DODATKI V ŽIVILIH
Produkt industrije,
ki ga krojijo tudi
potrošniki
preberi več o tem

Prebivalci razvitih držav na leto v povprečju zaužijejo med sedem in osem kilogramov aditivov, ki niso navzoči le v predelani hrani, ampak tudi tam, kjer jih ne bi pričakovali, na primer v kruhu in olju. Potrebo po vedno novih aditivih narekuje živilska industrija, vendar se ta vsaj delno odziva tudi na zahteve in želje potrošnikov. Ti pa si želijo živil s čim daljšim rokom trajanja, čim lepšim videzom, izvrstnim okusom in dodano merico zdravja. Bolj ko bomo potrošniki ozaveščeni, kaj je resnično zdrava hrana, več besede bomo imeli pri odločanju o tem, kaj bomo kupovali in jedli.

Dodatki v živilih so snovi, ki se običajno ne uživajo kot živilo in niso njegova tipična sestavina, vendar se mu dodajajo zaradi tehnoloških namenov (zaščita pred mikroorganizmi ali oksidacijo, ohranjanje barve ...) med proizvodnjo, predelavo, pripravo, obdelavo, pakiranjem, transportom in hrambo, s čimer postanejo sestavina živila. Navedeni morajo biti na seznamu sestavin živila, kjer so označeni z imenom funkcijskega razreda, ki mu sledi njihovo specifično ime ali številka E. Na primer: barvilo – kurkumin ali barvilo – E 100.

Oznaka, sestavljena iz črke E in trimestnega števila, za katero vsi vemo, skoraj nihče pa ne ve, kaj pomeni, je poenostavitev včasih zapletenega kemijskega imena aditiva. Seznam v EU odobrenih aditivov se začne z E 100 in konča z E 1521, vendar vse vmesne številke niso zasedene. Zdaj se v EU uporablja nekaj nad 300 aditivov, arom, ki so obravnavane posebej, pa okoli 2500.

Vsak prehranski dodatek se ne sme dodajati vsem živilom, ampak le tistim, za katera je bil odobren. Na splošno velja, da bolj ko je živilo predelano, več aditivov je odobrenih zanj. So pa tudi živila, ki aditivov ne smejo vsebovati: naravna mineralna in izvirska voda, med, mleta kava, riž, semena, žita, stročnice, sveže gobe, sveže sadje (dovoljeni le voski za površinsko obdelavo), sveža zelenjava, kalčki, sveži krompir, jajca, kislo mleko brez sadja, skuta, navadni jogurt, sirotka brez sadja, mleko, kefir brez sadja, sladka smetana in sveži pinjenec.

Na evropskem seznamu aditivov so odobreni in dovoljeni aditivi razvrščeni po kategorijah živil. Ker je ta zelo obširen, si običajni potrošnik z njim ne more veliko pomagati. Pri branju označb na živilih mu bolj pomaga razvrstitev skupin aditivov po številkah. Barvila so označena s črko E in številkami iz serije 100, konzervansi s številkami iz serije 200, sledijo jim antioksidanti ter nekateri regulatorji kislosti (300), stabilizatorji, emulgatorji in sredstva za zgoščevanje (400), sredstva proti strjevanju in nekatera sredstva za uravnavanje kislosti (500), ojačevalci okusa (600), sladila, sredstva proti penjenju in vosku (900).

Trenutno se v Evropski Uniji uporablja nekaj nad 300 aditivov, arom, ki so obravnavane posebej, pa okoli 2500.

Zakonodaja proizvajalcem živil dovoljuje uporabo prehranskega dodatka v živilu, če izpolnjujejo tri temeljne zahteve: tehnološko (določenega živila ni mogoče pripraviti brez uporabe določenega aditiva, na primer pudinga ali omake brez želirnega sredstva), da z uporabo ne zavajajo potrošnika in da ne ogrožajo njegovega zdravja. Vendar pri nekaterih skupinah aditivov hitro naletimo na protislovja; za kaj drugega bi se, na primer, v živilih uporabljala barvila, če ne zaradi zagotavljanja privlačnejše vizualne podobe. Živilska industrija ve, da potrošniki radi kupujejo z »očmi«.

Kljub številnim drugačnim zapisom so vsi aditivi, ki so na seznamu EU (priloge II k uredbi št. 1333/2008), za uporabo varni, za presojo njihove varnosti pa je pristojna Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). Proizvajalec ali potencialni uporabnik prehranskega dodatka za živila, ki želi tržiti nov aditiv, mora predložiti obširen dosje, v katerem so, med drugim, njegove kemijske lastnosti, proizvodni postopek, metode analiz in toksikološki podatki, pridobljeni v študijah na živalih. Presoja varnosti se konča z odločitvijo, ali je aditiv varen in primeren za uporabo v živilih, v katerih kategorijah živil in v kakšnih količinah.

EFSA določi raven, pod katero se vnos snovi šteje za varnega. Kratica ADI označuje dopustni dnevni vnos aditiva, ki bi ga smel človek vse življenje zaužiti vsak dan, pri tem pa ne bi ogrozil svojega zdravja. Odmerek se izraža v miligramih na kilogram telesne teže. Veljavne vrednosti ADI so trenutno edina znanstvena osnova za oceno tveganja določenega aditiva, vendar znanstveniki razpravljajo o novih izhodiščih, ki bi jim pomagala realneje oceniti, kakšno je resnično tveganje uživanja različnih prehranskih dodatkov za zdravje.

Zaradi pritiska potrošnikov se številni proizvajalci odločajo za zmanjševanje ali ukinitev uporabe določenih aditivov v živilih. Ozaveščen potrošnik ima torej možnost vplivati na trende v živilski industriji, seveda pa ne more odločati o varnosti hrane, ki jo uživa. Hrana na trgu mora biti varna, brez negotovosti, ali smo tisti dan že presegli ADI. EFSA zato že ob dovoljenju uporabe aditiva upošteva, v katerih kategorijah živil bo uporabljen in kakšna je poraba teh kategorij živil, da v populaciji ne bo preseganj. Če ugotovi, da se preseganja vendarle lahko zgodijo, uporabo aditiva omeji ali je sploh ne odobri.

Grobo oceno količine zaužitih aditivov podajajo ocene prehranskega vnosa, ki temeljijo na podatkih porabe živil v gospodinjstvu. Za Slovenijo jih pripravlja Nacionalni inštitut za javno zdravje. Po podatkih iz leta 2013 vnos aditivov v živilih pri prebivalcih Slovenije na splošno kaže na nizko tveganje za zdravje, oboževalci toplotno obdelanih mesnih izdelkov in finih pekovskih izdelkov pa lahko zaužijejo kar nekajkrat večjo količino aditivov od dnevno priporočene.

Marsikoga zmoti, da so podatki, ki so podlaga za oceno varnosti aditivov, pridobljeni v poskusih z živalmi, pojavljajo se tudi kritike objektivnosti strokovnih odborov Evropske agencije za varnost hrane, ki presojajo varnost aditivov. A bolj kot to bi nas moralo skrbeti, da se pri izdelavi ocen varnosti prehranskih dodatkov ne upoštevajo kombinacije uživanja več različnih aditivov oziroma njihovih koktajlov, o zdravstvenih učinkih katerih je znanega zelo malo. Skupna metodologija za zbiranje informacij držav članic o vnosu aditivov s hrano je še v pripravi.

zapri
Slovenci smo
pri konzervansih praviloma zmerni
preberi več o tem

Konzervansi so vrsta prehranskih dodatkov, ki preprečujejo kvarjenje živil zaradi mikrobioloških procesov, kot so rast bakterij in plesni. Potrošnike posredno ščitijo pred okužbami s patogenimi mikroorganizmi oziroma preprečujejo izpostavljenost toksinom, ki jih izločajo mikroorganizmi ali plesni pri svoji rasti. V posameznem izdelku se uporablja točno določen konzervans, ki je varen za uživanje in tehnološko najbolj ustreza uporabi živila. Na spletu najdemo veliko svaril pred škodljivostjo konzervansov, ki naj bi bili rakotvorni, povzročali prebavne težave, glavobole in spremembe na koži.
Pa je to res?

Kot primer izpostavljamo citronsko kislino (E 330), ki jo nekaj slovenskih spletnih strani navaja kot zelo škodljiv aditiv, uporabljen tudi za konzerviranje. Citronska kislina je sintetizirana spojina, ki jo v  naravni obliki najdemo tudi v sadju. Uporablja se  za podaljšanje obstojnosti izdelkov, najpogosteje sadnih, pripomore pa tudi k okrepitvi nekaterih sadnih arom. Znana so, sicer redka, poročanja uporabnikov o bolečinah v želodcu ob pogostem uživanju citronske kisline. Ti posamezniki se morajo posledično izogibati citronski kislini, torej tudi svežim citrusom. Drugih dokazanih vplivov na zdravje ljudi ni.  Pojavljali so se tudi očitki o škodljivosti souporabe E 330 in natrijevega hidrogen karbonata E 500ii, ki ga najdemo v nekaterih embalažah, a jih je znanstvena raziskava iz leta 2013 ovrgla.

