Intervju z mikrobiologom: Ta prostor je prestreljen z lobisti multinacionalk

Mikrobiolog Gorazd Pretnar ponovno opozarja na zavajanje, ki je privedlo do ponovnega umiranja čebel.

sob, 14.05.2011, 11:18

Za mikrobiologa z delovnimi izkušnjami v državnih službah, ki jih plačujemo v dobri veri, da delujejo v korist našega zdravja in zdravega okolja, je pošteno strokovno delo trdno zasidrana vrednota. Zato ga, odločnega kritika zaslepljenih politikov, ki se uklanjajo moči kapitala in malomarnosti stroke, v kateri so se premešale karte vrednot, niti najmanj ne moti, če so ga poimenovali za ekoterorista. Zaradi zadnjih pomorov čebel v Sloveniji se je znova moral oglasiti, da je spomnil na ponavljanje nedopustnih napak v sistemu in da je zaradi zavajanja, ki je privedlo do ponovnega umiranja čebel, napovedal kazensko ovadbo proti prejšnjemu kmetijskemu ministru Milanu Pogačniku.

Z njegovim strokovnim delovanjem je v Sloveniji bila prepovedana uporaba pesticida acetoklor, rakotvornega atrazina in imidakloprida; odmevalo je tudi odkritje bakteriološke oporečnosti pitne vode v neustrezno vzdrževanih plastičnih balonih. Po pomorih čebel je znova na okopih zaradi kmetijstva.

Naše kmetijstvo je pri varovanju okolja očitno znova padlo na izpitu, pomori čebel nam to nedvoumno potrjujejo. Kako takšno dogajanje preprečiti?

Kmetijstvo, ki je največji uporabnik kemikalij, je eden največjih onesnaževalcev okolja. Zato bi moral biti ta resor pod nadzorom drugih ministrstev, recimo ministrstva za zdravje ali ministrstva za okolje. Toda kmetijskemu resorju je v zadnjih dvajsetih letih uspelo, da si je prigrabilo tako rekoč vse. Zato zdaj prihaja do takega absurda, da nam biologom odreja ministrstvo za kmetijstvo, kakšne poskuse in na katerih živalih bomo lahko delali. V njihovi domeni so gozdovi, travniki, pašniki, vse prostoživeče živali, tudi vsa živa bitja v morju in sladkih vodah.

Je tako zato, ker ministrski resorji niso sodelovali med sabo glede na pristojnosti?

Ne, tukaj je treba gledati na zadevo tudi skozi moč in vpliv multinacionalk. V njihovem interesu je, da imajo tukaj svoje ljudi, ki jih poznajo in ki obvladujejo ta prostor pač po njihovih željah. Ta prostor je prestreljen z lobisti.

Vi poznate te ljudi?

Nekatere sumim, eno pa zelo dobro poznam in sem jo izkusil na svoji koži, dr. Marto Ciraj, ki je bila glavna kmetijska inšpektorica in direktorica urada za kemikalije.

Po čem sklepate, da je ena od lobistov multinacionalk?

Če dobiš za nalogo, da natančno preštudiraš ves dosje nekega herbicida, in ugotoviš, dokažeš, da je bolj nevaren, kot je zapisano v dosjeju, in ti uspe doseči prepoved takega herbicida v slovenskem prostoru, je najbrž normalno, da si zato pohvaljen ali celo nagrajen oz. te vsaj pustijo, da delaš svoj posel naprej. Takšna je vsaj praksa po svetu. Ne pa da te v naslednjih nekaj dneh prestavijo iz službe, kjer si dobro opravil delo, na neko parkirno mesto, kjer sedem mesecev ne dobiš nobenega dela.

Ker ste bili nevarni nekim drugim ambicijam?

Dr. Cirajeva izhaja iz malteške družine, preselili so se na prostor v Komendo, kjer je nekdaj bil sedež malteških vitezov, in ga nekako osvežili, kar najbrž tudi ni naključje. Ustanovitelj multinacionalke Monsanto, znane po širjenju gensko spremenjenih rastlin in kemičnih pripravkov, ki spremljajo kmetijsko pridelavo, je tudi malteški vitez. Ko slediš skozi Monsanto in finančni kapital, se zdijo te stvari lahko med sabo povezane. Nevladna scena bi morala v bistvu v podobnem aparatu, kot so ministrstva, ves čas gledati pravilnike, zakone in popravljati packarije lobistov.

