Da se bodo odnosi med državo in glavnim mestom zagotovo izboljšali, je bilo jasno takoj po razglasitvi rezultatov zadnjih državnozborskih volitev leta 2008. A da bo to razmerje države do mesta pri nezakonitostih, ki se v zadnjih mesecih pojavljajo pri odločitvah vodilnih na Mestni občini Ljubljana (MOL), tako prijateljsko, na trenutke celo servilno, si nismo predstavljali.
Kar nekaj takšnih primerov se je nabralo v zadnjih mesecih. Septembra je ministrstvo za kulturo brez pomislekov podprlo odločitev župana Zorana Jankovića, ki je samovoljno in mimo mnenja strokovne komisije izbral izdajatelja novega kulturnega štirinajstdnevnika. Odločitev, za katero je sodišče pozneje ugotovilo, da je nezakonita, in župan jo je moral spremeniti.
Še zanimivejša je ljubljanska lekarniška zgodba. Najprej se je občina zapletla v spor z zasebnim lekarnarjem in mu - po mnenju koncesionarja, pravnikov in lekarniške zbornice - nezakonito odvzela koncesijo. Da je bila odločitev MOL res nezakonita, je pred tedni potrdilo tudi sodišče. Ministrstvo za zdravje je kljub pozivom zasebne lekarne, lekarniške zbornice in medijev molčalo. Šele na poslansko vprašanje poslanca SDS je minister Borut Miklavčič odgovoril, da je ministrstvo v okviru svojih pristojnosti izdalo soglasje k podelitvi koncesije Lekarni Bitenc in da »ni utemeljenega razloga, da bi zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev za opravljanje lekarniške dejavnosti MOL koncesijsko pogodbo prekinila«.
Druga plat lekarniške zgodbe so novi prijemi Lekarne Ljubljana, ki zadnje tedne razburjajo javnost. Lekarniška in zdravniška stroka se je na nedavni seji odbora za zdravstvo skoraj poenotila, da so marketinški pristopi, kakršen je uvedba kartice zaupanja in agresivnega oglaševanja za zdravila, strokovno in moralno sporni ter potencialno celo škodljivi zdravju ljudi ter da je pri tem lekarništvo izbralo popolnoma napačno smer. Nasprotno pa minister meni, da slovenske lekarne delajo dobro. V kartici zvestobe ne vidi večjega problema, kot tudi ne v prenosu dobičkov lekarne, ki jih ustvarja tudi s sredstvi ZZZS, v mestni proračun.
Nerazumljiv je tudi izredno dolg molk ministrstva za promet v zvezi z nezakonitimi kaznimi za nepravilno parkiranje, ki jih je MOL predpisala v svojem odloku o cestnoprometni ureditvi. Te so precej višje, kakor jih določa zakon. Ministrstvo pa je ukrepalo šele po dveh mesecih, odkar je odlok v veljavi.
Dobro sodelovanje države in glavnega mesta je gotovo koristno in potrebno. Veliko je projektov, pri katerih bi si želeli tesnejšega sodelovanja. Na primer pri urejanju prometa v prestolnici, ki je močno povezan s širšo regijo, vprašanju poglobitve železnice. Ali pri večji skrbi za propadajoče ljubljanske kulturne spomenike, kot je na primer Plečnikov stadion, pri katerem se ob številnih postopkovnih nespretnostih in hitri gradnji v Stožicah postavlja vprašanje, ali Ljubljana res potrebuje dva tako velika nogometna objekta, namenjena vrhunskemu športu. Ali pri skrajševanju čakalnih dob v bolnišnicah in zdravstvenih domovih, ki Ljubljano tudi zaradi pritiska prebivalstva iz drugih občin, še kako pestijo.
V prej omenjenih primerih se je žal težko znebiti občutka, da gre predvsem za prijateljske usluge županu (ki svojih zmot ne priznava in po navadi za nepravilnosti krivi nejasno ali neustrezno zakonodajo) z namenom, da se občina čim bolj elegantno izvleče iz spornih, nezakonitih situacij, ki mečejo slabo luč na njeno delovanje, kot pa za delovanje v korist meščanov in državljanov.
Iz sredine tiskane izdaje Dela