Odgovorni vladi se Teš 6 ne bi zgodil
Zavedene so bile vse vlade, vendar je vprašanje, ali so delovale s potrebno skrbnostjo.
Ljubljana – Teš 6, leta 2008 razumljen kot dobičkonosen projekt, se je izkazal za leglo nepravilnosti, slabega vodenja, sumov o korupciji, predvsem pa se je podražil. Jasno je, da je zaradi njega večji del slovenske energetike v težavah. Težava pa je že v osnovni pogodbi.
Termoelektrarna Šoštanj je leta 2006 v evropskem uradnem listu objavila razpis za dobavo glavne tehnološke opreme (GTO) za nov blok, ki je predvideval dobavo na ključ in le do desetodstotno potencialno spremembo cene, če se spremeni cena jekla ali brezšivnih cevi. Septembra 2007 je Teš oziroma njegov direktor Uroš Rotnik podpisal rezervacijsko pogodbo z Alstomom za 654 milijonov evrov. Takrat je bilo 25 milijonov evrov rezervacije še vštetih v ceno, skupna cena projekta pa je znašala 1,09 milijarde evrov. Sprejeta je bila Alstomova eskalacijska shema, kar je bil prvi odmik od določil razpisa. Maja 2008 so z dodatkom k rezervacijski pogodbi ugotovili, da Alstomova cena ne vključuje montaže. Alstomova cena se zaradi tega ni znižala, k ceni projekta so dodali 180 milijonov evrov, poleg tega pa je Teš prevzel celotno tveganje za montažo. To je bil že drugi odmik od razpisa.
Alstomu 200 milijonov več
Osnovno pogodbo z Alstomom je Teš podpisal junija 2008. Glavna tehnološka oprema je po novem stala 798,8 milijona evrov, poleg tega se je lahko 81 odstotkom postavk cena spremenila tri mesece pred začetkom del. To že ni več spominjalo na določila razpisa, tudi zato, ker pogodba temelji na švicarskem pravu. Alstom je za svoje podizvajalce zagotovil še 35-odstoten pribitek. Oktobra 2009 so sklenili prvi aneks, cena GTO se je znižala na 694,9 milijona evrov, pribitek pa na 25 odstotkov oziroma skupaj največ 16,5 milijona evrov. Vendar v ceno GTO niso več prištevali rezervacijskih 25 milijonov evrov, kar že predstavlja potencialno protipravno korist. V ceno ni bila všteta niti montaža.
Od avgusta 2011, ko je bila cena GTO postavljena pri 699,4 milijona evrov, do danes sta tako cena GTO kot cena montaže naraščali, prva na 743,4 milijona evrov, druga na 179,9 milijona evrov. S 97,5 milijona evrov eskalacije in 25 milijoni evrov rezervacije – vse to je bilo najprej všteto v ceno GTO – je strošek za GTO zrasel s 798,8 milijona evrov na 1045 milijonov evrov. V primerjavi z osnovno pogodbo z Alstomom bo Teš torej za GTO plačal dobrih 200 milijonov evrov več.
Odgovornost
Vse od izjave generalnega direktorja HSE Blaža Košoroka, da so poslovodstva Teša in HSE zavedla vse vlade doslej, in dodatka, da to vlad ne odvezuje njihovega dela odgovornosti, saj bi, če bi ravnale z ustrezno skrbnostjo, zahtevale prave podatke, se politiki medsebojno obtožujejo, kdo je za projekt Teš 6 bolj kriv. Vsi pa so se zavzeli za to, da bi, če je že treba, sprejeli poseben zakon, ki bo omogočil celovito obravnavo primera. Več jih je namreč menilo, da je jedro težave v državnem zboru, češ ta imenuje vlado, ki je imenovala nadzornike HSE, ki so izbrali direktorja HSE, ta je potem imenoval nadzornike Teša, ti pa so izbrali direktorja Teša. Po tej verigi bi morale v obratni smeri priti verodostojne informacije, če bi nadzorniki in potem vlada opravljali svojo nalogo tako, kot bi bilo treba.
Minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel je tako Andreju Vizjaku (SDS) očital, da so bili glavni koraki v spornem poslu narejeni v času vlade Janeza Janše (med letoma 2004 in 2008), ko je bil Vizjak minister za gospodarstvo in hkrati nadzornik v HSE, cena projekta pa je bila 691 milijonov evrov. Tudi poroštvo države za posojilo 440 milijonov evrov Evropske investicijske banke je bilo odobreno v času druge Janševe vlade, cena projekta pa je do takrat zrasla že na 1,3 milijarde evrov.
Vizjak je Omerzelu odvrnil, da je že leta 2009 predlagal revizijo projekta, a kot opozicijski poslanec ni uspel. Poleg tega je vlada ministrstvu za infrastrukturo lani zadala nalogo, naj v sodelovanju z državnim pravobranilstvom najde odgovorne za nepravilnosti v projektu, pa jih niso našli in poročila zato niso pošiljali organom pregona.
Popraviti zakonodajo
Slovenska zakonodaja nobenemu organu ne daje podlage za celovito obravnavo takšnega projekta, kot je Teš 6. Davčna uprava sicer lahko opravi davčni pregled posameznika, vendar le obdavči neprijavljene prihodke, drugo premoženje pa je legalizirano. Za začetek ugotavljanja nezakonitega premoženja pa mora obstajati sum enega od kataloških kaznivih dejanj. Po mnenju Komisije za preprečevanje korupcije bi bila še najbolj čista možnost ta, da bi se državni zbor odločil, da je treba primer Teš 6 celovito preveriti. Še bolje bi seveda bilo, če bi vlada predlagala take spremembe obstoječe zakonodaje, da bi ta omogočala sodelovanje vseh organov, tako policije, tožilstva, državnega pravobranilstva, kot davčne uprave, komisije za preprečevanje korupcije in računskega sodišča, pri obravnavanju vseh večjih primerov. Eden od teh organov bi moral preveriti tudi, kaj o delovanju Alstoma ugotavljajo preiskovalci v drugih državah. Po mnenju poznavalcev namreč ni nemogoče odkritje, da domači upravljavci projekta niso bili naivni, ko so nadzornikom in vladi pošiljali prirejene podatke, temveč da je kdo za to tudi plačal. Oboje pa je kaznivo.
Alstom se ni prvič znašel v korupcijskih zgodbah
Novembra 2011 je morala Alstomova švicarska podružnica Alstom Network Schweiz AG plačati 39 milijonov švicarskih frankov kazni, ker so njihovi posredniki od leta 1990 plačevali podkupnine posameznikom v petnajstih državah, da bi si zagotovili posle pri državnih investicijah v elektrarne. Tožilci so dokazali, da so podkupili ljudi vsaj v Latviji, Tuniziji in Maleziji, Alstom pa se je branil, da se je to zgodilo, ker niso imeli razvitih notranjih nadzorov. Leto prej so v Veliki Britaniji v operaciji Ruthenium zaradi podobnih obtožb aretirali pet Alstomovih menedžerjev, ki pozneje sicer niso bili ničesar obtoženi. Wall Street Journal je leta 2008 od zaupnega vira izvedel, da je Alstom za pridobivanje poslov v Aziji in Južni Ameriki porabil več sto milijonov dolarjev. Ugotovljeno je bilo, da je imel Alstom vrsto slamnatih podjetij v Švici, Liechtensteinu, ZDA, Singapurju, Hongkongu, Bahreinu, na Tajskem ..., iz katerih so njihovi posredniki dvigovali zajetne kupčke gotovine za podkupovanje odločevalcev za projekte po vsem svetu. Tako je bilo s posli za gradnjo termoelektrarn v Indoneziji, kjer so bili podkupovanja poslancev in vodilnih mož indonezijske državne energetske družbe Perusahaan Listrik Negara obtoženi štirje visoki predstavniki Alstoma. V podobno zgodbo so se zapletli v Singapurju, veliki korupcijski zgodbi pa sta se jim zgodili še v Braziliji pri gradnji hidroelektrarne Ita in pri razširitvi podzemne železnice v Sao Paolu. V tem zadnjem primeru naj bi Alstomova divizija, ki proizvaja vlake, za 45 milijonov dolarjev vreden posel plačala 7,5 milijona podkupnin. Poleg tega je Alstom zaradi korupcijskih zgodb že kaznovala mehiška vlada, leta 2007 pa s 65 milijoni evrov kazni zaradi kartelnega dogovarjanja s konkurenti tudi evropska komisija.
