Drugačen pogled na postindustrijsko družbo

Samo vrnitev lastne industrijske produkcije nam lahko omogoči vsaj delno neodvisnost in nadzor na lastno prihodnostjo.
Objavljeno
22. december 2012 17.42
Državni svet bo na zadnji seji razpravljal o vetu na zakon o trgovini
Jure Aleksejev, študent strojništva
Jure Aleksejev, študent strojništva
Besedna zveza »postindustrijska družba« je že pred nekaj časa prešla v redno uporabo in koncept prehoda oz. razvoja družbe skozi lovsko-nabiralniško, poljedelsko, industrijsko in končno postindustrijsko družbo je postal stalnica tudi pri pouku predmetov kot sta zgodovina in sociologija v srednjih šolah. V zgodbah o postindustrijski družbi, ki nam jih prinašajo gimnazije in mediji, je postindustrijska družba običajno definirana kot družba, v kateri se glavnina dohodkov ustvari s t. i. storitvenimi dejavnostmi, ki predstavljajo tudi največjega zaposlovalca, medtem ko je delež zaposlenih v ostalih gospodarskih dejavnostih že močno zmanjšan.

V zgodbi o postindustrijski družbi, ki nam jo pripovedujejo, je tudi implicirano, čeprav nikoli jasno zatrjeno, da je takšna družba za življenje prijetnejša od vseh prejšnjih. V večini ljudi je namreč globoko zakoreninjen blag, ali pa celo resen odpor do tako imenovanih »umazanih« poklicev, med katera dela v kmetijstvu in industrijski proizvodnji po splošni sodbi sodijo. Ker je postindustrijska družba skorajda brez kmetijskega in industrijskega sektorja, večina ljudi pač instinktivno pričakuje, da v njej tudi ne more biti »umazanih« in fizično napornih del. K temu je potrebno dodati še izjemen razvoj tehnologije, ki smo mu bili priča v zadnjih 150 letih. Čeprav številni (s določeno mero upravičenosti) trdijo, da je ta tehnologija izrazito škodljiva, saj uničuje naravno okolje in zapravlja naravne vire, večinoma še vedno velja tista šala, da je potrebno iti nazaj k naravi, vendar ne peš. Celo najbolj zagreti kritiki sodobnih tehnologij jih sami zelo navdušeno uporabljajo (in na okoljske konference potujejo z reaktivci), saj jim omogočajo hitrejše in lažje širjenje idej, da ne omenjamo tega, da jim je ravno sodobna tehnologija omogočila, da so sploh preživeli do svoje sedanje starosti. Navkljub drugačnim besedam, smo tako v dejanjih skoraj vsi potrošniki in s tem podporniki sodobnih tehnologij, ki so danes na višji stopnji razvitosti, kot kadar koli prej. Sicer smo tehnološki napredek podedovali iz svoje industrijske preteklosti, toda to je precej lahko spregledati in zasluge pripisati postindustrijski paradigmi. Pojem postindustrijske družbe je postal tudi nekako spojen s pojmoma »družbe znanja« in »informacijske družbe«, ki implicirata, da so vsakomur vedno dostopne veljavne in zanesljive informacije, medtem ko je posameznik opremljen z znanjem, da se lahko vedno sam pravilno odloči in deluje v svoje in skupno dobro, izkoriščanje inovativnosti in ažurnih informacij pa postane pomembna gospodarska panoga.

Seveda je taka podoba daleč od resnice. Nestrpnost do drugačnih in nikoli kaznovane goljufije revnih se še naprej dogajajo, tako kot so se prej. Službe so nestabilne in slabo plačane, stres, smrad in napor pa so še vedno stalni spremljevalci dela. Tudi onesnaženje okolje ni nič manjše, saj je svet (navkljub trudu vseh mogočih organizacij) v povprečju bolj onesnažen kot v preteklosti, poraba energije in materialov pa prebija vse rekorde. In vsej silni družbi znanja navkljub se po svetu širijo strašljivi podatki o nevednosti, ki domuje celo med največjimi narodi (recimo že pregovornih 60% Američanov, ki verjame v stvarjenje sveta po Genezi). Raj, kot ga implicira teorija, se v praksi torej še ni pojavil. Razlage, zakaj ne, so na nek način enako zanimive in raznolike, kot so težave, ki jih skušajo pojasniti.

Večina sedanjih tolmačenj postindustrijske družbe, ki segajo od ozko specializiranih socioloških, pa do bolj poljudnih, kakršna je bestseller Doktrina šoka, za kolaps oz. nedoseganje pričakovanj, ki smo jih imeli od postindustrijske družbe, krivi kapitalizem. Ta je pojmovan kot nekakšen tujek v sistemu, ki je neposredno odgovoren za večino slepih ulic in škodljivih stranskih učinkov. S tem besedilom želim pokazati, da je postindustrijska družba neposredni produkt kapitalizma in od njega neločljiva, tako da ni mogoče preprosto ustvariti nekega novega družbenega sistema, ki bi nadomestil kapitalizem in bi hkrati ostal postindustrijski. Življenje postindustrijske družbe je tesno zvezano z obstojem kapitalizma, zato njenih težav ni mogoče rešiti s koncem kapitalizma, temveč moramo uvesti še druge ukrepe. Zakaj in katere?