Učinke zaviranja rasti mikroorganizmov ima več spojin, ki jih najdemo v naravi, vendar niso vse te snovi primerne za uporabo v živilih. Ta se lahko konzervirajo tudi z naravnimi snovmi, kot je sol, ali pa, na primer, s sušenjem pri mesu. Zadnje se zaradi dolgotrajnih postopkov ne uporablja pogosto. Živilska industrija stremi k temu, da je končni proizvod čim cenejši, čeprav se zadnje čase zaradi težnje potrošnikov po čim manj dodanih konzervansih uporabljajo tudi drugačni pristopi, kot je aseptičnost (postopek polnjenja, ki zagotavlja mikrobiološko neoporečnost).


Slovenski potrošniki se meji dovoljenega dnevnega vnosa konzervansov približujemo le pri nitritih, ki jih najdemo v mesnih izdelkih.

V Evropski uniji je zdaj dovoljeno uporabljati 41 različnih konzervansov. Med njimi najpogosteje najdemo organske kisline in njihove soli. Sorbinska kislina, ocetna kislina, mlečna kislina, propionske kisline, borova kislina so tudi običajno prisotne v živilih, a so za potrebe konzerviranja pridobljene umetno in po sedanjih znanstvenih raziskavah v dovoljenih količinah nimajo vpliva na zdravje ljudi.

Nacionalni inštitut za javno zdravje vsako leto pripravlja oceno vnosa posameznih aditivov  pri ljudeh.  Raziskava predvideva, da so obravnavani aditivi prisotni v vseh kategorijah živil, v katerih so dovoljeni v največjih dovoljenih koncentracijah. Vsote največjih dnevnih vnosov pri konzervansih niso velike in ne presegajo dovoljene vrednosti, meji pa se slovenski potrošnik najbolj približuje pri vnosu nitritov (E 249, E 250) in žveplovih dioksidov in sulfitov (E 220–E 228).

Izračunani teoretični največji dnevni vnos za nitrite za splošno populacijo dosega 76 odstotkov še sprejemljive količine (ADI), pri jedcih, ki večkrat na dan zaužijejo toplotno obdelane mesne izdelke (klobase, hrenovke), pa se lahko tudi do štirikrat preseže ADI. Prav uporaba nitritov oziroma nitratov je v mesnih izdelkih nujna zaradi varovanja pred okužbo z bakterijo Clostridium botulinum, ki povzroča botulizem, sicer redko, a potencialno smrtonosno bolezen. Vsakodnevno uživanje mesa je odsvetovano ne le zaradi obsežne vsebnosti konzervansov, ampak tudi iz vidika drugih zdravju škodljivih posledic.

Škodljivost sulfitov pa se skriva predvsem v njihovi alergenosti, zato so v Evropski uniji dovoljeni samo v določenih količinah pri določenih izdelkih, na primer pri svežem namiznem grozdju, svežem ličiju, svežih ameriških borovnicah, vakuumsko pakirani sveži koruzi, pri olupljenem krompirju. Zato se morajo občutljivi posamezniki izogibati sulfitov, glede na uredbo iz leta 2012 pa mora biti njihova navzočnost obvezno navedena tudi na deklaraciji.

zapri
najpogostejši konzervansi
TIPIČNA ŽIVILA
S KONZERVANSI
MARMELADE
CITRUSI
PAŠTETA
PAKIRAN KRUH
Sorbinska kislina in sorbati
E200–E203
Uporabljajo se za zaviranje plesni in kvasovk v številnih živilih, predvsem v delikatesnih izdelkih, margarinah, marmeladah, majonezi, znani pa so tudi kot stabilizatorji vina. Slovenska populacija v povprečju vsak dan zaužije 30 odstotkov dovoljenega dnevnega vnosa. Alergijske reakcije se pojavljajo pri redkih, sicer pa stranskih učinkov nimajo, saj se v telesu razgradijo kot maščobne kisline. Dovoljeni dnevni vnos je 25 miligramov na kilogram telesne teže.
Benzojska kislina in benzoati
E210–E213
To so umetno pridobljeni konzervansi, ki se uporabljajo za konzerviranje zelenjave, sadja, solat, aromatiziranih pijač. Pri uporabi se lahko pri občutljivih ljudeh pojavijo alergijske reakcije. Ocena teoretičnega največjega dnevnega vnosa pri splošni populaciji v Sloveniji dosega največ 23 odstotkov dovoljenega vnosa. Dnevni vnos je pet miligramov na kilogram telesne teže.
Žveplovi dioksidi in sulfiti
E220–E228
Sulfiti na splošno ne predstavljajo tveganja za zdravje, lahko pa predstavljajo nevarnost za alergike in astmatike, zato je uporaba sulfitov omejena le na tista živila, kjer je tehnološko upravičena. Sulfiti se poleg konzerviranja uporabljajo še kot antioksidanti in sredstva za beljenje. Najpogosteje jih najdemo v suhem sadju, izdelkih iz krompirja, vinih, hrenovih namazih. Ocena teoretičnega največjega dnevnega vnosa pri splošni populaciji dosega največ 59 odstotkov dovoljenega vnosa.
Nitriti
E249–E250
Te sintetično pridobljene konzervanse najpogosteje uporabljajo v predelanih mesnih in ribjih izdelkih (salamah, hrenovkah, prekajenem mesu). EFSA je leta 2008 na podlagi novih podatkov in znanstvenih spoznanj določila dovoljen vnos od 0 do 0,07 miligrama na kilogram telesne teže na dan. Pri splošni populaciji dosega uporaba nitritov kar 88 odstotkov dovoljenega vnosa. Nitriti lahko povzročajo nastanek rakotvornih nitrozaminov.
DODATNO BRANJE
O uporabi citronske kisline in natrijevega hidrogen karbonata
Zadnji odobren konzervans je etil lauroil arginat E 243
Ponovna pozitivna ocena o ustreznosti
E 280, E 281, E 282 in E 283
Kako hrano konzervirati doma
zapri
Nič kalorij,
a vseeno redijo
preberi več o tem

Sladila so snovi naravnega ali sintetičnega izvora, ki so dvesto, tristo ali celo šeststokrat slajše od običajnega sladkorja, a jih v nasprotju z njim ne presnavljamo, zato nam ne dajejo energije. Zaradi te lastnosti se strokovno imenujejo nehranilna sladila. V ZDA so jih razvili, da bi sladkorni bolniki brez posledic za zdravje zadovoljili željo po sladkem. A študije v zadnjem obdobju kažejo, da sladila niso tako nedolžna. Njihovo uživanje povezujejo z inzulinsko rezistenco, pojavom sladkorne bolezni tipa 2 in slabšim nadzorom nad ravnijo sladkorja v krvi pri ljudeh, ki že imajo sladkorno bolezen.

Novo tržno nišo je živilska industrija našla v živilih z zmanjšano energijsko vrednostjo, ki naj bi ljudem s povečano telesno težo ponudila »užitek brez slabe vesti«. Težo naj bi jim pomagala vzdrževati in celo uravnavati. Svojo utemeljitev je industrija gradila na navidezno povsem logični predpostavki: če sladila nimajo kalorij, ne redijo, prav tako ne živila, ki vsebujejo sladila. A epidemiološke študije na odraslih v ZDA so pokazale nasprotno: ljudem, ki so pogosteje uživali t. i. light živila, se je telesna teža še dodatno večala. V zadnjem času je vse več znanstveno podprtih dokazov, da uživanje nehranilnih sladil prispeva k naraščanju telesne teže.

Kako lahko nekaj, kar ne vsebuje kalorij, redi? Študija z magnetno resonanco na vzorcu žensk je pokazala, da naši možgani razlikujejo med hranilnimi (saharoza, fruktoza, glukoza) in nehranilnimi sladili. Nehranilna sladila s tem, ko telesu ne dajejo energije, ne sprožijo sitosti, pač pa željo po zaužitju še več sladkega, kar spodbuja prenajedanje in povečanje telesne teže. Podatki iz velikih epidemioloških študij na otrocih nedvomno podpirajo povezavo med uživanjem nehranilnih sladil in povečanjem telesne teže. Največja past so brezalkoholne aromatizirane pijače, ki so glavni vir nehranilnih sladil pri odraslih in otrocih.

Trenutno je v Evropi dovoljenih 19 sladil. Nekatera (taumatin, soli aspartama in acesulfama) imajo poleg slajenja tudi vlogo ojačevalcev okusa – poudarjajo okus živila. Na seznamu sestavin živila sladila prepoznamo po črki E in številkah iz serije 900. Izjeme so sorbitoli (E 420) in manitol (E 421). Najpogostejša sladila so acesulfam K, polioli, aspartam in steviolni glikozidi.

Nehranilna sladila ne dajo občutka sitosti. Telo pošljejo na lov za manjkajočimi kalorijami, kar spodbuja prenajedanje
in povečanje telesne teže.