Za zadnje množične pomore čebel v Sloveniji pravijo, da so tako kot za tiste pred tremi leti krivi neonikotinoidni pripravki, ki jih uporabljajo za zaščito poljščin pred škodljivci. Takrat so jih začasno prepovedali in potem znova dovolili, do česar ste bili zelo kritični.

Prepoved uporabe tega strupa nam je, tako mislim, uspelo doseči že leta 2003, uporabili smo previdnostno načelo, ki je obveljalo tudi v času, ko je bil minister Iztok Jarc. Prepovedale so ga tudi Francija, Italija in za nami še Nemčija.

In potem se nam je zgodil minister Pogačnik?

Kaj naj rečem? S tako smešnim oz. tako butastim izgovorom, kot smo ga slišali od dr. Pogačnika, da je na podlagi raziskave, ki jo je naredil Kmetijski inštitut, sprejel odločitev, bi lahko prepričal le otroke v otroškem vrtcu. Kot profesor, predavatelj, raziskovalec, ki zna brati članke, bi moral vedeti, da noben znanstveni članek ne more stati zgolj na eni hitri in nepopolni raziskavi.

Usmerjena je bila na seme koruze, obdelano z insekticidom za uničevanje koruznega hrošča, in prašenje ob setvi, ki so ga sumili za pomore čebel.

Ja, uporabili so do takrat znane vse tri neonikotince, v katere so pomočili koruzna zrna, jih posadili na njivah in potem na dveh panjih, prekritih z mrežo, v poskusni celici preverjali, ali prašenje s tretirane koruze res škoduje čebelam, hkrati so imeli za negativno kontrolo čebele zunaj, na koruzi, ki ni bila tretirana z insekticidom. In bil je še en kontrolni poskus nekje in pravijo, da ni bilo nobenih zaznavnih rezultatov.

Posledica tega poskusa so bile predpisane posebej za setev take koruze predelane sejalnice, ki naj bi onemogočale prašenje, da bi bila setev torej varna za čebele?

Ja, to je podobno kot s prahom, ki smo ga imeli v Kopru. Luka Koper je povedala, da ona ni kriva za prašenje, da je kriva burja. V tem primeru bo torej treba kazensko ovaditi burjo. Podobno je zdaj pri prekmurskih kmetih, ki niso bili nič krivi za pomore čebel. Kriv je bil veter.

Je kriv sistem, ki jim je dovolil uporabljati pesticide in z njimi tretirano seme poljščine, oziroma so jim celo svetovali, naj ga uporabljajo?

Odkar sva s partnerko kupila kmetijo, sem malo bliže kmetijstvu in popolnoma razumem kmete. Ko sem letos kupoval semenski krompir, sem videl, da na kupljenem piše, da ga ne smem uporabljati za prehrano, če mi ga kaj ostane. In potem gledaš, ali je dodana kakšna deklaracija, pa je ni. Ko sem vprašal, s čim je ta krompir tretiran, so mi rekli, da nimajo pojma. To pomeni, da nimam pojma, kaj kupim, in tudi tisti v trgovini nimajo pojma, kaj prodajajo.

Kako je mogoče prodajati nekaj brez deklaracij?

Saj je napisano, da je prišlo iz Nizozemske, zakaj ga ne smeš jesti, pa ne piše. Mene pa to seveda zanima. In potem sprašuješ …

Luknje v evropskem sistemu varne hrane, torej?

Ja, namenske luknje (smeh).

Ali to pomeni, da so tudi v EU inštitucije, ki dovoljujejo multinacionalkam, da se tako obnašajo?

