Je kapitalizem sovražnik žensk?
Foto: Primož Zrnec
Azija je prizorišče žalostnih usod žensk, a obenem tudi močnih poslovnih žena
-
Ko je sodnica okrožnega sodišča v Hongkongu Amanda Woodcock 44-letno Law Wang Tung 27. februarja obsodila na šestletno zaporno kazen, se je s tem končala zelo mučna zgodba. Številne druge pa so se v tem trenutku šele začenjale. Azija je namreč pogosto prizorišče žalostnih usod žensk, ki na svojih ramenih nosijo dinamični razvoj te celine.
Zorana Baković
-
Gospa Law je končala v zaporu, ker je fizično in psihično trpinčila svojo hišno pomočnico Erviano Sulistjaningsih, priseljenko iz Indonezije, ki je delala in živela v luksuznem stanovanju v eni od najdražjih četrti sedemmilijonskega mesta, hkrati pa trpela žalitve in telesno nasilje svoje gospodarice samo zato, da bi lahko prihranila nekaj denarja in ga odnesla v svojo rodno vas v bližini Ngavija, kraja, ki je približno pet ure vožnje oddaljen od mesta Jogjakarta.
Potem ko se je lani nekega dne vrnila k staršem, pri čemer je tehtala le še slabih 30 kilogramov in je bila polna modric in brazgotin, ki si jih je prislužila namesto denarja, imela je polomljene zobe in počene ustnice, ker ji je gospodarica v usta potiskala cev sesalca za prah, kadar se ji je zdelo, da z običajnimi klofutami ne bo mogla ohladiti svoje jeze, se je Erviana pridružila tistim redkim primerom, kjer se je zloraba dotaknila same meje najbolj krutega sužnjelastništva.
Law Wan-tung pa še zdaleč ni edina okrutna delodajalka v mestu z najsodobnejšim gospodarstvom na svetu, v katerega temelje so vgrajene ženske. Pri družinah v Hongkongu dela 312.000 hišnih pomočnic. Ta dekleta Hongkonžanom omogočajo, da lahko delajo v bankah in različnih družbah.
Osem mesecev po tem, ko je odšla iz svoje vasi, se je spet znašla pred vrati družinske hiše. Ni mogla hoditi. Mučili so jo peklenski glavoboli. Zdravniki so ugotovili, da ima zaradi udarcev z glavo ob zid otečene možgane.
Ker je človekoljubna organizacija Misija za tuje delavce s svojo anketo ugotovila, da 30 odstotkov teh žensk spi v kuhinjah, kopalnicah, na hodnikih ali terasah, in ker je organizacija Amnesty International opozorila, da je okoli 60 odstotkov teh žensk izpostavljenih verbalnim žalitvam, 20 odstotkov pa celo telesnemu nasilju in celo spolnim zlorabam, se v ogledalu hongkonškega gospodarskega sijaja, ki se kaže v 53.000 ameriških dolarjev bruto domačega proizvoda na prebivalca, zlovešče širi senca nezaščitenih žensk, ki so iz revščine pobegnile v grozoto. Njihova življenjska izbira je najstrašnejši poraz svobode. Če bi Erviana ostala v Ngaviju, bi se lahko pridružila svojemu očetu pri gojenju čilijev, s čimer ta zasluži 250 dolarjev na leto. Triindvajsetletni Indonezijki pa se je zdel Hongkong edina pot v boljše življenje. V šoli je bila najboljša učenka in sanjala je, da bi se vpisala na fakulteto. Osem mesecev po tem, ko je odšla iz svoje vasi, se je spet znašla pred vrati družinske hiše. Ni mogla hoditi. Mučili so jo peklenski glavoboli. Zdravniki so ugotovili, da ima zaradi udarcev z glavo ob zid otečene možgane.
Seveda pa Azija ni samo črno-bela slika, na kateri je na eni strani okrutna Law, na drugi strani pa nesrečna Erviana. Na Forbesovem seznamu 50 najmočnejših poslovnih žena sveta jih je 14 iz Kitajske in Hongkonga, šest iz Indije, pet iz Tajske, štiri iz Singapurja in tri s Filipinov. Prvič sta se temu elitnemu klubu pridružili tudi po ena ženska iz Mongolije in Burme, vse to pa kaže, da se lahko tudi na tej celini ženske v poslovnem svetu prebijejo v sam vrh, pri čemer preskakujejo vse ovire tradicije in neotradicionalizma, ki jim jih vse pogosteje postavljajo na pot.
Največ odtenkov sivega je mogoče opaziti v razviti Japonski, kjer se sicer ne dogajajo strahote, kakršne poznajo, denimo, v Indiji, kjer je moral celo sam premier Narendra Modi na začetku letošnjega leta sprožiti novo kampanjo pod geslom »Beti Bačao Beti Padhao« (»Zavaruj hčerko, izobrazi hčerko«), katere cilj je bil ublažitev neskladja med spoloma, ki je nastalo zaradi množičnih splavov nerojenih otrok ženskega spola. V nasprotju z Indijo, v kateri je več nepismenih žensk kot v vseh drugih delih sveta skupaj, sodijo Japonke med najbolj izobražene ženske moderne dobe. Po končani srednji šoli jih kar 42,5 odstotka nadaljuje šolanje.