Kot pove že ime, je postindustrijska družba brez industrijske in celo kmetijske produkcije, kar predstavlja veliko oviro za kakršne koli spremembe v njeni strukturi. Zaradi primanjkljaja produkcije je namreč vsaka postindustrijska družba neposredno odvisna od uvoza hrane, energentov in praktično vseh potrebnih ali zaželenih dobrin iz tujih dežel. To ima dve izrazito negativni posledici, prva je ta, da je družba zaradi tega zelo občutljiva na izsiljevanje, druga pa je ta, da je v njej izjemno težko organizirati učinkovit upor zoper status quo.

Prva težava nam je danes že zelo lepo vidna, čeprav ne toliko v zvezi z uvažanjem materialnih proizvodov, temveč v zvezi z »uvažanjem« denarja. V kolikor si neka družba, ali cela država, zaželi sprememb, razvpite bonitetne hiše nemudoma spremenijo njeno bonitetno oceno, kar pomeni težave pri zadolževanju in plačevanje višjih obresti na že najete kredite. Vzorec spreminjanja bonitetnih ocen je predvidljiv; bolj kot so izvoljeni politiki neke države konservativni, nagnjenji k varčevanju, prožnosti trga dela in mednarodnim pogodbam, boljše so njene ocene. Na enak način lahko z omejitvijo uvoza kake druge pomembne dobrine, ali pa že z zviševanjem njene cene, zunanje sile prisilijo skupnost k prenehanju njenih »revolucionarnih« teženj. V kolikor se torej družba želi rešiti svojih težav, ji lahko v trenutku zmanjka nafte, denarja, hrane, kovin, pa še česa. Seveda je to zgolj nekoliko spremenjena različica obleganja z izstradanjem in ima dolgo ter bogato zgodovino uporabe tako na ravni trdnjav, kot tudi držav, kar pa je pri njej novega pa je to, da se je tokrat tovrstno orodje prvič v novejši zgodovini obrnilo zoper svoje stvaritelje. Kapitalizem je bil namreč izumljen ravno v tistih območjih sveta, ki jih sedaj pokrivajo postindustrijske družbe in do sedaj so bile one tiste, ki so s takimi sredstvi grozile drugim družbam. Sedaj pa se je situacija postavila na glavo in nekdanji kralji so padli v položaj podložnikov, s pravi v tistega v katerega so še pred nedavnim tiščali druge.

Druga težava je prav tako očitna, vendar jo zaradi precej nacionalističnih konotacij zelo pogosto spregledamo oz. ignoriramo. To je seveda dejstvo, da lahko uvoz deluje škodljivo tudi v obratni smeri. Ravno prisotnost reke uvoženih produktov omogoča nadaljnji obstoj družbe brez produkcije, ki je posledično tudi družba brez koherentnega delavskega razreda. Delavski razred je v industrijski družbi zatiran in prisiljen v životarjenje, vendar je kljub temu lahko dosegel veliko moč, saj je bil prvič številen in drugič tudi nujno potreben za delovanje gospodarstva. Poleg tega je način zaposlovanja delavcev temeljil na množičnih in relativno predvidljivih modelih, ki so omogočali, da je delavski razred (ko je že prišel do nekaj moči) lahko vpeljal učinkovite omejitve izkoriščanja. Poleg tega ima industrijska družba poleg izkoriščanih tudi izkoriščevalce, ki jih je mogoče obdavčiti in zbrani denar koristno porabiti. Danes to ni več mogoče. Postindustrijska družba je namreč brez produkcije, kar pomeni, da tudi nima več klasičnega proletariata. Velike ustanove z bogatimi lastniki in armadami delavcev so zamenjala majhna podjetja z nekaj zaposlenimi, ki so neredko na robu rentabilnosti. Tak svet je po eni strani veliko manj pregleden, kar omogoča izmikanje zakonodaji, po drugi pa je veliko podjetij na žalost v takem stanju, da si resnično ne morejo privoščiti, da bi lahko za svoje delavce pravilno poskrbela (seveda je tudi veliko takih, ki se zgolj pretvarjajo). Še bolj pa je problematičen pojav t. i. samozaposlenih in samostojnih podjetnikov, ki danes predstavljajo vedno večji delež zaposlenega prebivalstva. V skladu z zakonom so namreč tako zaposleni ljudje delodajalci, ne delojemalci, kar pomeni, da ne morejo uživati pravic, ki so predpisane za delavce, hkrati pa niso nič bolj zaščiteni pred izkoriščanjem. Čeprav to ne drži vedno, je ranljivost nekega podjetja običajno obratno sorazmerna z njegovo velikostjo, torej so ljudje, ki so hkrati svoj šef/nadzornik/delavec in računovodja silno ranljivi za najmanjše spremembe, kar jih sili v garanje, za katerega pa ni nujno, da jim bo omogočilo dostojno življenje ali jih vsaj rešilo pred osebnim stečajem. V postindustrijski družbi je tako skorajda nemogoče formirati močno delavsko silo, saj so se težavam, ki so združevanje delavcev ovirale v preteklosti, pridružila popolna razdrobljenost delavskega telesa, ter paradoksalen položaj v katerem je lahko nekdo delodajalec in delojemalec hkrati in ima tako hkrati interese kapitalista in proletarca.

