Tiskane izdaje
Danes je veliko govora o zaščiti intelektualne lastnine in avtorskih pravicah. Ko se nekdo podpiše pod avtorsko delo drugega, je to seveda sporno in potrebno moralne in pravne obsodbe. Ko pa govorimo o dolgoletni zaščiti patentov (na primer za zdravila in za pomembne tehnološke rešitve) ali o patentiranju genskega materiala živih bitij ter zaščiti spletnih vsebin (v obliki plačljivosti), je »zgodba« seveda povsem drugačna.
Danes je intelektualna lastnina prej »cokla« razvoju, kot pa njegova spodbuda. Intelektualna lastnina je pravna in ekonomska kategorija, ki »produkt« človeškega uma preobrazi v ekonomsko dobrino. Ko neka dobrina postane ekonomska, pa vemo, da se z njo trguje; dostop do nje tako postane povezan s kupno močjo, kar pomeni, da si velik del človeštva ne more pomagati z novejšimi tehnološkimi in drugimi dosežki človekove ustvarjalnosti oziroma človekovega uma. Mar je človekovo misel res mogoče komercializirati in privatizirati?
Ruski plemič, zoolog, filozof, znanstvenik, ekonomist in aktivist Peter Aleksejevič Kropotkin (1842-1921) je o intelektualni lastnini razmišljal takole: »Vsako odkritje, vsak napredek, vsako povečanje celotnega človekovega bogastva dolguje svoj obstoj fizičnemu in mentalnemu trudu ljudi v preteklosti in v sedanjosti. S kakšno pravico torej kdor koli, pa če gre za še tako primeren in majhen del te ogromne celote, reče: 'To je moje, ne vaše.'«
Noben »produkt« človeškega uma - novo odkritje, strokovni članek, umetniško delo, nov tehnološki proces itd. - ne more nastati »iz nič«, ampak je le zadnji člen v dolgi verigi človekove ustvarjalnosti. Nikakor ni pravično in pošteno, da si ga lasti le zadnji člen te skorajda neskončno dolge verige, ki sega v same začetke človeške civilizacije. A kako potemtakem rešiti problem intelektualne lastnine in avtorskih pravic?
Skladi intelektualnih dobrin
Znameniti skladatelj Ludwig van Beethoven (1770-1827) je že davno tega zapisal, da bi »morali imeti na svetu eno veliko umetniško skladišče, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela, iz njega pa bi lahko vzeli kar koli bi potrebovali. Tako, kot je zdaj, pa moraš biti napol trgovec.«
Namesto, da umetniki, znanstveniki, strokovnjaki in drugi ustvarjalci prodajajo svoje intelektualne dobrine, bi jih morali dati na voljo vsemu človeštvu. Vendarle morajo tudi ustvarjalci od nečesa živeti. Lokalne, državne in mednarodna skupnost bi morale ustanoviti posebne sklade, ki bi skrbele za zbiranje in preglednost intelektualnih dobrin - recimo skladi za znanstvena dela, za glasbo, za filme itd. Avtorji del, ki bi jih sklad sprejel v skladu z določenimi kriteriji (kakovost, pomembnost, koristnost itd.), bi prejeli določena sredstva, ki bi jim omogočala nemoteno delovanje oziroma ustvarjanje.
Vsa dela, ki so danes večinoma zaščitena s pravicami intelektualne lastnine, bi morala biti takoj, ko nastanejo, prosto dostopna na internetu (tako kot so zdaj na primer starejša knjižna in glasbena dela v okviru projekta Gutenberg).
Internet bi moral postati »skladišče«, kot si ga je zamišljal Beethoven. Na internetu bi morali biti prosto dostopni znanstveni in strokovni članki, glasbena dela, filmi, fotografije, skratka vsa človekova ustvarjalnost. Seveda bi moralo biti tudi koriščenje teh del zaščiteno s posebnimi licencami, ki zahtevajo navedbo avtorja in še nekatere druge podatke (kot na primer zahteva licenca Creative Commons).
Bomo v nasprotnem res samo še trgovci z vsem, tudi z mislimi, idejami, melodijami ...? Kaj pa če bi v preteklosti nekdo zaščitil kolo, kot enega največjih človeških izumov? Bi bili tu, kjer smo?
»Produkti« človekovega uma oziroma njegove ustvarjalnosti bi morali postati skupna lastnina človeštva. Četudi tega ne moremo (že zdaj) storiti na globalni ravni, lahko poskusimo na lokalnih in na državni ravni.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva. Objavljena besedila niso lektorirana.