Če greva s čebel še enkrat na koprsko onesnaženje, lahko povem, da smo našli fantastično luknjo, ki sega direktno do Bruslja. Vse je lepo urejeno. Združeni narodi so se skoraj enajst let trudili prepričati svet, da naj bi vsako kemikalijo spremljal tako imenovani varnostni list. Na njem naj bi bilo na kratko napisano vse, kar moraš vedeti v trenutku, ko se zgodi nesreča, ali kako s tem ravnati, ko pride do trgovine, do potrošnika. Tukaj so vpisani osnovni toksikološki in ekotoksikološki, kemijski parametri. V zakonu o kemikalijah zelo jasno piše, da je vsaka država članica EU dolžna poskrbeti, da so varnostni listi napisani v skladu z najnovejšimi znanstvenimi izsledki. Podobno piše tudi pri dosjejih, registracijah. Pa se to v praksi ne dogaja, kar je potrdil tudi primer železovega prahu, ki je onesnažil Koper. Varnostni list, ki smo ga dobili, je bil star deset let. Po viku in kriku, ki sem ga zagnal, so potem v Avstriji na hitro spisali novega.

Zakaj v Avstriji?

Ker je bil avstrijski naročnik. Tukaj imamo zabavno zadevo, imamo schengensko mejo, imamo tretjo državo, iz katere je roba prišla v Luko. Luka je brezcarinska cona, kar pomeni, da tam nimaš kaj početi, potem imamo pa tranzit, pri katerem v slovenskem prostoru nima nihče razen carine kaj dosti besede. Carina je dolžna pogledati varnostni list, ampak ona pogleda le, ali obstaja varnostni list. Naša carina nima doktorjev znanosti, ki bi bili sposobni pogledati, ali je ta varnostni list napisan v skladu z najnovejšimi znanstvenimi izsledki.

Torej je to zgolj formalizem, ki pušča?

To je formalizem, ki na celi črti pušča. To je zahteva tega prostega pretoka blaga, ljudi. V tem primeru gre za prost pretok blaga, ki ga ne smeš ovirati, na drugi strani je pa seveda treba reči kapitalu, da ne sme ogrožati našega zdravja.

Vrniva se k hrani. Ali ni normalno, da bi država, ki hoče biti primerljiva z razvitimi v Evropi, imela tudi neodvisno inštitucijo, agencijo za varno hrano? O njej govorimo že vsaj desetletje, pa iz tega še ni nič.

Moj prijatelj Tone Komat se je zelo dolgo trudil za to. Potem nama je po zadnjih volitvah uspelo prepričati Zares, da je to idejo spravil v koalicijsko pogodbo. Pri artikulaciji tega pa smo bili naivni in nismo zabetonirali tega, kakšna mora biti, da bi bila bolj neodvisna. In tisti trenutek, ko je prišlo do te točke, da je stranka to, kar je bilo zapisano v koalicijsko pogodbo, želela uveljaviti, je minister Pogačnik to zagrabil z obema rokama. Še sreča, da so se zgodili bulmastifi, da je zadeva na tej točki zastala, ampak ni zastala brez škode.

Kakšne škode?

Prejšnji kmetijski minister je s prejšnjim ministrom za zdravje kot prvi korak k tej agenciji, ki bi morala biti neodvisna, zamenjal del inšpektorata za zdravje. Tako je kar pomemben del tega dela inšpekcijske službe prešel pod okrilje ministrstva za kmetijstvo.

Delitev pristojnosti se je zgodila s spremembo zakona o javni upravi?

Pa sploh ne bi bilo treba. Nobenega razloga ne vidim v tem zakonu, da bi bilo treba razbijati inšpektorat za zdravje. To je samo kulisa, na podlagi katere se je zgodil ta manever. Imamo preklemansko smolo z vsemi dosedanjimi ministri za zdravje, da se ukvarjajo sami s sabo oziroma s svojo stroko. Sirota pri vsem tem pa je javno zdravje. Na ministrstvu za zdravje so se skupaj z nekimi Evropejci, ki sem jih spoznal med njihovim obiskovanjem zavodov za zdravje ob spremstvu naših lobistov, odločili, da sta dva laboratorija v Sloveniji povsem dovolj za nadzor nad okoljem, zdravo hrano, pitno vodo in tako naprej.

Najbrž zaradi velikosti Slovenije?

Zaradi velikosti Slovenije, ni pa nihče gledal regijske specifike. Tisti, ki so postavili te zavode, so bili modri možje, ne glede na politične barve. V zavodih so epidemiologi, ki lahko odreagirajo v trenutku, ko se izkaže potreba, in postanejo zakon v regiji. Zavodi z laboratoriji, humano in sanitarno mikrobiologijo so tako oči, ki vidijo, in lahko hitro, v nekaj minutah sprožijo akcijo. Če je več takih diverzantskih organizacij, kot so zavodi za zdravstveno varstvo, potem je to regijsko lahko dobro pokrito, kar tudi pomeni, da se kapital ne bo mogel premikati in kot slon lomastiti povsod.

