EU – kjer svoboda medijev ni skupni imenovalec
Peter Žerjavič
Ukrajinska kriza je pokazala na ranljivost EU na medijskem področju, saj Kremelj izkorišča evropski prostor medijske svobode za svojo propagando
Tragedija ne bi mogla biti večja. Francoska džihadista Saïd in Chérif Kouachi sta 7. januarja pred poldnevom v redakciji pariškega satiričnega lista Charlie Hebdo usmrtila enajst ljudi. Med njimi so bili legendarni karikaturisti, ki so brez milosti smešili in kritizirali vse, tudi preroka Mohameda. Francija je bila v šoku. Grozljiv napad je bil napad na francosko svetinjo – svobodo izražanja. Milijoni ljudi, ki so pod sloganom Je suis Charlie korakali po Parizu in drugih mestih, so sporočali, da na svetu ni ničesar, kar bi lahko omajalo njihovo vero v svobodo.
Lahko napad v Parizu vodi v več samocenzure, v več strahu pred posledicami vztrajanja pri kritični drži, ki je lahko nesprejemljiva, žaljiva, svetoskrunska? Pariški napad takšnega neposrednega učinka ni imel. Številni veliki evropski časopisi, ki so bili doslej iz različnih razlogov pazljivi in zadržani pri objavljanju takšnih vsebin, so drug za drugim iz solidarnosti objavljali karikature Mohameda, objavljene v Charlie Hebdo. Sporočilo je bilo: čeprav se kritika kdaj zdi komu žaljiva ali preveč radikalna, mora biti za vsako ceno ubranjena pravica do njenega obstoja.
Evropski mediji so tarča napadov še na drugačne načine. Ko je pozimi v Dresdnu in še nekaj drugih nemških mestih »razhajalo« protiislamsko gibanje Pegida, so njegovi privrženci spet spravili v obtok pojem lažnivi tisk (Lügenpresse), ki da pri poročanju o njih načrtno manipulira z javnostjo. V ozadju tega razmišljanja so različne teorije zarote o vplivu sil iz ozadja. Pojem Lügenpresse je bil sicer v času nacionalsocializma del železnega repertoarja Josepha Goebbelsa. Zaradi vseh njegovih razsežnosti je bil januarja razglašen za najslabšo nemško besedo leta 2014.
Evropske države so po medijski svobodi sicer v svetovnem vrhu, a splošna gibanja in pojavi v nekaj članicah, tudi najbolj razvitih, so razlog za zaskrbljenost. Reporterji brez meja opozarjajo na pritiske v Italiji, kjer so novinarji tarča groženj, mafije, napadov in neutemeljenih tožb. »Berluskonizacija« medijske krajine je med drugim povzročila njihovo politično instrumentaliziranost. Tudi v bogatem Luksemburgu Novinarji brez meja opažajo tako napade na varovanje virov kot tudi prepletenost politike, gospodarstva in medijev ter zaviranje razvoja preiskovalnega novinarstva.
Celotni južni del Unije je v kritičnem stanju. Zlasti v novinkah, denimo Bolgariji, so mediji pod pritiskom vlad in s politiko povezanih interesnih skupin. Na Madžarskem je omejevanja svobode tiska ena od glavnih značilnosti vladavine Viktorja Orbána. V kandidatkah za članstvo, ki so glede spoštovanja svobode tiska pod posebnim bruseljskim drobnogledom, se položaj še slabša. To ne velja le za drastični primer, kakršen je Turčija, marveč tudi za Srbijo, Črno goro, Makedonijo. Zastavonoše svobode medijev v EU so skandinavske dežele.
Tudi članice s tradicionalnega Zahoda sicer nazadujejo na lestvicah svobode tiska. Opazne so nepregledne lastniške strukture in moč oglaševalcev, ki postavljajo meje neodvisnemu delu časnikarjev. Dramatične spremembe v panogi in posledice internetne revolucije postajajo še večji izziv. Zahteve po racionalizaciji stroškov poslovanja tradicionalnih medijskih hiš krčijo prostor za kakovostno novinarstvo. Tudi na zglednem Finskem se pod pritiskom trga krči število redakcij. To vse spodkopava sam medijski pluralizem kot temelj sodobnih demokratičnih družb.
