Ko sem se ji približal, me je za trenutek pogledala in se spet samozadostno prepustila sončnim žarkom. Odšel sem na drugi konec parka in našel mirno klop. Tisti petek popoldan sem si želel samo mir, stran od festivala lepih besed. S soncem obsijana Salinera se je zdela kot raj na zemlji. Zaprl sem oči in zazdelo se mi je, da v parku res obstaja bioenergija. Na mačko sem pozabil, tudi na martinčka, ki se je sončil na klopci čisto blizu mene.
Nirvano je zmotil top zvok in komaj zaznavne vibracije klopi. Odprl sem oči in ostal negiben. Zraven mene je čepela mačka z martinčkom v gobcu. Rahlo je premikala čeljusti, da ji obupana žival ne bi ušla in čakala minuto ali dve. Potem ga je spustila, da bi ga takoj spet ujela v travi pred mojimi nogami. Martinček je očitno popuščal, ko mu je nenadoma odpadel rep. Sam od sebe je skakal po travi in mačka se je začela igrati z njim. Potem je spet ujela onemoglo žival in počakala, da se je popolnoma umirila. Martinčkov rep pa je še kar naprej poplesaval v travi.
Mačka je mrtvega martinčka pustila na robu žive meje in skočila na železen pokrov starega vodnjaka, kakšen meter stran od mene. Mirno in natančno si je umivala šape, mežikala soncu in me vsake toliko časa pogledala. Brez besed sva se natančno razumela. »Kaj se čudiš?«, je rekla, »kaj pa ti narediš, ko si lačen«? Verjetno je v mojih očeh razbrala nekakšno tiho obsojanje, celo moraliziranje. Prenehala je z umivanjem in dolgo negibno strmela vame. »Pojma nimaš o mojem svetu« je bilo njeno zadnje sporočilo, preden je skočila z vodnjaka in odšla iz vrta bioenergije.
Meni je ostala še ena razbita iluzija in težke misli. Pri stotih urah oddaj Disovery in Animal Planet nisem začutil borbe za življenje tako močno kot pri nekrvavi smrti malega martinčka. Njegova smrt se me je dotaknila bolj kot smrti libijskega tankista, serviserja v japonski nuklearki ali motorista na sosednji avtocesti. To občutenje je bilo nelagodno in kar nekaj časa sem ga odganjal od sebe, pa se je vračalo ob čudnih urah. In potem me je nekega jutra prešinilo, da smrt še nikoli ni udarila tako blizu mene. Tista mačka bi mene izbrala za plen, če ne bi bil večji in težji od nje. In ni mogla vedeti, da sem se na soncu počutil kot martinček.
Živalski svet je krut, a preprost. V našem svetu so mačke večje, bolj zvite in znajo brati tudi misli.