Torej je razpršenost lahko tudi pred­nost?

Razpršenost je koristna. Že res, da tudi direktorje postavlja vlada, in če je kakšen direktor preveč zelen, se bo bal za svoj položaj, a če imaš takega direktorja, kot ga imam jaz, potem se obnašamo tako, kot bi se morali obnašati vsi drugi zavodi. Laboratoriji zavodov so zdaj na trgu, kamor so nas vrgli, in v nasprotju z zakonom o zdravstveni dejavnosti med seboj tekmujemo, kdo bo dobil delo in preživel. Predviden je bil scenarij, da ostane ljubljanski in mariborski laboratorij, pa je trg obrnil tako, da je bilo Celje cenejše in je pobralo nadzor nad pitno vodo ljubljanske regije. Potem se jim je zgodil še minister Pogačnik, ki je odpeljal inšpektorje za zdravje na veterino, veterinarski inšpektorji pa ne nosijo vzorcev v laboratorij zdravstvenega varstva. Čeprav bi bilo ceneje prinesti vzorce na posamezne regijske zavode, jih nosijo na Nacionalni veterinarski inštitut, ki je v okviru veterinarske fakultete in Vursa. Tako si je kmetijstvo pravzaprav že prigrabilo vse in nadzira samo sebe. Ob tem pa lahko prostodušno povem za hud mikrobiološki problem, ki smo ga odkrili. Šlo je za listerijo v proizvodnji in to smo seveda povedali, pa so se nam proizvajalci smejali. Potem smo z njimi izgubili posel, kar je absurd.

Kje ste odkrili to listerijo, v mleko­matih?

V eni od proizvodenj, v katerih smo imeli notranjo kontrolo. Ime zdaj sploh ni pomembno, ampak je pomembno, da smo odreagirali tako, kot je treba. Opozorili smo jih, da to ni dobro, smo pa brezzobi zmaj. Ker nimamo nobene moči, da bi jih prisilili k ureditvi varnostnega sistema HACCP, smo to povedali zdravstvenemu in veterinarskemu inšpektorju. Tisti trenutek, ko smo to naredili, smo jih izgubili kot stranko. Izgubili smo posel. Če bi bili tiho, se to ne bi zgodilo.

Pa saj zato ste, da opravite svoj posel?

Ja, ampak minister in sekretarji od nas želijo, da smo na trgu, in če hočemo na trgu ostati, moramo biti tiho.

To je skregano z zdravo pametjo!

Seveda, ampak zdrave pameti v Sloveniji ni več, mogoče je še kje na vasi, med starejšim kmečkim prebivalstvom.

Koliko lahko sploh potem zaupamo, da je hrana, ki prihaja na trg in je pod nadzorom kmetijstva, zdrava?

Ne vem, kako pri njih tečejo te zgodbe, to, kar vam pripovedujem, je, kako je pri nas tekla ta zgodba. No, in potem se je zgodilo, da smo tudi v notranjem nadzoru, ki ga opravljamo v verigi trgovin na tem območju, odkrili podoben vzorec živila z listeriozo in smo natančno vedeli, za koga gre. Seveda smo tega preprodajalca opozorili na vse skupaj in deloma je to zaleglo. Ko pa smo še tretjič dobili tako visoke koncentracije listerije, nas je kot zavod za zdravstveno varstvo zaskrbelo. Čeprav smo vedeli, da bo živilo toplotno obdelano, smo vedeli tudi, da ga bo pred tem treba prijeti z roko, ga dati na desko, ga oprati in si s krpo obrisati roke. Torej, da bo ta listerija dobesedno okužila vse kuhinje, kamor bo ta hrana prišla. To je maksimalna packarija.

Je bila torej v mleku, mlečnih izdelkih?

Je živalskega izvora, pa ni mleko.

Zakaj ste tako skrivnostni?