Aspartam je najbolj razvpito sladilo. Kljub dolgoletnemu dovoljenju za uporabo v živilih in večkratnemu presojanju različnih mednarodnih organov – nazadnje je Agencija za varnost hrane (EFSA) njegovo varnost potrdila leta 2013 – v javnosti ostaja zaskrbljenost, zato ga industrija opušča. Nadomestiti ga želi z advantamom, ki je izdelan iz aspartama in izovanilina. Je od sto do tisočkrat slajši od sladkorja, kar pomeni, da bo v aromatiziranih pijačah zadoščala 50-krat manjša količina od aspartama. EFSA je lani odločila, da advantam v količinah, dovoljenih v hrani in pijači, ne pomeni tveganja za poškodbe DNK (genotoksičnost) ali raka. Steviolni glikozidi pa veljajo za sladilo prihodnosti. Industriji je potrošnike namreč uspelo prepričati, da so naravno sladilo, čeprav imajo zelo malo skupnega z zelenolistno rastlino stevijo, ki izvira iz Srednje in Južne Amerike.

Sladila se uporabljajo kot nadomestek sladkorjev v živilih z zmanjšano energijsko vrednostjo (t. i. light ali nizkokalorična živila), živilih brez dodanega sladkorja in namiznih sladilih. Niso pa dovoljena v prehrani za dojenčke in otroke, saj ti za rast in telesno dejavnost potrebujejo naravno sladko hrano iz kakovostnih virov. Največ sladil vsebujejo brezalkoholne aromatizirane pijače, sadni nektarji, žvečilni gumi, jogurti, džemi, marmelade, slaščičarski izdelki brez sladkorja, kakavovi in čokoladni izdelki, namazi na osnovi kakava, mleka in posušenega sadja, sladoledi, zelenjava v kisu, olju in slanici, sadje v pločevinkah ali kozarcih pa tudi prehranska dopolnila in zdravila. V živilu se pogosto uporabljajo v kombinaciji dveh ali več sladil, da se ohrani sladkost in zmanjša neprijeten (grenak ali kovinski) priokus.

Ker naše telo sladil ne presnavlja, njihovo uživanje ni zelo nevarno za delovanje možganov, ledvic in jeter. Lahko pa vpliva na prebavo. Zaužitje prevelike količine sladil iz skupine poliolov (sorbitoli, manitol, maltitoli, laktitol, ksilitol in eritritol), ki jih vsebujejo predvsem žvečilni gumi in bomboni, lahko povzroči napenjanje in drisko. Zato mora biti na živilu, ki vsebuje ta sladila, navedeno opozorilo, da »prekomerno uživanje lahko povzroča laksativne učinke«. Nekateri posamezniki so ob uživanju aspartama poročali o glavobolih in alergijskih reakcijah. EFSA takšnih »subjektivnih občutkov« ob presoji varnosti aditivov ne upošteva, vendar jih ne gre zanemariti.

Prebivalci Slovenije se najbolj približujejo sprejemljivim dnevnim vnosom (ADI) – ti predstavljajo tisto količino aditiva, ki ga lahko posameznik uživa vse življenje brez tveganja za zdravje – sladil pri steviolnih glikozidih, acesulfamu K in saharinih, vendar ti deleži dosegajo le med 23 in 28 odstotkov ADI, pri aspartamu pa 14 odstotkov. Tudi pri velikem porabniku živil s sladili je malo verjetno, da jih bo občasno zaužil več od priporočil.

Kljub splošni ugotovitvi, da sladila ne ogrožajo zdravja ljudi, pa možnosti preseganja pri velikih porabnikih živil z njimi, predvsem brezalkoholnih pijač, obstajajo. Pozornost je potrebna predvsem pri otrocih, ki so zaradi nizke telesne teže bolj izpostavljeni. Prav tako je znano, da nekatera nehranilna sladila, kot npr. saharin in aspartam, lahko prehajajo skozi placento in ostajajo v tkivih zarodka. Študije na živalih sicer niso pokazale reproduktivne toksičnosti nehranilnih sladil.

Znanost o zaznavanju sladkega okusa kaže na močno povezavo med uživanjem sladke hrane in povečevanjem nagnjenosti k višji ravni sladkosti v živilih. Poenostavljeno: več sladkega ko užijemo, bolj si ga želimo. Sliši se podobno alkoholni ali kateri drugi zasvojenosti. Če želimo ohraniti zdravje, moramo svojo prehrano najprej razsladiti; pojesti manj sladkih živil, sladkanih bodisi z običajnim sladkorjem bodisi z »umetnimi« sladili. Najprej začnimo pri brezalkoholnih aromatiziranih pijačah, ki jih nadomestimo z vodo iz pipe.

zapri
»NARAVNO« SLADILO Z 1 ODSTOTKOM STEVIJE
STEVIOLNI GLIKOZIDI E960

1.

ZELENA RASTLINA
STEVIA REBAUDIANA BERTONI

2.

EKSTRAKCIJA SUHIH LISTOV Z VODO

3.

PREČIŠČEVANJE IZVLEČKA
Z IONSKO KROMATOGRAFIJO

4.

PRIMARNI IZVLEČEK
STEVIOLNEGA GLIKOZIDA

5.

PREKRISTALIZACIJA IZ METANOLA
ALI VODNEGA ETANOLA

6.

KONČNI IZDELEK:
BEL DO SVETLO RUMEN PRAH

ADITIV LAHKO VSEBUJE OSTANKE IONSKE IZMENJALNE SMOLE, KI SE UPORABLJA V PROIZVODNEM POSTOPKU,
ARZENA, SVINCA IN TOPILA (METANOLA IN ETANOLA).
PRIMER SLADILA S STEVIO V PRAHU
99 %
SLADILO ERITRITOL
1 %
SLADILO STEVIOL GLIKOZIDI
(REBAUDIOZID A 97)
zapri
najpogostejša sladila
TIPIČNA ŽIVILA
S SLADILI
DIETNI ČOKO NAMAZ
GAZIRANA PIJAČA - LIGHT
SADNI JOGURTI
ŽVEČILNI GUMIJI
Kalijev acesulfam
E950
Približno 200-krat slajši od saharoze (običajnega sladkorja). Najpogostejše sladilo v brezalkoholnih aromatiziranih pijačah. Običajno v živilih nastopa v mešanicah z drugimi sladili, kar prispeva k sinergiji sladil in prikrije neželene priokuse posameznih nehranilnih sladil. Odrasel prebivalec Slovenije, ki tehta 70 kilogramov, na dan zaužije največ 28 odstotkov sprejemljivega dnevnega vnosa.
Aspartam
E951
Sestavljen je iz asparaginske kisline in fenilalanina in je približno 200-krat slajši od saharoze. Uporablja se v brezalkoholnih pijačah, sladicah, prigrizkih, mlečnih izdelkih, izdelkih z zmanjšano energijsko vrednostjo in za nadzor telesne teže ter kot namizno sladilo. Sprejemljivi dnevni vnos ne velja le za bolnike s fenilketonurijo, ki ne presnavljajo L-fenilalanina. Zato mora uporabo aspartama v živilih spremljati oznaka »Vir fenilalanina«.
Steviolni glikozidi
E960
Skupina intenzivno sladkih spojin, pridobljenih z ekstrakcijo iz zelenolistne rastline stevije. Dodajajo se namiznim sladilom, brezalkoholnim pijačam in slaščičarskim izdelkom z znižano energijsko vrednostjo. Ocena teoretičnega največjega dnevnega vnosa pri splošni populaciji Slovenije dosega največ 28 odstotkov dovoljenega vnosa. Kot namizno sladilo so pomemben vir vnosa steviolnih glikozidov, zlasti pri odraslih in starejših.
Polioli
E420–E421, E964–E968
Deloma jih pridobivajo iz enostavnih sladkorjev: sorbitol iz glukoze, ksilitol iz ksiloze, manitol iz manoze. Nekateri polioli vsrkajo toploto, ko se raztopijo v ustih, zato delujejo hladilno. Podaljšujejo občutek sladkosti, zato se uporabljajo za slajenje žvečilnih gumijev in bombonov. Ob prevelikem zaužitju lahko povzročajo napenjanje in drisko, zato morajo živila vsebovati opozorilo: Prekomerno uživanje lahko povzroča laksativne učinke.
Sukraloza
E955
Po strukturi podobna saharozi, a se v nasprotju z njo večinoma izloči iz organizma, zato ne daje energije. Uporablja se kot namizno sladilo in v različnih kategorijah živil. Znanstveni odbor za hrano pri evropski komisiji je leta 2000 presojal varnost sukraloze in potrdil najvišji sprejemljivi dnevni vnos 15 miligramov na kilogram telesne teže na dan. Podatkov o oceni teoretičnega največjega dnevnega vnosa za prebivalce Slovenije ni.
Saharin in njegove soli
E954
Presega sladkost saharoze za 200- do 700-krat. Uporablja se kot namizno sladilo in v vrsti proizvodov, od brezalkoholnih pijač do prehranskih dopolnil ter zdravil. Še vedno je najbolj uporabljano sladilo, a se v zadnjem času njegova uporaba opušča. Ocena teoretičnega največjega dnevnega vnosa pri povprečni porabi najpogosteje zaužitih kategorij živil v Sloveniji dosega 23 odstotkov sprejemljivega dnevnega vnosa.
DODATNO BRANJE
Vpliv umetnih sladil na debelost pri mladostnikih
Stevija in steviolni glikozidi
Presoja varnosti aspartama
Fruktoza kot morebitni dejavnik tveganja za povišan krvni tlak
Nacionalni program za obvladovanje sladkorne bolezni
Advantam je zadnje odobreno sladilo v EU
zapri
Operacija
čista znamka
preberi več o tem

Antioksidanti zvenijo manj grozeče kot konzervansi, predvsem ker smo nekje prebrali, da uničujejo proste radikale in upočasnjujejo staranje. Ambasador njihovega dobrega imena je askorbinska kislina ali vitamin C, četudi jo večinoma pridelujejo industrijsko.
V resnici so antioksidanti skupina konzervansov, ki prispevajo k iluziji, da so živila v trgovinah vedno sveža.