Razvoj tega stanja je neposredna posledica in simptom prehoda iz industrijske v postindustrijsko družbo. Ta prehod se izvede s prenosom vseh produkcijskih sredstev iz industrijske družbe v okoliške predindustrijske, ki se tako spremenijo v nekakšne produkcijske satelite prejšnjih industrijskih družb. Vendar se proces tu ne ustavi. Industrijska produkcija zahteva veliko število znanstvenikov, pa tudi velike količine denarja, zato se začne v okolici industrijskih predelov ustvarjati močen finančni, pa tudi znanstveni sektor. Ker je izobraževanje domačega kadra in usmerjanje denarja preko lastnih finančnih ustanov s stališča na novo industrializirane družbe enostavnejše, kot zanašanje na tuje šole in institucije, se na novo industrializirane družbe potrudijo, da zgradijo svoje lastne šole, banke, borze in z njimi svojo lastno elito. Tako postindustrijska družba izgubi vso svojo moč. Ne samo, da je postala odvisna od proizvodnje v oddaljenem kraju, temveč so to proizvodnjo začeli voditi tamkajšnji prebivalci in ne več od postindustrijske družbe nastavljeni upravniki. Postindustrijska družba tako postane nekakšen privesek, ki je izgubil svojo materialno samostojnost (ker ni več zmožna lastnega vzdrževanja), svojo elito (nadomestila jo je elita industrijske družbe) ter seveda tudi lastne vir prihodkov in vire trajnega dela. Edine dejavnosti, ki v postindustrijski družbi še obstajajo so tako tiste, ki jih po sili razmer ni mogoče izvoziti v tujino. Ostanejo torej zdravstvo, šolstvo, policija, nujno vzdrževanje infrastrukture, in seveda delo v t. i. terciarnih (oziroma danes že kvartarnih) dejavnostih, ki segajo od strežbe v restavracijah, preko pasjih frizerjev in astrologov, do predstavnikov za stike z javnostmi.

Te dejavnosti pa ne omogočajo prijetnega ali stabilnega dela. Storitvene dejavnosti so namreč popolnoma odvisne od trenutne volje ljudi in njihovega prihodka. Vsaka govorica ali sprememba mode tako pripelje do mogočnih premikov v popularnosti določenih storitev, kar se jasno izrazi tudi na trgu, kar vodi v hiter in množičen propad številnih podjetij in množično brezposelnost. Seveda ni nujno, da bodo tako odpuščene delavce zaposlili v podjetjih, ki jim takšna sprememba koristila. Tam bodo verjetno preprosto bolj obremenili obstoječo delovno silo. Opozoriti je treba še na eno vprašanje. Kolikšna pa je potreba navedenih sektorjev po visoko (univerzitetno) izobraženih delavcev? Manjša kot nam pripovedujejo. Navkljub reki besed o pomembnosti široke in visoke stopnje izobrazbe so razmere na trgu dela takšne, da po visokoizobraženih kadrih ni veliko povpraševanja, kar ne bi smelo biti posebno presenečenje. Šolstvo in zdravstvo, ki zahtevata visokoizobražene delavce namreč nista velika zaposlovalca in, kot bomo pokazali kasneje, niti ne moreta biti, število zaposlenih pa se bo v prihodnosti še zmanjševalo. Vzdrževanje infrastrukture zahteva določeno število ustrezno izobraženih strokovnjakov, vendar pa večino potreb po delavcih na tem področju predstavljajo ljudje z ustreznimi obrtniškimi znanji, ki jih učijo na srednjih poklicnih šolah. Nekaj podobnega velja tudi za terciarne dejavnosti, kjer se je za določene naloga pač potrebno najeti ustrezno izobražene strokovnjake, vendar se temu delodajalci pač skušajo izogniti, zato povsod, kjer je to le mogoče, uporabijo napol kvalificirane delavce, najamejo študente in podobno. Družba znanja je tako postavljena na hladno, pač zato, ker po končani izobrazbi večina izobražencev nima kje delati. In stvar se bo še poslabšala.