Foto: Reuters
Pa vendar tudi v tej državi dela le 67,5 odstotka žensk (vključno s tistimi, ki delajo honorarno), in ker je ena glavnih pasti japonske gospodarske rasti zmanjšanje števila delovne sile, se je premier Šinzo Abe spustil v revolucionarne reforme, s tem ko si je postavil cilj, da se bo do leta 2020 število zaposlenih Japonk, starih od 25 do 44 let, povečalo za pet odstotkov. Še več ambicioznosti pa je pokazal, ko je zahteval, da mora biti na vodilnih mestih v podjetjih najmanj 30 odstotkov žensk (trenutno je na vodilnih mestih samo sedem odstotkov žensk, med člani upravnih odborov pa le en odstotek). Vendar njegovo zavzemanje za spolno enakopravnost izvira bolj iz preračunljivosti kot iz naprednega prepričanja. Goldman Sachs je že pred petimi leti izračunal, da bi se, če bi bilo na Japonskem zaposlenih toliko žensk kot moških ‒ to pa pomeni, da bi jih delalo kar 80 odstotkov ‒, stopnja rasti japonskega gospodarstva povečala za 15 odstotkov.
Samo na prvi pogled se zdi presenetljivo, da na Kitajskem približno 51 odstotkov visokih vodilnih dolžnosti v korporativnem svetu pripada ženskam. Veliko več kot v ZDA (20 odstotkov), Veliki Britaniji (19 odstotkov), Nemčiji (14 odstotkov) ali Švici (13 odstotkov). Lahko bi pomislili, da je to še vedno rezultat Mao Zedongove izjave, da »polovico neba nosijo ženske«, a vodja je umrl že davno prej, preden se je rodila ta generacija Kitajk, ambicioznih na univerzah, agresivnih v poslih in prisilno razbremenjenih velikih družin, kajti, ker so do zdaj lahko imele samo enega otroka, so mnoge med njimi velik del energije – in še večjo količino frustracij – vlagale v kariero.
Dobičku ne ugaja, da ženske rojevajo in odhajajo na porodniške dopuste. Zameri jim, da skrbijo za družino, zato jim prostor za napredovanje ponudi le, če oblečejo hlače.
Je pa kljub vsemu žalostno, da zgolj odstotki in številke, ki pričajo o ženski prisotnosti v upravnih odborih ali na menedžerskih položajih, še zdaleč ne pomenijo, da se je položaj žensk bistveno izboljšal. Pravzaprav je ravno obratno, saj se Azijkam, ki opravljajo visoke funkcije, v resnici dodeli »začasni status moških« in tako se življenje njihovih rojakinj zaradi tega ne bo bistveno izboljšalo. Morda postaja prav zaradi tega žensko vprašanje v Aziji vse bolj zapleteno. To se je pokazalo tudi na predstavi, s katero je kitajska televizija pričakala tradicionalno novo leto in v kateri bi moralo biti smešno to, da se šefica v neki pisarni svojemu uslužbencu hvali, kako je prišla na vodilni položaj. »Ker je imel višji funkcionar rad ribolov, sem mu jaz v vodi na trnek natikala ribe,« je vodja oddelka pojasnjevala svojemu podrejenemu uslužbencu, »ker je rad igral ma-jiang, sem mu dajala dobre figure, ker je imel rad mene …« Ni ji bilo treba dokončati stavka.
V drugem skeču sta se dva brata norčevala iz sestre, ki bo v kratkem dopolnila 30 let, a se še vedno ni poročila. Pripeljala sta ji manekenko z dolgimi nogami, da bi ji pokazala, kaj je »ženstveno«. Nekaj tisoč ljudi je podpisalo peticijo z zahtevo, naj tega programa ne ponavljajo, ker je takšen seksizem nesprejemljiv, zato bi se morali vprašati, ali je to višja stopnja svobode govora ali nižja raven morale.
Foto: Reuters
Tako se v Aziji leto za letom sprašujejo, ali so ženske največje žrtve prav tega gospodarskega napredka, ki je zajel velik del celine. Dobičku ne ugaja, da ženske rojevajo in odhajajo na porodniške dopuste. Zameri jim, da skrbijo za družino, zato jim prostor za napredovanje ponudi le, če oblečejo hlače. Mar ni Erviana žrtev ne le gospe Law, ampak tudi njene frustracije oziroma posledice občutka, da je solidarnost umrla pod pritiski družbenih zahtev? Zdi se, da vsebuje odnos med tema dvema ženskama vso tragedijo svobodnega gospodarstva in veliko vprašanje je, ali ni kapitalizem v svojem bistvu sovražnik žensk.