Antioksidanti prav tako podaljšujejo obstojnost živil, a nasprotno od konzervansov ne preprečujejo razvoja mikrobov, ampak varujejo živila pred vplivom kisika iz zraka (oksidacija) in drugih oksidantov v naravi, ki povzročijo spremembo njihove sestave (žarkost pri maščobah) ali videza (razbarvanje sadja in zelenjave). Pri oksidaciji lahko nastajajo tudi zdravju škodljive snovi, zato imajo antioksidanti pomembno vlogo pri zagotavljanju varne hrane.

Oksidacija najbolj prizadene maščobe, te pa vsebujejo tako rekoč vsa živila. Zato so tudi antioksidanti vseprisotni. Kvarjenje preprečijo tako, da prestrežejo in nase kemično vežejo kisik iz zraka, še preden pride v stik s sestavinami živila. V določenih okoliščinah pa lahko celo popravijo škodo zaradi že obstoječe oksidacije. Podobno kot pri konzervansih jih živilom dodajajo več hkrati. Na seznamu sestavin živila antioksidante in nekatera sredstva za uravnavanje kislosti prepoznamo po črki E in številki iz serije 300.

Mnoga živila antioksidante vsebujejo že naravno. Tipična takšna primera sta vitamin E v rastlinskih oljih ter vitamin C v sadju in zelenjavi. Ta antioksidanta (in več drugih) se uporabljata tudi v živilski industriji, kjer se ju dodaja zaradi antioksidativne vloge za podaljševanje uporabnosti, lahko pa tudi za bogatenje živil z vitamini. Glede tega so potrošniki pogosto zmedeni. Namen uporabe na predpakiranih živilih potrošniki vedno lahko razberemo iz seznama sestavin na označbi živila. Če je med sestavinami napisano npr. le askorbinska kislina (oziroma vitamin C), je ta vitamin dodan za obogatitev živila. V takšnem primeru je na živilu označeno tudi, koliko vitamina vsebuje, in kolikšen delež dnevno priporočenega vnosa ta količina predstavlja (% PDV). Če pa je vitamin C dodan kot antioksidant za podaljševanje roka uporabe, mora biti med sestavinami navedena tudi njegova vloga v živilu (npr. antioksidant: askorbinska kislina).

Oksidacija najbolj prizadene maščobe,
ki jih vsebujejo tako rekoč vsa živila.
Zato so tudi antioksidanti vseprisotni.

Zakaj je treba živilom, ki antioksidante vsebujejo naravno, te še dodajati? Med predelavo surovin in pripravo izdelka se namreč mnogi razgradijo ali odstranijo. Semena oljnic denimo vsebujejo veliko tokoferolov, ki olje naravno ščitijo pred oksidacijo. A ker se med rafiniranjem jedilnih olj razgradijo ali odstranijo, se tem dodajajo tokoferoli oziroma sintetični vitamin E, ki morajo biti navedeni tudi na seznamu sestavin.

Med antioksidante, ki so v živilih sicer naravno prisotni, a se jim jih tudi dodaja, poleg tokoferolov in askorbinske kisline spadajo citronska kislina z derivati (E 330 – E 332), mlečna kislina (E 270), lecitini (E 322), natrijev, kalijev in kalcijev laktat (E 325 – E 327), vinska kislina (E 334), natrijevi in kalijevi tartrati (E 335 – E 336) ter glicin in njegova natrijeva sol (E 640). Uporaba teh aditivov je na splošno, razen v živilih za posebne prehranske namene, dovoljena po načelu quantum satis, kar pomeni, da najvišja dovoljena vsebnost številčno ni določena, snovi pa se uporabljajo v skladu z dobro proizvodno prakso in njihova vsebnost ni višja od tiste, ki je potrebna za doseganje predvidenega namena.

Negativnih učinkov na zdravje načeloma nimajo, saj so v večini primerov naravne sestavine naših živil, ali pa se lahko v telesu med presnovo tvorijo oziroma pretvorijo. Izjema so nekateri tokoferoli, ki pri dovolj visokih koncentracijah pospešujejo oksidacijo. Previdnost velja zlasti pri uživanju multivitaminskih pijač. Ali bi lahko ti antioksidanti v vlogi aditivov pozitivno vplivali na zdravje oziroma zmanjševali oksidativni stres, prav tako še ni povsem znano. Se pa sintetični antioksidanti, tudi vitamini, v telesu absorbirajo slabše kot naravni.

Med antioksidante, ki se pridobivajo zgolj s kemijsko sintezo, spadajo estri galne kisline, terciarni butiliran hidroksikinon (TBHQ), butiliran hidroksitoluen (BHT), butiliran hidroksianizol (BHA) in eritorbinska kislina. Evropska agencija za varnost hrane je ocenila, da v odobrenih koncentracijah ne predstavljajo tveganja za človekovo zdravje, čeprav so študije na živalih pokazale, da povzročajo raka (BHA), motijo delovanje hormonov in živčevja. Zagotovilo, da so te snovi, ki se uporabljajo še marsikje drugje – seznam obsega od proizvodnje lepil do sredstev za balzamiranje pokojnikov –, varne, dokler nove znanstvene študije ne pokažejo drugače, ne deluje prav pomirjujoče.

Sintetični antioksidanti tudi niso vedno navedeni na seznamu sestavin živila, saj včasih nastopajo v vlogi pomožnih tehnoloških sredstev, ne aditivov, teh pa na seznamu ni treba navajati. Dodajajo se oljem in mastem za profesionalno izdelavo toplotno obdelanih živil (cvrtje). Njihova vrlina je predvsem, da pocenijo stroške priprave hrane, saj omogočajo večkratno uporabo. Za BHA velja, da ne spremeni barve, »tudi če se eno uro segreva na 94 stopinjah Celzija«.

Dvomljiv sloves teh antioksidantov je že dosegel zaskrbljeno javnost, na kar se je živilska industrija odzvala z misijo »operacije čiste znamke«. Vse pogosteje jih nadomešča z aditivom E 392, za katerega raje uporablja potrošnikom prijaznejše ime izvlečki rožmarina. Če mislite, da bo »domača« suha salama, ki vsebuje izvlečke rožmarina, omamno dišala po tej začimbi, se motite, saj se uporabljajo za preprečevanje razbarvanja mesa ob stiku z zrakom. Tako lahko meso ohranja svež videz tudi več tednov. Izvlečki iz naravnih virov so vse bolj popularni, saj se lepše slišijo kot kompleksna kemijska imena za črkami E, a so problematični, ker se jih pridobiva s pomočjo topil, ta pa so strupena. Kljub temu, da se jih iz živila odstranjuje, lahko v sledovih ostanejo v njem.

Med aditive, ki v živilih učinkujejo antioksidativno, spadajo tudi: žveplov dioksid (E 220), natrijev sulfit (E 221), fosforjeva kislina (E 338) in EDTA (E 385). Pregled prehranskega vnosa aditivov v živilih pri prebivalcih Slovenije ne vključuje spremljanja vnosa antioksidantov. Podatek obstaja le za fosforjevo kislino in fosfate. K njihovemu vnosu največ prispeva uživanje pasteriziranega, steriliziranega mleka in smetane, obdelane po ultravisokem temperaturnem postopku (UVT). Vendar povprečen prebivalec zaužije le slabih deset odstotkov dnevno sprejemljivega vnosa.