Postindustrijska družba je namreč tudi brez virov lastnih prihodkov. Trgovina in storitve ne ustvarjajo nikakršnih dobičkov na ravni družbe. Prihodek od prodaje storitev in izdelkov se namreč porabi deloma za njihov nakup oz. izdelavo, preostanek pa se razdeli med delodajalce in delojemalce, ki tako pridobljeni denar potrošijo na novih izdelkih in storitvah itd. V kolikor je sistem zaprt in je ljudem preprečeno, da bi kopičili velikanske količine zasebnega premoženja je vsaj teoretično mogoče, da družba, zgrajena na storitvah in trgovini deluje, saj je v tem primeru v obtoku vedno določena količina denarja, ki se ne spreminja pretirano. Toda postindustrijska družba krši oba pogoja. Izdelkov ne izdeluje sama, temveč ji uvaža, za kar mora seveda plačati, poleg tega pa je tudi kapitalistična, kar pomeni, da je kapitalistom dovoljeno, da si ustvarijo mogočne zaloge materialnega premoženja. To pomeni preprosto to, da ljudem v postindustrijski družbi kmalu zmanjka denarja za nakup dobrin in vzdrževanje družbenih servisov, kot so šolstvo, državna uprava, vojska itd., saj se jim večina denarja, ki ga porabijo za svoje življenje ne vrne več. Nekaj ga namreč gre v tujino, nekaj pa ga pospravijo domači bogataši. To vodi v še dodatno skrčenje potreb po storitvah, še posebej pa so na udaru drugi sektorji. Postindustrijska družba tako počasi zapade v revščino, ki pa ni več samo posledica nepravične porazdelitve bogastva, kot je to v industrijskih družbah, temveč splošnemu pomanjkanju denarja kot takega. Čez čas, začnejo namreč kopneti tudi zasebne zaloge denarja, ki so si ga nakopičili bogati. Novih prihodkov namreč nimajo več, saj od ljudi nimajo več kaj vzeti, ustvariti pa denarja ne morejo, saj ne nadzorujejo produkcijskih sredstev, špekulacije pa so zanesljive samo na kratki rok, in delujejo le takrat, kadar obstaja dovolj velika masa ljudi, ki je sposobna z nakupi dvigovati ceno določenemu predmetu (nafti, delnicam, žlahtnim kovinam...), ki jih znotraj postindustrijske družbe pač ne more biti veliko.

Taka situacija nam lahko služi kot odlično pojasnilo za nenavaden pojav, značilen za sodobne čase. Zanj nisem našel ustreznega poimenovanja, čeprav bi mu lahko rekli hiperspecializacija storitev. Gre za to, da se neka že precej ozko specializirana dejavnost, razdeli še na več novih ločenih tokov, od katerih je vsak posebej specializiran za relativno majhno skupino ciljne publike. In vsakršni izgovor je dovolj, da se pojavi še nekakšen nov tok, oziroma, da se obstoječi tok razdeli. Tako nastajajo vedno bolj specializirane smeri, ki so pogosto v svoji ozkosti že naravnost komične. Če smo nekoč imeli gostilne, ki so se razlikovale predvsem po cenah in temu primerno tudi kvaliteti hrane, smo danes že dosegli fazo, ko imamo lokale specializirane za določeno vrsto hrane. Dobili smo picerije, suši bare, mediteranske, srbske, mehiške, kitajske in korejske restavracije in zadeva gre še dalje. V eni piceriji pečejo rimske, v drugi pa neapeljske pice; nekje vam prodajajo bosanske, za vogalom pa srbske čevape; potem so tu še finejše ločnice, kot recimo tista, ki loči Burger King od McDonaldsa. Namen tega je jasen. Da prideš na trg moraš dajati vtis, da si nekakšna noviteta. Poleg lahko, če si res dobro prilagojen željam svojih strank, od njih zahtevaš kakšen cent več. Večja kot je grožnja izgube strank, bolj so ponudniki najrazličnejših storitev specializirani. Ko potrošijo vse običajne možnosti, pač začnejo ustvarjati vse manjše in manjše spremembe, ki naj bi jim dajale prednost pred konkurenco.

Druga skrajnost, ki izvira iz istega vira pa je izumljanje čedalje bolj grotesknih in nenavadnih storitev ali »dodatkov« k obstoječim storitvam. Ameriški komik Chris Rock se je tako nekoč norčeval, da je mobitel nekoč zvonil zastonj, danes pa moraš zato, da ga »personaliziraš« s svojo najljubšo melodijo zvonjenja pač plačati dolar in devetindevetdeset centov, toda bil je še dokaj mil. Obseg storitev, ki so danes na voljo za plačilo, je osupljiv. Poznamo recimo že dizajnerske pasje ute, nakit za mobilne telefone, hrano za mačke v različnih okusih (losos, piščanec, gos, ostriž, govedina itd.), na televiziji sem gledal proizvodnjo posebnega sredstva za umivanje las, ki je sestavljeno iz posebej prečiščene destilirane vode, uprašenega kamenja iz Afrike in eteričnih olj (odišavljeno blato torej) in je tako: »popolnoma naravno, brez detergentov, emulgatorjev in penilcev.«, imamo pa tudi majhne hladilnike, ki nam lahko z energijo iz USB priklopa ohladijo pločevinko piva. Na področju storitev se tudi množijo najrazličnejši »svetovalci«, kot so recimo vedeževalci, živalski komunikatorji, osebnostni trenerji, alternativni zdravilci, vodiči po nočnem življenju in podobno. Za ljudi, ki ponujajo take storitve in prodajajo ter razvijajo take produkte je tovrstno delo ponavadi edina izbira, saj je drugi zaposlitev zmanjkalo in so tako obsojeni na izkoriščanje čedalje redkejših in obskurnejših predelov človeške nečimrnosti, lenobe in pohlepa po materialnih dobrinah. Seveda se s tem ustvarjajo zgolj nove težave. Kot smo že videli, živi namreč postindustrijska družba večinoma od zalog denarja, ki se po zaslugi tovrstnih načinov služenja denarja manjšajo še hitreje, zato bo obdobje »brez denarja«, ko bomo porabili že večino rezerv, nastopilo še hitreje, kot bi sicer.

