljane. Največje razlike se kažejo pri kriteriju priseljencev, a vendar manjše, kot smo pričakovali glede na zgodovino nastanka Fužin in njihovo družbeno stigmo.

Priseljencev iz tujine je več kakor priseljencev iz drugih slovenskih krajev, prav tako je nekoliko več tistih iz prve generacije, kar napeljuje k tezi, da se priseljevanje na Fužine še ni končalo. Kar zadeva ljudi, ki so se priselili iz območja nekdanje Jugoslavije, pa Fužine malce odstopajo le po deležu priseljencev iz BiH, kar je bržkone posledica migrantskih tokov v času SFRJ, vojn, ki so sledile, in dejstva, da Slovenija cenejšo delovno silo še vedno črpa v tej državi.

Fužinci so izobraženi, pri čemer so razlike v primerjavi z Ljubljano opazne zlasti pri visokoizobraženih, ne pa pri neizobraženih. Kljub temu uživajo najvišji delež zaposlenih v našem vzorcu, pri čemer se delež brezposelnih od ljubljanskega povprečja razlikuje le za dve odstotni točki.

Stanovanja na Fužinah so pretežno lastniška, v njih pa živi nekoliko več družin oziroma zakoncev z otroki in otrok, ki živijo v zakonski skupnosti, kot v Ljubljani. Manj je enočlanskih gospodinjstev in malce več tri- in štiričlanskih.

Poleg tega ne drži teza, da tamkajšnji prebivalci živijo »stisnjeni kot sardine v konzervi«, saj Fužinci prebivajo v gospodinjstvih, ki se po številčnosti (2,5 člana) ne razlikujejo občutno od gospodinjstev Ljubljančanov (2,3). Res pa je, da je bilo to povprečje pred več kot desetimi leti višje (3 člani), kar navajajo avtorji raziskave Large housing estates. Navsezadnje imajo Fužine najvišji delež gospodinjstev na 60 do 80 m² površin, pa tudi delež članov gospodinjstva, ki imajo na voljo 20 do 30 m², je višji kot v Ljubljani.

Anuška Delić

Varnostna slika Fužin

Po letošnji raziskavi Flash Eurobarometer o kakovosti življenja v 83 evropskih mestih se je Ljubljana uvrstila med prvih petnajst glede na to, kako varno se počutijo njeni prebivalci. Da so v mestu varni, se je strinjalo 90 odstotkov vprašanih, da so varni tudi v svoji soseski, pa jih je menilo 94 odstotkov.

Drugače je z zaupanjem. Osem od desetih vprašanih se je strinjalo, da lahko zaupajo večini ljudi v svoji soseski, medtem ko je le šest od desetih Ljubljančanov menilo, da lahko zaupajo večini someščanov. Po tem merilu se je mesto uvrstilo na sredino lestvice.

V Ljubljani se je po podatkih policije leta 2011 zgodilo 12 kaznivih dejanj in 3,4 kršitve javnega reda in miru na sto prebivalcev. Največ kaznivih dejanj so našteli v četrtni skupnosti Center (34,2 na sto prebivalcev), prav tako kršitev javnega reda in miru (15,2).

Pa Fužine? 6,8 kaznivega dejanja in 1,9 kršitve na sto prebivalcev.

A vendar v javnosti še vztraja prepričanje, da so Fužine polne kriminala. Slovenski raziskovalci, ki so pri univerzi v Utrechtu pripravili študijo Large housing estates in Slovenia, so pred enajstimi leti ugotavljali, da policijska statistika ne potrjuje splošnega prepričanja o višji stopnji kriminalitete na Fužinah glede na Ljubljano, prav tako ne tega, da se v soseski dogajajo hujša kazniva dejanja. »Večina anketiranih je dejala, da se počutijo varne, ko hodijo po ulicah, tudi ponoči,« so še pojasnili.

Problematiko varnosti v Ljubljani, njenih četrtnih skupnostih in na Fužinah smo analizirali na podlagi statističnih podatkov policije o kaznivih dejanjih ter kršitvah javnega reda in miru v letu 2011. To leto smo izbrali zato, ker se nanj nanašajo tudi podatki popisa statističnega urada, ki smo jih analizirali v sekciji o socialni sliki Fužin, zato je bilo pomembno, da se ukvarjamo
z istim obdobjem.