Zadnje raziskave s področja antioksidantov so povezane z iskanjem novih naravnih virov spojin z antioksidativnim učinkom in novih načinov pridobivanja teh spojin (zelene metode priprave izvlečkov brez uporabe topil, ki obremenjujejo okolje, in bi lahko morebiti v sledeh ostala v izvlečku). Druga skupina raziskav želi čim bolj ponazoriti dejansko stanje v živilu in podati relevanten odgovor o učinkovitosti antioksidanta v njem, tretja pa je povezana z načinom vključevanja antioksidantov v živila in z njihovim učinkovanjem v organizmu (simulacija prebave, uporaba celičnih linij ali primarnih celičnih kultur, vezava na krvne proteine, prehod preko krvno-možganske membrane, vpliv na nevrone v povezavi z nevrodegenerativnimi boleznimi).

zapri
»NARAVNI« IZVLEČKI ROŽMARINA
IZVLEČKI ROŽMARINA E392

1.

ROŽMARIN
ROSMARINUS OFFICINALIS

2.

EKSTRAKCIJA ANTIOKSIDATIVNIH SPOJIN IZ LISTOV
Z UPORABO TOPIL (HEKSAN, ETANOL, ACETON)

3.

IZVLEČKE SE NATO RAZDIŠAVI IN RAZBARVA

4.

KONČNI IZDELEK JE RJAVKAST PRAH NEVTRALNEGA
OKUSA (LAHKO VSEBUJE OSTANKE SVINCA IN ARZENA)

zapri
najpogostejši antioksidanti
TIPIČNA ŽIVILA
Z ANTIOKSIDANTI
ČOKOLADNO MLEKO
OLJA
SUŠENI MESNI IZDELKI
ZAČIMBE
Askorbinska kislina
E300
Oziroma vitamin C. V naravi je zelo razširjena spojina. Njena uporaba kot antioksidanta narašča, ker velja za varno in se živilom lahko dodaja brez omejitev. Vse več se jo pridobiva s sintetiziranjem iz glukoze. Živilom se dodaja za nadomestitev vitamina C, ki se uniči med predelavo, ali preprečitev razbarvanja. Vsebujejo jo sadni sokovi, pivo, vino, zamrznjeno in konzervirano sadje in zelenjava, džemi, marmelade in predpakirano sveže meso.
Citronska kislina
E330
Naravno prisotna v citrusih, a se večinoma pridobiva sintezno. Povečuje antioksidativno delovanje drugih snovi v živilu in upočasnjuje oksidacijo (npr. porjavitev sadja). Predvsem pa se uporablja kot sredstvo za uravnavanje kislosti. Vsebujejo jo denimo džemi, konzervirano sadje, pecivo, alkoholne pijače, siri in dehidrirane juhe. Njena uporaba – kot pri askorbinski kislini – velja za varno, zato najvišja dovoljena vsebnost številčno ni določena.
Tokoferoli
E306–E309
Tudi sintetični vitamin E. Mednje spadajo: izvleček, bogat s tokoferolom, ter alfa, gama in delta tokoferol. Vsebujejo jih predvsem živila rastlinskega izvora, zlasti bogat vir so rastlinska olja in oreški. Zmanjšujejo oksidacijo maščobnih kislin in nekaterih vitaminov. Dodajajo jih olju za cvrtje, saj pri visokih temperaturah ne hlapijo. Pri dovolj visokih koncentracijah delujejo prooksidativno, zato so zanje določene najvišje dovoljene vsebnosti.
BHT
E321
Butiliran hidroksitoluen. Eden najpogostejših sintetičnih antioksidantov. Primeren za toplotno obdelavo živil. Posamezno ali v kombinaciji z estri galne kisline, BHA in TBHQ ga dodajajo mastem in oljem za profesionalno izdelavo toplotno obdelanih živil (ni naveden na seznamu sestavin), oljem in mastem za cvrtje, mešanicam za pecivo, prigrizkom na osnovi žit, dehidriranim juham, krompirju in mesu, začimbam, žvečilnemu gumiju in prehranskim dopolnilom.
BHA
E320
Butiliran hidroksianizol. Bela voskasta snov, ki se uporablja kot dodatek v živalskih maščobah za preprečevanje žarkosti živila. Zaradi hlapnosti je manj primerna za toplotno obdelavo živil. Evropska agencija za varnost hrane aditiv ocenjuje kot varen, čeprav študije na živalih kažejo na kancerogenost. Ameriško združenje za rakave bolezni ga uvršča med »pričakovane človeške kancerogene«. Med drugim ga vsebujejo olja, margarina, siri in čips.
TBHQ
E319
Terciarni butiliran hidroksikinon. Praškasta snov, stabilna pri visokih temperaturah, zato jo dodajajo v olja z visoko vsebnostjo večkrat nenasičenih maščobnih kislin, ki se uporabljajo za cvrtje.
Estri galne kisline
E310–E312
Propil galat, oktil galat in dodecil galat.
V živilski industriji se uporablja predvsem propil galat.
Izvlečki rožmarina
E392
Aditiv, ki preprečuje razbarvanje živil zaradi stika z zrakom. Zaradi zaskrbljenosti javnosti nad sintetičnimi fenolnimi antioksidanti ga industrija vse pogosteje uporablja. Vsebujejo ga rastlinska (razen oljčnega) in ribja olja, masti, suhe klobase, prigrizki na osnovi žit, krompirja ali škroba, omake, fini pekovski izdelki, prehranska dopolnila, dehidriran krompir, meso in juhe, jajčni izdelki, žvečilni gumi, mleko v prahu in začimbe.
DODATNO BRANJE
Presoja varnosti
izvlečkov rožmarina (E 392)
Presoja varnosti
BHA (E 320)
Vitamin A (karotenoidi)
Kako se zavarovati pred prostimi radikali
Ali olivno olje lahko segrevamo?
Transmaščobne kisline
zapri
Ni vse okusno,
kar se sveti
preberi več o tem

Barvila v hrani in njenih ovojih se uporabljajo izključno zaradi lepšega videza, saj potrošniki večinoma še vedno kupujejo z očmi. Poznamo naravna in sintetična barvila. Največ pomislekov med kritičnimi potrošniki so sprožila barvila E 102, E 104, E 122, E 124, E 129, potem ko je ena izmed študij razkrila povezavo med njihovim uživanjem in hiperaktivnostjo otrok, ki so jo opažali starši in učitelji. Dokazi študije so omejeni in niso statistično značilni. Na podlagi načela previdnosti morajo izdelki zdaj vsebovati napis »Lahko škodljivo vpliva na aktivnost in pozornost otrok«.

Študijska skupina Univerze v Southamptonu je v raziskavi o povezavah med prehranskim vnosom določenih aditivov ter pojavom zmanjšane pozornosti in hiperaktivnosti otrok ugotovila, da je uživanje eksperimentalne mešanice aditivov povezano s hiperaktivnostjo pri otrocih, starih osem in devet oziroma tri leta. To so zaznali njihovi starši in učitelji.

K presoji zaključkov študije so zato pozvali EFSA, ki je ugotovila, da študija dejansko nakazuje nekatere neželene vedenjske učinke pri otrocih, vendar so dokazi po večkratnih ponovitvah še vedno omejeni in niso statistično značilni.

V uvodu omenjena barvila so sicer umetno pridobljena in živila obarvajo rumeno, oranžno in rdeče, najpogosteje pa jih najdemo v gaziranih pijačah, piškotih s pomarančnim nadevom, instant juhah in praških za pudinge.

Živilska industrija zaradi vse večjega pritiska kritičnih potrošnikov pogosteje uporablja

naravna barvila, čeprav so manj obstojna. Tudi ta so označena z številkami E. Najpogostejša med njimi so hem, kot del mioglobina, sestavnega dela mesa, klorofil (E 140), karotenoidi E 160a (rumeno oranžna barvila) in antocianini E 163 (rdeča do modra barvila).

To so barvila, ki se jih lahko uporablja brez omejitev v vseh vrstah živil, saj nimajo drugih učinkov. Karotenoidi se uporabljajo tudi za obarvanje lososa, saj je losos v naravi za potrošnike ne preveč privlačne barve. Proizvajalci ga obarvajo tako, da njegovi hrani dodajo naravni ali sintetizirani astaksantin, ki je med potrošniki bolje poznan kot prehransko dopolnilo s pozitivnimi učinki za zdravje.

Na uživanje umetnih barvil, ki po oznaki na deklaraciji živil niso prepoznana, morajo biti pozorni predvsem alergiki in posamezniki, ki so občutljivi na določena barvila. Strokovnjaki svetujejo, naj se pozanimajo o njihovih oznakah in naj bodo pozorni pri branju deklaracij. Predoziranje z barvili je lahko samo trenutno, do njega pa pride zaradi zaužitja zelo velikih količin obarvane hrane, po kateri je človeku slabo že zaradi drugih sestavin v živilu.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je v raziskavi za leto 2013 ugotovil, da slovenska populacija pri vnosu obravnavanih barvil povprečno dosega desetino dovoljenega dnevnega vnosa (ADI).