To obdobje je zaenkrat še kar daleč stran, saj smo prehod v postindustrijsko družbo začeli relativno nedavno (recimo v drugi polovici 70. let) in do danes še ni popolnoma zaključen, saj v okoljih, ki jih običajno imenujemo postindustrijska, danes še vedno obstaja nekaj industrijske produkcije, hkrati pa v industrijskih družbah še ni razvitega dovolj obsežnega raziskovalnega in znanstvenega sektorja, čeprav se oboje že hitro spreminja. Najbolj ugledne univerze sedanjosti so tako kitajske, industrijska proizvodnja pa se iz Evrope in ZDA še naprej umika. Pri tem ji navdušeno pomagajo okoljevarstveniki, ki pogosto nekritično in s premalo dokazi pozivajo k ukinitvi ali premestitvi določenih industrijskih procesov (zanimivo, da pa zelo redko zahtevajo prilagoditev proizvodnje okoljskim predpisom), ekonomisti, ki razumejo, da je izvoz proizvodnje na kratki rok zelo donosen, na dolgi rok pa tako ali tako ne gledajo in seveda politična in ekonomska javnost, ki poskuse povečevanja neodvisnosti posamezne družbe zamenjuje z nacionalizmom, ki je iz ekonomskih in etičnih razlogov nesprejemljiv. Svoje dodajajo arhitekti »družbe znanja«, ki so iz nje skrivnostno izpustili ravno tiste šole in vsebine, ki so najtesneje povezane z industrijsko produkcijo, kar pomeni še več težav za tiste proizvajalce, ki ostajajo in veliko oviro za vsak poskus, da bi povečali neodvisnost naše družbe od uvoza, ter se znova postavili na lastne noge. Poseben in največji problem pa je ta, da problema sploh nimamo pravilno identificiranega.

Če pogledamo našo trenutno intelektualno sceno, ki naj bi delovala kot nekakšna »vest človeštva« oziroma glavni generator novih idej, smo soočeni z nenavadnim paradoksom. Po mojih izkušnjah in prepričanju namreč večina sedanjih intelektualcev še vedno živi v našem »industrijskem« obdobju. V njihovih analizah sedanjega stanja tako ni opaziti zavedanja, da nam grozi propad zaradi naše prevelike odvisnosti od uvoženih dobrin. Ravno nasprotno, postindustrijsko družbo se danes še vedno kritizira zaradi njenega »kolonialnega odnosa« do industrijskih držav. Prav tako so zelo pogosti glasovi (ki so tudi povsem upravičeni) zoper razmere, v katerih živijo in delajo delavci na Kitajskem, Indoneziji, Indiji in drugod; pogosta so tudi opozorila, da smo za te razmere odgovorni mi, ker smo v te države izvozili svojo proizvodnjo, zelo redko pa se sliši kritiko, da smo s tem škodovali tudi sebi in ne samo drugim. Ko poslušamo komentarje o gospodarski krizi se neprestano omenja nepravična porazdelitev bogastva, zloraba borznega trga, ekscesi kapitalizma in podobno, nikjer pa ni omenjeno (verjetno zato, ker na to ni nihče pomislil) da v bližnji prihodnosti ne bo več premoženja, ki bi ga lahko pravično razporedili, da bo prišlo obdobje, ko družbe preprosto ne bomo mogli izvleči iz spirale brezposelnosti in brezupa preprosto zato, ker ne bo več delovnih mest, ker ne bo več surovin in pa predvsem zato, ker nam bodo vladale druge elite, ki od ljudstva ne bodo oddaljene samo v smislu bogastva in vpliva, ampak bo oddaljenost tudi jezikovna, nacionalna in geografska.