Ker tukaj pa nimamo dobrega, trdnega temelja, da ne bi bili toženi, če to povemo. Preprosto lahko govorim o zgodbi in ne več. Pri vodomatih sem imel zakonsko podlago, da sem lahko govoril, tukaj pa žal ne, da to povem. Potem smo torej dobesedno prisilili tega proizvajalca, da smo se vsi skupaj usedli in smo jim razložili, v bistvu pomagali, kaj je narobe z njihovo proizvodnjo. Ponudili smo jim pomoč pri iskanju njihove šibke točke. Če hočeš v mikrobiologiji iskati šibko točko, moraš jemati vzorce, delati analize, izločati. Na sestanku je bil navzoč tudi veterinarski inšpektor. In ko smo odhajali, mu je direktor rekel: No, ti pa še malo počakaj, pa se bova zmenila. To pomeni, da sta direktor te proizvodnje in veterinarski inšpektor v prijateljskih odnosih na ti. Pa smo spet naleteli na Pogačnikovo zgodbo in njegove inšpektorje.

Vrniva se k čebelam in dogajanju, ki pravzaprav opozarja na škodljivost uporabe kemičnih pripravkov. Kakšen je torej vpliv teh pripravkov na okolje, na ravnovesje v naravi?

Na dogajanje s čebelami, o katerem se zdaj toliko govori, ne gledam kot na gospodarsko škodo, kar gotovo je. Ta gospodarska škoda je stvar ministra in še koga. Mene zanima širša družbena škoda, ki je hkrati tudi gospodarska. Čebele so v rokah čebelarjev, to pomeni, da so pod nadzorom. Drugi neciljni organizmi, ki imajo podoben živčni ali imunski sistem kot čebele in so ravno tako pomembni za naše okolje kot čebele, pa ne. Imamo samonikle čebele, ki so zelo pomembni opraševalci, imamo čmrlja kot enega zelo pomembnih opraševalcev. Ko so padle čebele, so na tem območju padli tudi samonikle čebele, čmrlji. Pomeni, da smo soočeni s Pogačnikovim eksperimentom, ki nam je s pomori čebel dal nedvoumen odgovor, da je z biodiverziteto nekaj narobe.

Ste se zato odločili in napovedali tožbo proti nekdanjemu kmetijskemu ministru? Kam ste jo naslovili?

Ja, in glavnina moje obtožbe proti gospodu Pogačniku bodo mednarodne konvencije, ki jih je podpisala Slovenija glede biodiverzitete. Tožbo še pišem, zastaralni rok je štiri leta in imam še čas, da jo dobro pripravim, da imam dobre znanstvene podlage. V prvi plan postavljam biodiverziteto, da so s pomori čebel šli tudi neciljni organizmi.

Ali lahko neonikotinski strup prehaja tudi prek rastlin v pridelek in z njim v naše telo?

Vsak od teh pripravkov ima glede na literaturo malo drugačno razpolovno oz. življenjsko dobo in razkroj. Klotianidin, denimo, v vodi sorazmerno hitro razpade, na površini s fotolizo tudi, saj je razpad pod vplivom ultravijolične svetlobe v 34 dneh. V zemlji pa je njegova razpolovna doba tudi od 277 do 1386 dni.

Je to torej kronično onesnaževanje?

Pod palcem si je težko predstavljati, kaj se dogaja v Prekmurju. Predstavljajte pa si, da če imamo veliko prašičev, je zanje potrebno tudi veliko krme, torej koruze. Če je premalo prostora za kolobar, z njim ni mogoče zatirati tega famoznega koruznega hrošča, ki mu 500 let ni uspelo priti v Evropo, ko pa je bila vojna v Jugoslaviji, mu je uspelo prileteti na Surčin in še na druga letališča. Kako, je meni še vedno uganka. Verjetno mora biti res poseben hrošč, da se zna dobro skriti in da zna preživeti minus 70 stopinj v jeklenih pticah. Mislim, da je ta hrošč prispel k nam kar na toplem, v kabinah, in ne v trupu letala. Po najslabšem scenariju, da se koncentracija klotianidina ob nadaljevanju njegove uporabe v zemlji iz leta v leto povečuje, se nam utegne v naslednjih letih ta neonikotinc pojaviti tudi v podtalnici.

Prijavi sovražni govor