Za uporabo barvila v živilu mora biti skladno z zakonodajo poleg varnosti zagotovljena tudi njena tehnološka upravičenost. Pri barvanju vloženega sadja je ta jasna: češnje, na primer, postanejo rjave in v očeh potrošnika neprivlačne. Pri barvanju pijač v modre ali zelene odtenke pa je tehnološka upravičenost uporabe barvil manj jasna. Proizvajalci to navadno pojasnjujejo z željami naročnikov, češ da si želijo, na primer, moder sladoled ali zeleno pijačo.

V javnosti je veliko pomislekov sprožilo barvilo tartrazin (E 102), ki se največkrat uporablja v brezalkoholnih osvežilnih pijačah, slaščicah in omakah rumene barve. Študije kažejo, da uživanje hrane, obarvane s tem barvilom, lahko povzroči alergijske (intolerančne) odzive, kot so izpuščaji na koži (urtikarija), dermatitis, astmatični simptomi ali alergijski nahod (rinitis). Uporaba tartrazina v živilih se v zadnjem desetletju vse bolj zmanjšuje. Preobčutljivost se lahko pojavi že pri posameznikih, ki so zaužili količino barvila pod sprejemljivim dnevnim vnosom. Ocena teoretično največjega dnevnega vnosa pri splošni populaciji je največ 6,7 odstotka ADI.

Sprejemljivi dnevni vnos (ADI) pomeni tisto količino snovi, ki jo brez tveganja za zdravje ljudje lahko zaužijemo vsak dan vse življenje. Sprejemljivi dnevni vnos je praviloma določen na podlagi odmerka, ki ni povzročil opaženih učinkov pri poskusih na živalih. Za ljudi je tako sprejemljiv prehranski vnos še stokrat nižji od tistega odmerka pri živalih, ki ni povzročil opaženega učinka. To pomeni, da tudi če občasno presežemo sprejemljivi dnevni vnos, še ni verjetno, da bo to imelo negativne učinke na zdravje.

Pristojni znanstveni odbor v EFSA že od leta 2009 ponovno presoja varnost barvil in glede na rezultate znanstvenih študij spreminja dnevni vnos (ADI). Leta 2014 je EFSA presojala varnost rumeno-oranžnega barvila E 110 in na podlagi različnih študij na podganah in miših zvišala vrednost ADI na 4 miligrame na kilogram teže (od leta 2009 je ta znašal en miligram, pred tem pa 2,5 miligrama).

EFSA je leta 2009 po več kot dvajsetih letih ponovno presojala tudi varnost rumenega barvila E 104 in zaradi novih znanstvenih spoznanj znižala ADI z 10 miligramov na pol miligrama na kilogram telesne teže. V Sloveniji je leta 2012 pri splošni populaciji teoretični vnos E 104 pri potrošnikih, ki zaužijejo veliko brezalkoholnih pijač in aromatiziranih mlečnih izdelkov, presegel ADI. Inštitut za varovanje zdravja (IVZ) je zato analiziral vsebnost E 104 v brezalkoholnih pijačah in pekovskih izdelkih. Ugotovili so, da povprečen Slovenec na dan zaužije 0,73 miligrama barvila E 104 na kilogram telesne teže, kar znaša 0,24 odstotka ADI.

zapri
POBARVANI LOSOS
losos

1.

GOJENI LOSOSI

2.

DAJEJO JIM KRMO, OBOGATENO Z ASTAKSANTINOM,
KAROTENOIDOM, KI JE NARAVNO PRISOTEN
V PLANKTONU, RIBAH (TUDI LOSOSU),
RAKCIH IN MIKROALGAH, VENDAR V KRMO
DODAJAJO VEČINOMA SINTETIČNO PRIDOBLJENEGA
IZ NAFTNIH DERIVATOV

3.

DIMLJENEMU LOSOSU DAJE KRMA
INTENZIVNO ORANŽNO BARVO

4.

KONČNI IZDELEK MORA IMETI NA SEZNAMU
SESTAVIN NAVEDENO, DA VSEBUJE BARVILA

zapri
najpogostejša barvila
TIPIČNA ŽIVILA
Z BARVILI
BONBONI
GAZIRANA PIJAČA
SLAŠČICE
VANILIJEV PUDING
tartrazin
E102
Barvilo je citronsko rumeno, proizvajalci pa ga najpogosteje uporabljajo za obarvanje oziroma poudarjanje barve gaziranih pijač, sladoledov, pudingov, gorčice, sirupov in slaščic. Gre za umetno barvilo (azobarvilo), ki ob preveliki zaužiti količini (več kot 7,5 miligrama na kilogram telesne teže na dan) povzroči alergijske reakcije, zlasti pri astmatikih in posameznikih, občutljivih na aspirin.
klorofil
E140
Zeleno barvilo klorofil, ki ga pridobivajo iz kopriv, trav in lucerna, se najpogosteje uporablja za barvanje žvečilnih gumijev, sladoledov in drugih slaščic. Stranskih učinkov nima, zato njegova uporaba ni omejena.
antocianin
E163
Barvilo, pridobljeno iz lupine rdečega grozdja, rdečega jagodičja in rdečega zelja, se uporablja za obarvanje pijač, sladoledov, sadja v pločevinkah in slaščic v rdeče do modre odtenke. Stranskih učinkov nima, uporaba v prehranski industriji za to barvilo ni omejena.
oranžno FCF
E110
Umetno pridobljeno rumeno-oranžno barvilo se najpogosteje dodaja mareličnim marmeladam, piškotom s pomarančnim želejem, čokoladnim napitkom, umetnim juham, sirovim in jogurtovim kremam in omakam. V prevelikih zaužitih količinah (več kot 2,5 miligrama na kilogram telesne teže na dan) povzroči alergijske reakcije, zlasti pri osebah, občutljivih na aspirin.
karamel
E150
Pod to oznako se skriva navadni karamel, ki živila obarva v rjavo-črne odtenke, najpogosteje pa je uporabljen za lepši videz pekovskih izdelkov, kisa, kavne esence, pudingov in žganih pijač. Karamel, ki je pridobljen s segrevanjem sladkorne raztopine, nima stranskih učinkov, njegova uporaba trenutno ni omejena. EFSA sicer ponovno presoja oceno varnosti barvil karamela 150a, b, c.
DODATNO BRANJE
Raziskovalna novinarka pri Guardianu o razliki med gojenim in divjim lososom
O naravnem barvilu antocianinu. Več strokovnih člankov na koncu prispevka
Raziskava o vplivu azobarvil na hiperaktivnost otrok
EFSA o barvilih v živilih, ponovnih ocenah in najnovejših spoznanjih
zapri
Dosjeji X
preberi več o tem

Ste se kdaj vprašali, od kod grškemu jogurtu z nič odstotki maščobe tako gosta struktura, čokoladnemu desertu tako bogat, kremast okus, ali pa, zakaj se piščančji file ob cvrtju močno skrči? Odgovore na to ponujajo stabilizatorji, aditivi, ki so skupna oznaka za emulgatorje, gostila in želirna sredstva. V Evropski uniji jih je odobrenih okoli sto. Živilska industrija jih uporablja vse več, čeprav je o njihovem obnašanju v živilu in zatem v človeškem telesu znanega še bolj malo.

Naloga stabilizatorjev je v živilu združiti nezdružljivo, denimo olje in vodo. Podobno emulgatorji v živilu omogočajo nastanek oziroma ohranjanje homogene zmesi dveh ali več snovi, ki se ne mešajo. Gostila povečujejo viskoznost živila, želirna sredstva pa dajejo živilu teksturo s tvorbo želeja; okoli sebe zadržujejo vodne molekule kot nekakšen ovoj in jim tako omejijo prosto gibanje. Stabilizatorji so na seznamu sestavin označeni s črko E in številkami iz serije 400, nekatera gostila, na primer modificirani škrobi, pa s številkami iz serije 1100 in navzgor.

Ali je neka snov emulgator, gostilo ali želirno sredstvo, je odvisno od uporabe aditiva v posameznem primeru. Na splošno pa ti aditivi povečujejo viskoznost živila, mu dajejo želatinasto strukturo in omogočajo nastanek oziroma ohranjanje homogene razpršenosti dveh ali več sicer nezdružljivih snovi. V živilskopredelovalni industriji so vse bolj priljubljeni, ker omogočajo nadomestitev dražjih sestavin izdelka (na primer mesa) s cenejšimi (na primer vodo) in prihranek pri delovni sili. Da industrija v primeru številnih živil prodaja predvsem vodo, pride na dan bolj poredko, čeprav je takšna praksa zavajanja potrošnikov tako rekoč uzakonjena. Leta 2013 so britanski mediji razkrili, da tamkajšnji supermarketi prodajajo zamrznjene piščančje prsi, pri katerih skoraj petino teže predstavlja voda z dodanimi aditivi.

Nekateri mesni izdelki imajo malo skupnega
z mesom, saj lahko vsebujejo več kot
50 odstotkov vode in različnih aditivov.