Poudariti je treba, da smo jih razvrstili v skupine sami iz zelo obsežne anonimizirane statistike ljubljanske policijske uprave, ki ne pokriva le mestne občine Ljubljana, temveč še 37 drugih občin. Več o tem, kako smo pridobili končne podatke, lahko preberete v zadnji sekciji Podatkovne zgodbe Fužine (ni)so geto, O podatkih.

Prav tako naj pojasnimo, da podatki o storjenih kaznivih dejanjih vključujejo le tista, ki jih je policija zaznala v letu 2011, kar pomeni, da so se lahko zgodila tudi prej ali pa da je bilo več istovrstnih kaznivih dejanj zaznanih v tem letu. Absolutne številke so zato na prvi pogled lahko temu primerno visoke.

Vrste kaznivih dejanj in kršitev

Poglejmo najprej umore, po katerih so menda znani ameriški geti. V Ljubljani so se 2011. zgodili štirje umori, pet ubojev in ena povzročitev smrti iz malomarnosti. Od tega se je zgolj en umor zgodil na Fužinah.

Na vrhu seznama desetih najpogostejših kaznivih dejanj v Ljubljani so sicer tatvine, ki so se primerile kar v 41 odstotkih primerov. Sledita jim velika tatvina (15 %) in poslovna goljufija (8 %). Ogrožanje varnosti zaseda šele deseto mesto, dvanajsto nasilje v družini ter trinajsto proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami. Tatvina je bila najpogostejše kaznivo dejanje v vseh četrtnih skupnostih, razen v Trnovem, kjer so na vrhu lestvice kazniva dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja.

Tudi na Fužinah je tatvina najbolj razširjeno kaznivo dejanje (43 % primerov), sledi ji sicer neplačevanje preživnine (22 %), vendar smo iz podatkov razbrali, da zato, ker je bila ena oseba v istem letu osumljena 183 tovrstnih kaznivih dejanj, a o tem več pozneje. Na tretjem mestu na Fužinah je velika tatvina, medtem ko so se nasilje v družini, neupravičena proizvodnja in promet z drogami ter povzročitev lahke telesne poškodbe uvrstili šele na sedmo, osmo in deveto mesto.

Kar zadeva kršitve javnega reda in miru ter druge prekrške, ki niso cestnoprometni, je med Ljubljano in Fužinami nekaj več razlik. Najpogosteje se v Ljubljani zgodijo kršitve zaradi javnih prepirov, spodbujanja k pretepu in drznega vedenja (skupaj 23 %). Na Fužinah pa je bil najpogostejši prekršek posedovanje manjše količine droge za enkratno lastno uporabo (12 %),
takoj za tem sledita prej navedeni kršitvi (skupaj 17 %).

Čeprav je delež kršitev zaradi posedovanja majhne količine drog na Fužinah razmeroma visok, je najvišji, 21-odstoten, v četrtni skupnosti Bežigrad, v desetini kršitev pa so mali uporabniki drog zasačeni tudi na Rudniku, v Sostrem in Trnovem.

Prizorišča

Kaznivim dejanjem najbolj izpostavljena prizorišča so ljubljanska parkirišča, na katerih se jih je zgodila petina, in bencinske črpalke (9 %). Le v 6 odstotkih primerov so bila to podjetja, ki se ukvarjajo s financami in drugimi poslovnimi storitvami, in stanovanja v stanovanjskih blokih.

Na Fužinah so parkirišča v kriminalnem smislu še bolj oblegana, saj se tam zgodi 39 odstotkov kaznivih dejanj. Drugače je s stanovanji in bencinskimi črpalkami: prva so prizorišče kaznivih dejanj v dobri četrtini primerov, druge pa zgolj v 12 odstotkih, kar je nemara razumljivo, saj sta na območju Fužin le dve bencinski črpalki.

Kršitelji javnega reda in miru pa to največkrat počnejo na cestah, ulicah in trgih, tako v Ljubljani (68 %) kot tudi na Fužinah (44 %). Drugo pogosto prizorišče so stanovanja, kjer ljubljanski razgrajači operirajo v 12, fužinski pa v 22 odstotkih primerov. Na tretjem mestu so tako v mestu (6 %) kot tudi v »naši« soseski (9 %) gostinski objekti.