Razlogi za to so številni. Med njimi je potrebno omeniti dejstvo, da je večina intelektualne elite odrasla in se izobrazila v času, ko se je »veliki eksodus« produkcije šele začenjal, zato njegovi negativni učinki na nas (negativni učinki na prebivalce držav, v katero se je produkcija izvažala so bili opazni skoraj takoj) niso postali del njihovih idej. Velja omeniti tudi, da običajno vsak najvišje ceni svoj poklic in da večina intelektualcev prihaja iz področij, ki niso povezana z industrijo. To jih seveda hitro zapelje v prepričanje, da je industrijska produkcija v resnici nepomembna, njihovo lastno področje (umetnost, lingvistika, literatura, filozofija itd.) pa osrednjega pomena za razvoj sveta in države. Pri tem seveda zgrešijo neprijetno podrobnost, da so ravno industrijski proizvodi tisti, ki pomagajo širiti njihove ideje, jim pogosto dajejo navdih ali elemente za preučevanje ali pa jim preprosto omogočajo raven življenja, ki je potrebna za ustvarjanje. Ravno to je eden izmed mnogih spregledanih aspektov klasičnega marksizma. Marx nas ni opozoril zgolj na to, da lastniki produkcijskih sredstev zasužnjujejo tiste, ki produkcijskih sredstev ne posedujejo, temveč tudi na to, da lahko osvoboditev nastane zgolj z ustrezno prerazporeditvijo produkcijskih sredstev. Šele takrat, ko so vsi ljudje pri produkciji udeleženi kot enakopravni partnerji, ki lahko delujejo za svoj interes in brez prisile, lahko nastopi prava svobodna družba. Danes smo na ta drugi del pozabili in se borimo zgolj zoper izkoriščanje »nelastnikov«, tako doma kot na tujem, za prerazporeditev samih produkcijskih sredstev (ne pa z njimi pridobljenega dobička) pa nam ni kaj posebej mar.

Še večji problem pa je sprememba znotraj samih intelektualnih krogov. Kot vemo, so le redki ljudje odporni na skušnjavo in danes je kar nekaj intelektualcev zapadlo v komercialno kolesje. Primanjkljaj denarja v postindustrijski družbi namreč zadeva tudi njih, zato se morajo potruditi, da ostajajo njihova dela ustrezno plačana. Zato so ustvarili zelo všečen, lahko bi dejali skoraj populistični, pristop k javnemu intelektualnemu diskurzu, ki temelji predvsem na izrabljanju funkcije nekakšnega »medijskega preroka«, zaslužnega za analiziranje vseh mogočih pojavov in zaslepljevanju publike z zapletenim, abstraktiziranim jezikom. Tak pristop lahko učinkovito vžge celo med strokovno, prav gotovo pa med laično javnostjo. Ta pogosto začne idolizirati določenega intelektualca in popolnoma nekritično sprejemati vse, kar ta reče, ne da bi o tem posebej razmišljali, medtem ko za strokovno javnost pomeni tovrstna praksa dobre novice, saj jih na določen način odvezuje odgovornosti. Noam Chomsky je recimo nekoč zapisal (prevod in poudarek sta moja): »Če se kdaj počutiš nesposobnega lotiti resničnih problemov, obstaja veliko poti, kako se temu izogniti. Ena izmed njih je ta, da se obsedeno lotiš kake nepomembnosti. Druga je ta, da postaneš član katerega izmed akademskih kultov, ki so popolnoma ločeni od resničnosti in omogočajo obrambo pred obravnavanjem sveta, takšnega, kakršen je. Takšnih kultov je precej, tudi na levici. Pred nekaj tedni sem na svojem obisku v Egiptu videl nekaj posebno depresivnih primerkov. Tja sem šel, da bi govoril o mednarodnih odnosih. V Egiptu je zelo živa, civilizirana intelektualna skupnost; zelo pogumni ljudje, ki so preživeli leta v Naserjevih zaporih, kjer so jih mučili skoraj do smrti in so se iz njih izvlekli s hudimi posledicami. Toda danes se po tretjem svetu širi občutek velikega obupa in brezupa. V Egiptu, vsaj v visoko izobraženih krogih povezanih z Evropo, se je ta občutek pokazal kot popolna zatopljenost in osredotočenost na najnovejše norčije pariške kulture. Ko sem na primer želel govoriti o trenutnih realnostih so udeleženci, celo v raziskovalnih inštitutih, ki so se ukvarjali s strateškimi vprašanji, želeli, da se prevedem v postmodernistično latovščino. Namesto, da bi me pustili govoriti od podrobnostih politike ZDA ali bližnjem vzhodu, kjer živijo, kar je vse preveč pritlehno in nezanimivo, so želeli vedeti, kako moderna lingvistika nudi novo paradigmo za razpravo o mednarodnem dogajanju, ki bi nadomestilo post-strukturalistično besedilo. To bi jih res fasciniralo. Ne pa kaj dokumenti izraelske vlade govorijo o njihovih načrtih. To je res depresivno.« V takem okolju lahko analitiki govorijo o skoraj čemerkoli, na kakršenkoli način, pa bo vse prav. In če jih bo kdo klical na odgovornost zaradi slabih nasvetov (kar sicer ni verjetno), bodo lahko rekli, da jih niso pravilno razumeli, ali da jim (tako kot to reče računalnik Deep Thought v Štoparskem vodniku po galaksiji) ljudje preprosto niso postavili pravega vprašanja. Oziroma, če smem uporabiti še citat Stanislava Andreskega: »Dokler bo avtoriteta vzbujala strahospoštovanje, bosta zmeda in absurdnost spodbujala konservativne tendence v družbi. Prvič zato, ker jasno in logično razmišljanje vodi v združevanje znanja (za kar je najboljši primer ravno napredek naravoslovnih znanosti) in napredek znanja slej ali prej spodkoplje tradicionalni red družbe. Neurejeno mišljenje, po drugi strani, ne vodi nikamor in se mu zato lahko vdajamo na veke vekov, ne da bi kakorkoli vplivali na svet.«