Šlo je za zgoščevalce in stabilizatorje, pogosto poimenovane hidrokoloidi. Kot nakazuje njihovo ime, spremenijo fizikalne lastnosti vode, ki jo vsebuje večina živil, tako da živilom povečajo sposobnost njene vezave. Izdelkom v obliki emulzij, suspenzij in pen hidrokoloidov dajejo gladek in kremni občutek teksture v ustih ter oponašajo senzorične lastnosti maščob in olj. Zato se uporabljajo tudi kot nadomestki maščob v tako imenovanih light živilih.

Pred desetletjem je bila uporaba hidrokoloidov za živilsko industrijo še predraga, a jo je pocenilo povečanje povpraševanja po njih, ki je posledica opuščanja uporabe emulgatorjev iz skupine fosfatov. Znanstvene študije so namreč pokazale, da njihovo uživanje lahko prispeva k nastanku osteoporoze. S porastom dodajanja hidrokoloidov živilom se je povečal tudi njihov vnos z živili. Podatkov za prebivalce Slovenije ni, ocenjuje pa se, da smo jih še pred petimi leti z živili zaužili nekaj miligramov na teden, danes pa jih v istem obdobju zaužijemo že nekaj gramov. Vsebuje jih okoli 70 odstotkov

vseh živil na tržišču. Kakšne utegnejo biti posledice njihovega uživanja za zdravje, pa je popolna neznanka.

Večina hidrokoloidov je sicer naravnega izvora: pridobivajo jih z ekstrakcijo iz rastlin (gumiji, na primer gumi iz zrn rožičevca, E 410), alg (agar E 406, alginati E 400 – E 405), živalskega kolagena in z mikrobno sintezo (ksantan gumi, E 415), zato se živilom lahko dodajajo brez omejitev. Zakonsko določen sprejemljiv dnevni vnos (ADI) je postavljen le za karagenan (E 407), a še pri tem le za rafinirano različico. Karagenan je tudi najpogosteje uporabljeni hidrokoloid, čeprav je iz zdravstvenega vidika najbolj problematičen. Sam karagenan sicer ni škodljiv, nasprotno pa velja za njegov razgradni produkt poligenan. Ta povzroča razjede in dolgoročno rakaste spremembe v črevesju. Evropska agencija za varnost hrane mora ponovno oceno varnosti karagenana podati do konca leta 2016, do takrat pa velja, da na podlagi obstoječih podatkov in zakonsko predvidene uporabe ne predstavlja tveganja za zdravje. Prepovedan je le v formulah za dojenčke do šestega meseca starosti, saj ni dovolj podatkov glede vpliva na razvijajoče se črevesje.

V splošnem velja, da več hidrokoloidov (in stabilizatorjev) vsebujejo cenejša in manj kakovostna živila. Pri mesnih izdelkih prednjači različica šunke za pico. Ta nima nič skupnega s šunko, včasih gre tudi »mimo« mesa, saj ga je v njej le približno 30 odstotkov, preostanek pa so voda, aditivi in drugi dodatki. Pred velikonočnimi prazniki so trgovci oglaševali vratovino in druge prekajene mesne izdelke za manj kot štiri evre za kilogram. Ob tako nizki ceni se je upravičeno vprašati, koliko mesa vsebuje izdelek, saj je nabavna cena kilograma mesa (brez dodatkov) višja od treh evrov. Živila s tako visokim deležem vode bi morala na seznamu sestavin vodo imeti na drugem ali celo na prvem mestu, vendar jo proizvajalci raje pomaknejo bliže repu seznama.

Hidrokoloidi so pogosti tudi v mlečnih izdelkih (razen mleka), zlasti v sladoledih, kjer

so zamenjali modificirane škrobe, in v manjših pekovskih izdelkih. Glede zadnjih imamo potrošniki od trgovcev pravico zahtevati deklaracijo s seznamom sestavin.

Drugi pogosto uporabljeni stabilizatorji so pektini (E 440), ki se jih pridobiva z ekstrakcijo iz užitnih rastlin, običajno agrumov in jabolk, lecitini (E 322), fosfolipidi, ki imajo lastnosti emulgiranja in se jih dodaja mešanicam za pripravo desertov, drobnemu pecivu, slaščicam, čokoladi, margarini in mleku v prahu, ter modificirani škrobi (na primer acetiliran diškrobni adipat, E 1422), ki delujejo kot želirna sredstva, sredstva za uravnavanje volumna in za vezavo vode.

zapri
ŠUNKA Z VODO
MESNA ŠUNKA

1.

V ŠUNKO vstavijo vodno raztopino,
ki vsebuje aditive hidrokoloide
(predvsem karagenan – rumenkast do brezbarven,
grob do fin prah, ki je praktično brez vonja)

2.A

raztopino vbrizgajo

2.B

ALI vmešajo v stroju,
ki je podoben velikemu mešalniku

3.

Prekajena šunka (in drugi cenejši,
manj kakovostni mesni izdelki,
kot sta šunka za pico, hot dog)
lahko vsebuje do 50 odstotkov vode

zapri
najpogostejši stabilizatorji
TIPIČNA ŽIVILA
z stabilizatorji
PUDING
ROGLJIČI
SLADOLED
ŽELE BONBONI
Karagenan
E407 in E407a
Pridobiva se z vodno ekstrakcijo rdečih morskih alg. V živilih se uporablja kot sredstvo za želiranje, vezanje vode oziroma gostenje ali kot emulgator. Njegovo doziranje ni omejeno, z izjemo otroške hrane, uporablja pa se v majhnih količinah, do enega odstotka. Dodaja se smetani, kondenziranemu mleku, sladoledom, sladicam, sadnim sokovom, omakam, solatnim prelivom, majonezi, pivu, mesnim izdelkom, rastlinskemu mleku, hrani za živali, kozmetiki (zobne paste, šamponi in kreme) in gelnim osvežilcem zraka. Uporablja se tudi kot nadomestek želatine v vegetarijanski hrani.
Ksantan gumi
E415
Gumi je skupni izraz za hidrokoloidne gele polisaharidov, ki vežejo vodo in druge organske ali anorganske materiale. Pridobivajo jih iz različnih rastlin, ksantan pa iz bakterije. V nekaterih živilih okrepi sproščanje arom, živilu daje dober občutek v ustih in je kompatibilen z drugimi sestavinami hrane. Dodaja se solatnim prelivom in jogurtom, sokovom, sirupom, konzervirani in zamrznjeni hrani in brezglutenskim živilom, kjer nadomešča lepljivost testa ali nadeva. Ob pogostem uživanju velikih količin (15 gramov na dan) povzroča prebavne težave in drisko.
Fosfati
E338–E452
Soli fosforne kisline so široko uporabne v mesni industriji: izboljšajo vezavo in teksturo v predelanem mesu, povečujejo sposobnost vezanja vode, preprečujejo oksidacijo maščob in zavirajo rast mikroorganizmov. Z dodajanjem v presno ali predelano meso in klobase se poveča sposobnost vezave vode, kar izboljša senzorične lastnosti in zniža ceno živila. Količina v živilih je omejena zaradi možnosti ponarejanja mesnih izdelkov, povezave z osteoporozo in ker večje količine mesu dajejo milnat, trpek priokus in gumijasto teksturo. Sprejemljiv dnevni vnos (ADI) je 70 miligramov na kilogram telesne teže.
DODATNO BRANJE
Stabilizatorji in emulgatorji
Kaj je Karagenan
O celiakiji in brezglutenski dieti
Kaj vse zaužijemo, ko jemo meso
zapri
Sindrom kitajske restavracije
preberi več o tem

Ste po obilnem obroku v restavraciji s hitro prehrano kdaj začutili slabost, glavobol, otopelost, mravljinčenje, vročico, šibkost in pospešeno bitje srca? Ni bil prikrit srčni infarkt, doživeli ste sindrom kitajske restavracije. Dobrodošli v svet živil z dodanimi ojačevalci okusa.

Kot pove že njihovo ime, ti aditivi, na seznamu sestavin živila označeni s številko E in številkami iz serije 600, okrepijo ali poudarijo obstoječi okus ali vonj živila. Industrija jih nadvse rada uporablja, saj živila med intenzivnimi postopki predelave surovin (konzerviranje, globoko zamrzovanje, sušenje) izgubijo dobršen del okusa, pa tudi zato, ker z njihovim dodajanjem prihrani uporabo dražjih surovin. Če je v mesnem izdelku dovolj mesa, ni nikakršne potrebe, da se mu dodaja ojačevalec mesnega okusa, prav tako ne mesni omaki, če bi se meso v njej dolgo in počasi kuhalo. A ker industrijska proizvodnja živil nima nič skupnega s pripravo hrane v domači kuhinji, so ojačevalci okusa zanjo nepogrešljiv dodatek juh v vrečkah in pločevinkah, jušnih kock, pripravljenih jedi, omak in prelivov, toplotno obdelanih mesnih izdelkov (npr. klobas), slanih prigrizkov z različnimi okusi in mnogih drugih živil.