Policija je sicer zaradi kršitev javnega reda in miru ter drugih prekrškov, ki niso cestnoprometni, v Ljubljani v povprečju intervenirala v slabi polovici primerov, na Fužinah pa v skoraj dveh tretjinah. Tam se sicer zgodita le dva odstotka vseh ljubljanskih kršitev. V četrtni skupnosti Center, kjer se jih zgodi največ (40 %), je policija posredovala zgolj v dobri tretjini primerov.

Osumljenci

Zlasti so osumljenci fizične osebe, in sicer tako na ravni celotnega mesta (88 %) kot tudi Fužin (98 %). Kar zadeva Ljubljano, so osumljenci v treh četrtinah primerov moškega spola, na Fužinah pa je ta delež še bolj nagnjen v prid kromosoma Y (91 %).

Osumljenci kaznivih dejanj na Fužinah so bili sicer v povprečju precej starejši kot tisti v Ljubljani – 49 let – kar je hkrati tudi najstarejša povprečna starost osumljenca glede na vse četrtne skupnosti in Ljubljano, kjer je ta 37 let.

Toda povprečna starost na Fužinah je tako visoka zaradi povratnika, starega 63 let, ki je bil v letu 2011 osumljen velikega števila kaznivih dejanj. Če ponovljenih kaznivih dejanj ne bi upoštevali, bi se povprečna starost fužinskih osumljencev znižala na 33 let.

Mladoletne osebe so bile v kaznivih dejanjih udeležene v približno enakem deležu na Fužinah in v Ljubljani, medtem ko je delež vseh oseb v starosti do 30 let višji na območju celotne mestne občine (31 %) kot v domnevno zloglasni soseski (24 %). Na Fužinah sta bila najmlajša storilca stara 15 let, v Ljubljani so jih trije šteli dvanajst.

V vseh četrtnih skupnostih, Ljubljani in na Fužinah so bili osumljenci pretežno slovenski državljani (od 75 do 98 %), precej nižji je bil ta delež samo v četrtni skupnosti Črnuče, kjer so Slovenci storili le nekaj manj kot dve tretjini kaznivih dejanj, Makedonci pa kar 40 odstotkov. Drugi omembe vreden delež tujih državljanov ima četrtna skupnost Šmarna gora, kjer so 15 odstotkov od skupno
zgolj 54 kaznivih dejanj zagrešili državljani BiH.

Povratniki med osumljenci so na ravni mestne občine storili 11.012 kaznivih dejanj, skupno pa jih je bilo 1723 ali dobra tretjina vseh. Praviloma so bili moški, v povprečju stari 38 let. Tudi na Fužinah so bili povratniki moški, bilo pa jih je 46, kar pomeni 41-odstotni
delež vseh.

V tej soseski je bil najhujši povratnik 63-letni moški, ki je bil osumljen 183 kaznivih dejanj neplačevanja preživnine, kar pomeni, da je najverjetneje ni plačeval več kot 15 let. V celotni mestni občini pa med povratniki prednjači moški, star 45 let, ki so ga prijeli zaradi 1785 dejanj poslovne goljufije.

Oškodovanci

Povprečni oškodovanec v Ljubljani (65 %) in na Fužinah (78 %) je fizična oseba, in sicer moškega spola, vendar se razmerje med spoloma v soseski ob Ljubljanici še nekoliko bolj preveša na stran moških. Delež teh je skoraj 70-odstoten, na ravni mesta pa »le« 55-odstoten. Sicer pa je bilo leta 2011 kar 1572 fizičnih oseb oškodovanih več kot enkrat.

Povprečna starost oškodovanca je v Ljubljani 42, na Fužinah pa 38 let. Če se osredotočimo le na najmlajše in najstarejše oškodovance, je bilo mladoletnih Fužincev le dva odstotka, v Ljubljani pa osem. Najstarejši so bili žrtve slabe desetine kaznivih dejanj na Fužinah in malo manj kot petine primerov v mestni občini.

Tudi kar zadeva državljanstvo oškodovancev, ni velikih odstopanj: tako v celotni mestni občini kot v fužinski soseski daleč največkrat nastradajo državljani Slovenije – v več kot 95 odstotkih primerov. Druga skupina v Ljubljani, ki je pogojno še omembe vredna, so državljani Evropske unije (slaba dva odstotka) in državljani BiH (enak delež).