Težak finančni položaj tradicionalnih medijev in še zlasti tiska kot trdnjave kakovostnega novinarstva kar sili k razmišljanju o modelih financiranja. Bi sistem subvencioniranja po zgledu javnih RTV-hiš zagotavljal obstoj kakovostnega tiska ali še bolj odprl vrata vpletanju politike? Za svobodo tiska namreč ni nujna samo odsotnost (samo)cenzure in politična neodvisnost, marveč tudi finančna samostojnost založnikov. Tudi časnikarji, ki se čedalje pogosteje znajdejo v težkem socialnem položaju in imajo neurejena pogodbene razmerja, laže podležejo pritiskom vseh vrst.
Ukrajinska kriza je pokazala na ranljivost EU na medijskem področju, saj Kremelj izkorišča evropski prostor medijske svobode za svojo propagando. Tako so zagnali več medijskih projektov v več jezikih, denimo RT (prej Russia Today) in Sputnik, s katerimi hočejo vplivati na javno mnenje na stari celini. Posebno težak je položaj v baltskih državah z rusko manjšino. Kot odgovor na vpliv ruskih medijev pripravljajo medijske projekte v ruščini, s katerimi naj bi nevtralizirali propagando. Uspeh takšnega »uravnoteženja« je negotov, tudi model s propagando nad propagando je kočljiv.
Posebna grožnja svobodi tiska so dejavnosti tajnih služb. Škandal NSA je pokazal, v kolikšnem obsegu lahko vohuni spremljajo elektronske komunikacije in ogrozijo zajamčeno anonimnost vira. Po drugi strani postajajo nove tehnologije zaveznik medijskega nadzora vplivnih v okviru tradicionalne vloge psa čuvaja. Denimo, dobro analizirane baze podatkov, izpeljane pod vodstvom mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev iz Washingtona, so razkrile razsežnosti davčnih sporazumov v Luksemburgu (afera Luxleaks).
Tarče napadov
Evropa? Ni razloga za slavje
Pritiski vseh vrst
Še o propagandi
in tajnih službah
2/3
svoboda govora
Ukrajinska kriza je pokazala na ranljivost EU na medijskem področju, saj Kremelj izkorišča evropski prostor medijske svobode za svojo propagando
Tragedija ne bi mogla biti večja. Francoska džihadista Saïd in Chérif Kouachi sta 7. januarja pred poldnevom v redakciji pariškega satiričnega lista Charlie Hebdo usmrtila enajst ljudi. Med njimi so bili legendarni karikaturisti, ki so brez milosti smešili in kritizirali vse, tudi preroka Mohameda. Francija je bila v šoku. Grozljiv napad je bil napad na francosko svetinjo – svobodo izražanja. Milijoni ljudi, ki so pod sloganom Je suis Charlie korakali po Parizu in drugih mestih, so sporočali, da na svetu ni ničesar, kar bi lahko omajalo njihovo vero v svobodo.
tarče napadov
Lahko napad v Parizu vodi v več samocenzure, v več strahu pred posledicami vztrajanja pri kritični drži, ki je lahko nesprejemljiva, žaljiva, svetoskrunska? Pariški napad takšnega neposrednega učinka ni imel. Številni veliki evropski časopisi, ki so bili doslej iz različnih razlogov pazljivi in zadržani pri objavljanju takšnih vsebin, so drug za drugim iz solidarnosti objavljali karikature Mohameda, objavljene v Charlie Hebdo. Sporočilo je bilo: čeprav se kritika kdaj zdi komu žaljiva ali preveč radikalna, mora biti za vsako ceno ubranjena pravica do njenega obstoja.
Evropski mediji so tarča napadov še na drugačne načine. Ko je pozimi v Dresdnu in še nekaj drugih nemških mestih »razhajalo« protiislamsko gibanje Pegida, so njegovi privrženci spet spravili v obtok pojem lažnivi tisk (Lügenpresse), ki da pri poročanju o njih načrtno manipulira z javnostjo. V ozadju tega razmišljanja so različne teorije zarote o vplivu sil iz ozadja. Pojem Lügenpresse je bil sicer v času nacionalsocializma del železnega repertoarja Josepha Goebbelsa. Zaradi vseh njegovih razsežnosti je bil januarja razglašen za najslabšo nemško besedo leta 2014.