Kakšna je potemtakem sploh razlika med ojačevalci okusa in aromami, ki se prav tako dodajajo živilom za izboljšanje okusa, vendar ne spadajo med prehranske dodatke? Bolj kozmetična, vendar je evropska zakonodaja, ki jo pomagajo pisati akterji živilskopredelovalne industrije in industrije sestavin za živila, izumila različni opredelitvi. Ojačevalci okusa okrepijo ali poudarijo obstoječi okus ali vonj živila, arome pa živilu dajo ali spremenijo (včasih tudi prikrijejo neprijeten) vonj in/ali okus.

Mononatrijev glutamat v beljakovinsko bogatih živilih pričara iluzijo, da so se dolgo in počasi kuhala.

Seznam v Evropski uniji odobrenih ojačevalcev okusa obsega glutaminsko kislino in njene soli (E 620 – E 625), gvanilno kislino in njene soli (E 626 – E 628), inozinsko kislino in njene soli (E 630 – E 633), ribonukleotide (E 634 – E 635), glicin in njegovo natrijevo sol (E 640) ter cinkov acetat (E 650), ki se uporablja kot ojačevalec okusa žvečilnih gumijev. Kot ojačevalci okusa se uporabljajo tudi nekateri drugi aditivi, ki okrepijo ali poudarjajo sladkost, kislost ali slanost živil, denimo neohisperidin (E 950), ki je v večjih koncentracijah sladek, krepi sadni, džemast okus živila in hkrati zmanjšuje njegovo grenkobo.

Dolgo – v Aziji še vedno – je bil najpogostejši ojačevalec okusa mononatrijev glutamat (E 621), s kratico poimenovan tudi MSG, ki živilom daje mesni okus, krepi okus drugih sestavin, zmanjša potrebo po dodajanju soli in – najpomembneje – pričara iluzijo, da so se živila dolgo in počasi kuhala. Ta okus je znan tudi kot peti okus ali umami. Pojem je leta 1908 skoval japonski kemik Kikunae Ikeda, ki je ugotovil, da imajo nekatera zelenjava (šparglji, paradižnik, gobe šitake) in živila (meso in sir) okus, ki ga ni mogoče zaobjeti z dotlej poznanimi osnovnimi okusi. Najintenzivneje pa je umami prisoten v jušni osnovi daši iz alge kombu, na kateri temelji japonska kuhinja.

MSG je natrijeva sol glutaminske kisline, ki jo v manjših količinah proizvaja tudi človeško telo. Glutaminska kislina je ena najpogostejših aminokislin v naravi in pomembna komponenta vseh beljakovin. Veliko je vsebujejo paradižnik, gobe, grozdje in rozine, slive, brokoli in špinača. MSG za uporabo v živilski industriji se pridobiva s fermentacijo iz morskih alg, večinoma pa iz glutaminske kisline, dobljene iz hidroliziranih rastlinskih beljakovin. Poleg številnih beljakovinsko bogatih živil je ta

prehranski dodatek skrit tudi v živilih z manj maščobe, pijačah, bombonih, žvečilnih gumijih, formulah za dojenčke in otroški hrani – čeprav v njih ni dovoljen –, beljakovinskih ploščicah in napitkih ter beljakovinah v prahu. Pod izrazi »hidroliziran«, »aminokisline« in »proteini« se skriva tudi v milih, šamponih in kozmetiki.

A kot omenjeno v uvodu, MSG še zdaleč ni nedolžen. Čeprav ga je Evropska agencija za varnost hrane označila za varnega ob upoštevanju zakonsko predpisanih količin (sprejemljiv dnevni vnos je deset gramov na kilogram telesne teže), ga znanstvene študije povezujejo z debelostjo, sladkorno boleznijo, migrenami, srbečico kože in alergijskimi reakcijami, slabostjo, povišanim krvnim pritiskom, alergijskimi reakcijami, poslabšanjem simptomov astme, motnjami delovanja hormonskega sistema, celo avtizmom in Alzheimerjevo boleznijo.

Ker je MSG med evropskimi potrošniki na slabem glasu, ga industrija nadomešča s hidroliziranimi rastlinskimi proteini, po navadi sojinimi, pa tudi pšeničnimi in koruznimi. Pridobijo jih s hidrolizo, preprosteje zavretjem, encimov ali kislin (večinoma klorovodikovo), pri kateri beljakovine razpadejo na osnovne gradnike, aminokisline. Med njimi je tudi glutaminska. Raztopino nato nevtralizirajo z natrijevim hidroksidom in dobijo temno obarvano tekočino z močnim okusom po mesu. Poleg v vseh zgoraj naštetih živilih se pojavljajo tudi v številnih vegetarijanskih izdelkih, zlasti tistih, ki vsebujejo sojo. Hidrolizirani rastlinski proteini so torej še ena skupina ojačevalcev okusa, ki krepijo mesni okus živila.

zapri
"ZDRAVI" NADOMESTKI ZA MSG (MONONATRIJEV GLUTAMAT)
HIDROLIZIRANE RASTLINSKE BELJAKOVINE

1.

sojine beljakovine

2.

Ekstrakcija s kuhanjem sojine moke v kislini
v aluminijastih sodih, iz katerih lahko
ta težka kovina, ki škoduje delovanju
možganov in živčevja, preide v končni izdelek

3.

Pri ekstrakciji se uporablja kemično
topilo heksan (tudi sestavina lepila in cementa),
ki prav tako škoduje delovanju živčevja

4.

Končni izdelek je moka,
koncentrat ali beljakovinski izolat

zapri
najpogostejši ojačevalci okusa
TIPIČNA ŽIVILA
z ojačevalci okusa
ČIPS Z OKUSOM
INSTANT REZANCI
JUHE IZ VREČKE
MESNE OMAKE
Ribonukleotidi
E626–E635
Pridobljeni iz dinatrijevega inozinata in gvanilata, ki sta lahko živalskega izvora. Po navadi se uporabljajo v kombinaciji z MSG. Pogosto jih dodajajo živilom, ki že naravno vsebujejo glutaminsko kislino. Ker zanje ne veljajo omejitve, jih proizvajalci lahko dodajajo skladno z dobro proizvodno prakso (quantum satis). Najdemo jih v nadomestkih za sol in omakah.
Gvanilna kislina in njene soli
E626–E628
Najpogostejši dinatrijev gvanilat (E 627). Naravno prisoten v mesu in šitakah, kot ojačevalec okusa se pogosto uporablja v kombinaciji z dinatrijevim inozinatom in MSG. Proizvajajo ga iz posušenih rib ali morskih alg. Dodaja se predpripravljenim rezancem, slanim prigrizkom, konzervirani zelenjavi, sušenemu mesu in juham v vrečkah. Priljubljen tudi v vegetarijanskih nadomestkih za meso. Izogibajo naj se mu astmatiki in ljudje z golšavostjo, ker se v telesu razgradi v purine.
Inozinska kislina in njene soli
E630–E633
Najpogostejši dinatrijev inozinat (E 631). Uporablja se v kombinaciji z MSG in dinatrijevim gvanilatom. Pridobivajo ga iz mesa ali rib, lahko pa tudi iz tapiokinega škroba. Tudi uživanje te ni priporočljivo za astmatike in ljudi z golšavostjo.
DODATNO BRANJE
Povezava mononatrijevega glutamata
z debelostjo
Peti okus ali umami
zapri
NA ZAČETEK STRANI
DELI STRAN:
2015 © DELO
Idejna zasnova projekta Prehranski dodatki:

MAJA PRIJATELJ IN
ANDREJ MIHOLIČ

Novinarki:

MAJA PRIJATELJ IN
PIJA KAPITANOVIČ

Video in fotografija:

Ante Orlić in
Reuters, Shutterstock

Oblikovanje in ilustracija:

PETRA BUKOVINSKI,
MAŠA MAJCE MESARIČ

Digitalni razvoj:

ROK LOKAR

Vodja projekta DeloData:

ANUŠKA DELIĆ

Urednik Delo.si:

ANDREJ MIHOLIČ

O PROJEKTU
Različni seznami, ki krožijo po spletu, povedo majavo resnico o prehranskih dodatkih v živilski industriji, zato pa toliko bolj prestrašijo. S projektom Aditivi želimo verodostojno predstaviti dejstva o prehranskih dodatkih ter s tem prispevati k boljšemu razumevanju tega področja. Podatke smo črpali s spletne strani
Evropske agencije za varnost hrane (EFSA), iz knjižice Števila E (Ibrahim Elmadfa, Erich Muskat, Doris Fritzsche) in iz pogovorov z Urško Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Jano Frantar z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, doc. dr. Igorjem Pravstom z Inštituta za nutricionistiko, prehranskim
strokovnjakom Andrejem Okornom in s sodelavci oddelka za živilstvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani: doc. dr. Veroniko Abram, prof. dr. Heleno Abramovič, doc. dr. Leo Pogačnik, izr. prof. dr. Marjanom Simčičem, doc. dr. Tomažem Polakom in dr. Tanjo Pajk Žontar, prehransko sodelavko Zveze potrošnikov Slovenije.