Prav tako jo oškodovanci v veliki večini primerov (okoli 98 %) odnesejo brez poškodb v Ljubljani, na Fužinah in v vseh četrtnih skupnostih. Deleži hude in posebno hude telesne poškodbe so nižji od pol odstotka, lahko telesno poškodbo pa pretrpijo v dveh odstotkih primerov (Ljubljana) oziroma enem (Fužine).

Kršitelji

Profil povprečnega kršitelja reda in miru se občutno ne razlikuje od profila osumljenca. Zlasti so to fizične osebe (v Ljubljani 97 %, na Fužinah 98 %). Na Fužinah v 77 odstotkih primerov predpise kršijo moški, kar je za štiri odstotne točke manj od ljubljanskega povprečja. Najvišji delež kršiteljic ima četrtna skupnost Golovec (tretjina).

V povprečju najstarejši kršitelji so doma v četrtnih skupnostih Šmarna gora in Golovec (okrog 39 let), na Fužinah so stari 34 let, v Ljubljani pa leto manj. V mestu več kot polovico kršitev storijo mlajši od trideset let.

Nekoliko bolj zanimiva je podoba kršiteljev po državljanstvu, saj so na območju mestne občine 81 odstotkov kršitev zagrešili slovenski državljani, na Fužinah več (88 %), daleč najmanj – le dve tretjini – pa v četrtni skupnosti Trnovo. Preostali tamkajšnji kršitelji, torej nekaj manj kot petina, so bili državljani članic Evropske unije, kar je hkrati druga najpogostejša skupina kršiteljev v vseh območjih v našem vzorcu.

Sklep

Glede na varnostne podatke in našo analizo bi morali biti zelo drobnjakarski, da bi med Fužinami in Ljubljano našli kakšne pomembnejše ali bolj opazne razlike. Tako lahko sklenemo, da Fužine niti na področju varnosti niso segregirane, prav tako jih ne moremo označiti za geto. V primerjavi z Ljubljano so celo nekoliko bolj dolgočasne.

Umorov tako rekoč ni, na Fužinah pa je policija v enem letu zaznala zgolj enega. Daleč najpogostejše kaznivo dejanje je tatvina, medtem ko nezakonita proizvodnja in prodaja drog ne na Fužinah ne v Ljubljani ne predstavlja pomembnega deleža kriminala, saj se uvršča šele na osmo oziroma deseto mesto.

Tudi pri prizoriščih ni bistvenih odstopanj, nekaj več kaznivih dejanj se na Fužinah zgodi na parkiriščih in tudi v stanovanjih, kar je glede na gosto poseljenost soseske najbrž pričakovano. Kar zadeva prizorišča kršitev javnega reda in miru, prav tako prevladujejo ulični prekrški in, spet, stanovanja. Je pa zanimivo, da policija v zvezi s kršitvami na Fužinah posreduje v skoraj dveh tretjinah primerov, v Centru, kjer se zgodi 40 odstotkov vseh kršitev v Ljubljani, pa le v malo več kot tretjini primerov.

Povprečni osumljenci so povsod pretežno moški tridesetih let, nekaj razlik se kaže le v deležih mlajših od 30, so pa večinoma slovenski državljani. Prav tako ni velikega razhajanja med povprečnim kršiteljem javnega reda in miru na Fužinah ali v Ljubljani. Spet gre zlasti za fizične osebe moškega spola, ki so Slovenci ali pa – pogosteje kot državljani naslednic SFRJ – prebivalci držav Evropske unije.

Poleg tega nismo odkrili večjih razlik pri oškodovancih kaznivih dejanj, ki so spet največkrat moški v poznih tridesetih (Fužine) ali zgodnjih štiridesetih (Ljubljana) in slovenski državljani. Velika večina ne pretrpi poškodb.

Če smo drobnjakarski, lahko pod črto zapišemo, da je na Fužinah vendarle nekoliko več moških tako med osumljenci kot tudi med oškodovanci. Toda to – glede na višji delež meščank v Ljubljani in na Fužinah – niti ni tako slaba novica.

Anuška Delić

Fužine raus!