Po pritoževanju in razkrivanju problemov pa je še čas za njihovo rešitev, oziroma vsaj za predloge rešitev. Da si lahko, na dolgi rok, omogočimo spodobno preživetje, je potrebo nujno omogočiti čim večjo samostojnost vsake posamezne skupnosti. Samostojnost mora biti tako politična, kot tudi finančna in surovinska. Za to je potrebno ukreniti tri pomembne korake, ki so med seboj povezani. Ne moremo ravno reči, da se medsebojno podpirajo, toda prav gotovo je vsak brez drugih dveh nujno neuspešen. Prvi in najbolj očiten ukrep, ki so ga predlagali že številni, je povečanje davkov za najbogatejše. Na prvem mestu je tako prav gotovo povečanje davka na dohodek, še posebej na dohodke od finančnih inštrumentov in finančnih vlog. Prvi so namreč tvegani, druge pa predstavljajo zasebne zaloge denarja, ki so, kot smo že pojasnili, za družbo škodljive. Strah običajnih ljudi pred takimi ukrepi je povsem odveč. Le malo »običajnih« ljudi namreč poseduje toliko denarja, da bi lahko z obrestmi kaj velikega zaslužili, ali toliko delnic in informacij o borznih trgih, da bi lahko živel od tovrstnih dejavnosti. Pogosto se omenja (seveda ne v vladajočih krogih, ki delujejo po nareku bogatih) tudi uvedba dodatnih, višjih dohodninskih stopenj. Tukaj bi lahko stvar nekoliko popravili z nadomestitvijo običajnih dohodninskih stopenj z dohodninsko formulo, torej matematičnim predpisom, ki bi vsaki velikosti letnega prihodka priredil ustrezen dohodninski odstotek. S tem bi se izognili vse preveč pogostim scenarijem, ko malenkostna sprememba v dohodku posamezniku omogoči precejšnji prihranek ali strošek pri plačilu dohodnine. Enako pomembna je učinkovita in redna izterjava davkov, pa tudi socialnih prispevkov, kajti očitno je, da še takšni predpisi o plačilu obveznosti ne zadoščajo, če se da plačilu izogniti. S tem bo mogoče narediti državo znova sposobno plačati svoje kredite, pa tudi socialne obveznosti do državljanov. Toda davki ne služijo zgolj polnjenju državne blagajne. Služijo lahko tudi za usmerjanje dela podjetij in državljanov. Danes imamo recimo velike težave s ponorelimi cenami stanovanj, ki nasprotujejo vsaki normalni logiki. To težavo lahko zelo hitro rešimo z ustrezno velikim davkom na prazna (nevseljena) stanovanja.

Vsi ti ukrepi bodo v postindustrijski družbi imeli le omejen učinek, saj bo denar zbran z večjimi davki kmalu odtekel drugam, delno kot poplačilo nakupov, deloma kot poplačilo dolgov. Da se odvrne ta nevarnost, je potrebno ponovno vzpostaviti domačo produkcijo ter narediti družbo čim bolj samozadostno. Ta zahteva ne izvira samo iz naše ranljivosti, ki jo ustvarja navezava na tuje dobavitelje, temveč tudi okoljska politika. Velik del onesnaženja namreč izvira ravno iz prevoza izdelkov med oddaljenimi izdelovalci in porabniki. Velika koncentracija proizvodnje na enem mestu tudi povzroča velikansko lokalno onesnaženje, kar še dodatno podpira zahtevo po lokalni proizvodnji, ki je ravno zaradi svoje lokalnosti že v osnovi bolj ekološka, hkrati pa je njeno delo lažje nadzorovati, ker je pač na našem pragu. Toda do kakšne stopnje naj poteka tovrstna reindustrializacija? Zagotovo ni smiselno, da bi v vsako vas pripeljali avtomobilsko tovarno, po drugi strani pa je v velikih državah lahko državni nivo prevelik in ne preprečuje koncentracije proizvodnje v dovoljšnji meri.