EVROPA? NI RAZLOGA ZA SLAVJE
Evropske države so po medijski svobodi sicer v svetovnem vrhu, a splošna gibanja in pojavi v nekaj članicah, tudi najbolj razvitih, so razlog za zaskrbljenost. Reporterji brez meja opozarjajo na pritiske v Italiji, kjer so novinarji tarča groženj, mafije, napadov in neutemeljenih tožb. »Berluskonizacija« medijske krajine je med drugim povzročila njihovo politično instrumentaliziranost. Tudi v bogatem Luksemburgu Novinarji brez meja opažajo tako napade na varovanje virov kot tudi prepletenost politike, gospodarstva in medijev ter zaviranje razvoja preiskovalnega novinarstva.
Celotni južni del Unije je v kritičnem stanju. Zlasti v novinkah, denimo Bolgariji, so mediji pod pritiskom vlad in s politiko povezanih interesnih skupin. Na Madžarskem je omejevanja svobode tiska ena od glavnih značilnosti vladavine Viktorja Orbána. V kandidatkah za članstvo, ki so glede spoštovanja svobode tiska pod posebnim bruseljskim drobnogledom, se položaj še slabša. To ne velja le za drastični primer, kakršen je Turčija, marveč tudi za Srbijo, Črno goro, Makedonijo. Zastavonoše svobode medijev v EU so skandinavske dežele.
pritiski vseh vrst
Tudi članice s tradicionalnega Zahoda sicer nazadujejo na lestvicah svobode tiska. Opazne so nepregledne lastniške strukture in moč oglaševalcev, ki postavljajo meje neodvisnemu delu časnikarjev. Dramatične spremembe v panogi in posledice internetne revolucije postajajo še večji izziv. Zahteve po racionalizaciji stroškov poslovanja tradicionalnih medijskih hiš krčijo prostor za kakovostno novinarstvo. Tudi na zglednem Finskem se pod pritiskom trga krči število redakcij. To vse spodkopava sam medijski pluralizem kot temelj sodobnih demokratičnih družb.
Težak finančni položaj tradicionalnih medijev in še zlasti tiska kot trdnjave kakovostnega novinarstva kar sili k razmišljanju o modelih financiranja. Bi sistem subvencioniranja po zgledu javnih RTV-hiš zagotavljal obstoj kakovostnega tiska ali še bolj odprl vrata vpletanju politike? Za svobodo tiska namreč ni nujna samo odsotnost (samo)cenzure in politična neodvisnost, marveč tudi finančna samostojnost založnikov. Tudi časnikarji, ki se čedalje pogosteje znajdejo v težkem socialnem položaju in imajo neurejena pogodbene razmerja, laže podležejo pritiskom vseh vrst.
ŠE O PROPAGANDI IN TAJNIH SLUŽBAH
Ukrajinska kriza je pokazala na ranljivost EU na medijskem področju, saj Kremelj izkorišča evropski prostor medijske svobode za svojo propagando. Tako so zagnali več medijskih projektov v več jezikih, denimo RT (prej Russia Today) in Sputnik, s katerimi hočejo vplivati na javno mnenje na stari celini. Posebno težak je položaj v baltskih državah z rusko manjšino. Kot odgovor na vpliv ruskih medijev pripravljajo medijske projekte v ruščini, s katerimi naj bi nevtralizirali propagando. Uspeh takšnega »uravnoteženja« je negotov, tudi model s propagando nad propagando je kočljiv.
Posebna grožnja svobodi tiska so dejavnosti tajnih služb. Škandal NSA je pokazal, v kolikšnem obsegu lahko vohuni spremljajo elektronske komunikacije in ogrozijo zajamčeno anonimnost vira. Po drugi strani postajajo nove tehnologije zaveznik medijskega nadzora vplivnih v okviru tradicionalne vloge psa čuvaja. Denimo, dobro analizirane baze podatkov, izpeljane pod vodstvom mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev iz Washingtona, so razkrile razsežnosti davčnih sporazumov v Luksemburgu (afera Luxleaks).