Stanovanjska soseska Fužine je vsaj od osamosvojitve pravo gojišče stereotipov. Razlog, da se prav tja usmerja toliko energije imaginacije, je dozdevno v tem, da tam prebivajo tudi ljudje iz republik nekdanje Jugoslavije. Pravzaprav obstajata dva tipa fantazem ali stereotipov o tej soseski: eden v prebivalcih nekdanje Jugoslavije vidi »čefurjado«, nasilne južnjake, ki s svojimi navadami načenjajo kleno slovensko bit; drugi pa občudujejo ravno njihovo eksotiko v obliki čevapčičev, prašička na ražnju, rakije, turbofolk glasbe ipd.

Obe fantazmi, oba stereotipa potrebujeta ta mitični prostor v slovenski prestolnici; prvi zato, ker jim omogoča, da lahko za vse probleme slovenske družbe okrivijo te prišleke, drugi pa zato, da ohranjajo ideal odprtih, čustvenih ljudi iz nekdanje skupne države.

Pri tem ni odveč ponoviti, da predsodki in stereotipi, tudi če delno ustrezajo realnosti, niso zato nič manj predsodki in stereotipi. Problematična je namreč psihična investicija (užitek v sovraštvu, v zavisti do drugih, ki domnevno v polni meri uživajo ipd.), ki je vselej na delu, ko neko dovolj heterogeno skupnost povzamemo v rasistični označevalec.

Umetnost posamičnega

Oba stereotipa oziroma obe projekciji sta v jedru rasistični in utelešata tisto, kar je Hegel poimenoval abstraktno mišljenje. V tekstu Kdo misli abstraktno? namreč ta filozof pokaže, kako so posplošene zdravorazumske predstave o nečem ali nekom velike bolj abstraktne kot prava filozofska misel, ki predmet obravnave umesti v mrežo konkretnih razmerij.

Podobno tudi sfera umetnosti vselej presega raven neobvezujočih splošnih sodb. Primer Shakespeara nam lahko pokaže, kako paradoksalna je denimo v literaturi vez med konkretnim in univerzalnim. Njegov opus namreč ni univerzalen kljub zakoreninjenosti v elizabetinski Angliji, ampak prav zaradi te poglobitve v zgodovinsko konkretnost: bolj kot nam oriše neki povsem specifičen zgodovinski trenutek, bolj nagovarja celotno človeštvo. Podobno velja za Charlesa Dickensa, ki naslavlja univerzalnega bralca prav s tem, da plastično poda specifični kontekst viktorijanske Anglije.

Tako je tudi s celotno podobo neke družbe: do nje nas umetnik ne pripelje s panoramičnim pregledom vseh njenih slojev in skupin, ampak skozi poglobitev v eno samo skupino, ki na neki način zastopa celoto kot tako, ki je družba v malem.

Literarne Fužine

To nas pripelje nazaj k Fužinam. Dve emblematični deli sta dali edini pravi odgovor na stereotipe o Fužinah, tem dozdevnem slovenskem getu. Najprej je to Fužinski bluz Andreja E. Skubica, roman o štirih sosedih iz desetega nadstropja ene od fužinskih stolpnic na dan 13. junija 2000, ko je potekala legendarna nogometna tekma med Slovenijo in Jugoslavijo. Usode štirih junakov – propadlega hevimetalca Pera, upokojene profesorice Vere, nepremičninskega agenta Igorja in črnogorske najstnice Janine – dajo uvid v raznolikost življenja v urbani družbi. Govorijo nam o osamljenosti, o neuresničeni ljubezni, o odmikajočih se kariernih ciljih, o odraščanju v dvojezičnem okolju.

Roman se problema »južnjakov« dotakne prek nekaterih dovolj grobih, tudi ksenofobnih observacij junakov, pa tudi prek same tekme, ki je Fužine razdelila na dva tabora, jugoslovanskega in slovenskega. Pri tem pisatelj gradi predvsem na karakterizaciji svojih likov, od katerih so nekateri zadrti, drugi pa le izgubljeni ali nesrečni. Lik Janine po drugi strani predstavlja vitalizem: to odločno in temperamentno dekle namreč dovolj suvereno premaguje jezikovne in kulturne bariere svojega okolja.