Najboljše bi bilo tako priporočilo, da je potrebno proizvodni obrat postaviti tam, kjer bi bila vsota uvoženih (od daleč pripeljanih) enot materiala in izvoženih (dlje stran porabljenih) enot proizvoda najmanjša. S tem zagotovimo minimalne izgube skozi transport, hkrati pa imamo s tem, ker obstaja funkcionalna spodnja meja velikosti določenega proizvodnega obrata, uspešno določeno, kam naj se obrat postavi. Če bi želeli obrat prestaviti kam drugam, bi mu namreč morali zmanjšati velikost, saj bi se le tako lahko izognili prodajanja proizvodov, ki jih v okolici ni mogoče prodati, dlje stran, zmanjšanje proizvodnje pa iz objektivnih razlogov ni več mogoče. Na žalost pa taka proizvodnja ne proizvaja velikega dobička, saj je izrazito lokalnega značaja in število proizvedenih kosov majhno. Poteši lahko tiste potrebe po proizvodih, ki jih je mogoče zadovoljiti z lokalno proizvodnjo, toda sodobna družba potrebuje tudi izdelke, ki jih lokalno preprosto ni mogoče izdelati zato ker zanje ni mogoče najti ustreznih surovin. Te izdelke je potrebno uvoziti, za kar je potreben denar, ki ga je potrebno pridobiti z izvozom. Vsaka družbo potrebuje torej, po sili razmer, tudi nekaj podjetij, katerih glavna dejavnost je delo za tuje tržišče. Ta podjetja pa morajo biti samostojna in če se le da v družbeni lasti, saj je tako omogočena kar največja družbena korist od njihovega delovanja.

Če taka podjetja postanejo last ali privesek nekega druge organizacije, ki izvira iz druge družbe, se njene koristi močno zmanjšajo. Toda kako naj preprečimo, da bi se te nove vrste podjetij med seboj združila in bi se povrnilo sedanje stanje korporacij in odvisnosti od tuje proizvodnje? Pomagali nam bodo davki, saj lahko izdelke obdavčimo glede na njihov »potovalni odtis«. Daljša kot je pot od proizvajalca do trgovine, večji je davek na izdelek. To pomeni, da je v interesu družbe, da postane čim bolj samozadostna, zato tudi ne bo dovolila, da njena proizvodnja ponovno »emigrira«, kar je ena izmed glavnih posledic mednarodnega povezovanja podjetij, medsebojnega kupovanja blagovnih znamk, ustanavljanja kartelov in podobnega. Tovrstno obdavčenje bo verjetno naletelo na velik pozitiven odziv tudi pri okoljevarstvenikih. Pri investicijah je prav tako treba povsod, kjer je to le mogoče, najemati lokalne podizvajalce in se izogibati posrednikom, ki, kot kažejo izkušnje, končno ceno močno povečajo.

Tretji ukrep je seveda vzpostavitev ustreznega delovnega okolja. Ena glavni težav z industrijsko proizvodnjo je ravno ta, da so njeni lastniki navdušeno povečevali produktivnost z izkoriščanjem svojih delavcev in brezsramnim onesnaževanjem okolja. Povrnitve takšne industrije si nikakor ne smemo želeti, zato je potrebno ukreniti vse, kar se le da, da bo nova, lokalna industrija tudi take narave, da bodo njeni škodljivi učinki čim manjši. Seveda bodo kapitalisti stare šole ugovarjali, da bo to resno ogrozilo njihovo produktivnost, toda ta ni popolnoma absolutna količina. Produktivnost se povečuje zato, ker si kapitalisti to želijo, želijo pa si zato, ker obstaja dejanska ali teoretična možnost, da bo produktivnost njihovih tekmecev večja in jih bodo ti zaradi tega lahko izrinili s tržišča. To, kar kapitalista v prvi fazi skrbi je tako relativna produktivnost, ki pa je v svetu, kjer je industrija bolj ali manj samo lokalnega značaja in oskrbuje le lokalno tržišče brez potrebe. V drugi fazi si kapitalist želi večje produktivnosti tudi zato, ker mu ta omogoča večji dobiček, toda produktivnost je vedno omejena z velikostjo tržišča (pač zato, ker se presežkov ne da prodati), ki je na lokalni ravni relativno majhno, zato velike objektivne potrebe po veliki produktivnosti v lokalni proizvodnji ni. Tako torej ne more biti nobenega izgovora, zakaj bi morali delavci delati več kot 40 (ali pa celo 35) ur na teden, da bi se opuščala varnost pri delu, ali skrb za okolje. Seveda je potrebno vzpostaviti tudi ustrezne nadzorne institucije, ki bodo skrbele za to, da ne bi kak oportunist sprejemljivih meja interpretiral po svoje in s tem škodoval soljudem. Da bi poskrbeli, da tovrstne institucije opravljajo svoje delo, sem na nekem drugem mestu že predlagal, da naj se inšpektorate in podobne institucije plača po učinku.

Samo vrnitev lastne industrijske produkcije (in seveda tudi produkcije hrane, da ne bo pomote) nam lahko omogoči vsaj delno neodvisnost in nadzor na lastno prihodnostjo. Brez tega smo obsojeni na »kupovanje« lastnega pomena s trošenjem denarja, ki pa ga ne zmoremo nadomestiti. Verjetno ni naključje, da je večina t. i. zahodnih družb, ki so vse že krepko postindustrijske, do vratu v dolgovih (pri čemer jim je krepko pomagalo dejstvo, da je njihova davčna zakonodaja zelo prijazna do bogatih). Ko bomo denar porabili, bomo postali nezanimivi in nezmožni priskrbeti si osnovne dobrine za preživetje.

***

Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.