Kulturna ločnica

Roman Čefurji raus! Gorana Vojnovića se prav tako problematike priseljencev loti pretanjeno. Zgodba o Marku, fantu bosanskih staršev, ki živi na Fužinah, zadeva predvsem problem priseljenstva nasploh, torej razklanost subjekta med dve okolji, dve državi, predvsem pa dve kulturni paradigmi in dva jezika. Marko se prepira z očetom, a spre se tudi s svojim trenerjem košarke, ki ga izključi iz ekipe. Njegova prava družba so vrstniki s Fužin, podobno neumeščeni, kot je sam, ki jih avtor naslika v vsej njihovi robati vulgarnosti, kot tudi v njihovi ranljivosti, srčnosti in mestoma komičnosti. Ti najstniki so polni hrepenenja in aspiracij, obenem pa polni frustracij – v tem okolju se ne počutijo doma, pogosto so deležni šikaniranja, in tako je jasno, da bodo od svojih ciljev in upanja ostali vselej ločeni.

Vojnović s partikularno zgodbo svojih kompleksnih likov ne poskuša opevati Fužin, ne postavlja se na nobeno stran kulturne ločnice, prav tako nima potrebe po obsojanju enih ali drugih. Gre pač za to, da izpiše kompleksno pozicijo svojega glavnega junaka.

Pomen zgodbe

Skubic in Vojnović z izmišljenimi junaki izmišljenih usod naslovita veliko širše polje naše aktualnosti veliko bolj prepričljivo, kot je to navadno in neobvezujoče napletanje o »čefurjih«. Ne gre le za to, da so »čefurji« predstavljeni bolj realistično, brez rasističnih klišejev. Skozi njuna romana zgodba o »čefurjih« oziroma o Fužinah postane zgodba o vseh nas.

Pomen dobrih zgodb, dobrega pisanja in pripovedovanja nemara tiči prav v tem, da tisto, kar tli kot rana ali kot nereflektirana fantazma neke skupnosti, prinesejo na plano, mu podelijo neko realnost in razširijo horizont, v katerem smo ga doslej dojemali – tam, kjer so vladale le posplošene sodbe in obsodbe, se odpre prostor za premislek in mišljenje. Edino skozi takšno zgodbo se lahko skupnost pomiri s sabo, osmisli svoj obstoj, zavzame distanco do svojih travm in obsesij. Takšna zgodba dobesedno spremeni identiteto neke skupnosti. Zato ne preseneča, da tako Skubic kot Vojnović v svojih romanih predvsem skozi ljubljanski sleng ali govor jugoslovanskih priseljencev razširjata polje slovenščine, s tem pa seveda tisto, kar percipiramo kot našo družbeno realnost.

Pomnožitev romana

Pomembno je tudi, da so oba romana prenesli v druge umetniške medije. Po Fužinskem bluzu je SNG Drama v sezoni 2005/2006 napravila predstavo, ki duh literarne predloge okrepi z odrskimi in glasbenimi prvinami. Vojnovićevi Čefurji so prav tako prišli na oder gledališča Glej, nedavno pa je sam pisatelj po njih posnel istoimenski film. V tem mediju je postala bolj otipljiva in živa kulisa zgodb junakov, številne lokacije fužinske soseske s posnetki stanovanj, igrišč pred bloki, priljubljenih barov, nabrežja Ljubljanice itd. Lahko bi celo dejali, da so skozi vse te upodobitve Fužine prišle do nekega pojma, vsaj do pojma tega, da jih ne moremo strniti v enoznačne kategorije, v posplošene sodbe.

Tovrstne zgodbe in njihove razne upodobitve so ena redkih stvari, ki v današnji Sloveniji še vzbujajo upanje – upanje, da vsaj zaenkrat še obstaja duhovni prostor, ki ne popusti popularnemu in razširjenemu abstraktnemu mišljenju. Zato bodo tudi tajkunske afere, korupcija pri velikih infrastrukturnih in energetskih projektih ipd. – skratka vse tisto, kar zadnja leta doživljamo kot velik polom nekdanje slovenske »zgodbe o uspehu« – na poti razrešitve šele tedaj, ko bodo svoj odmev dobile v literaturi, na filmu, morda celo v kakšni kvalitetni domači teve seriji.

Jela Krečič