Ivan Simič, ki je v drugem naskoku na vrh NZS vendarle zmagal na volitvah za predsednika najbogatejše panožne zveze pri nas je v letu dni temeljito premešal karte v (pre)tesni krovni hiši na severu Ljubljane.

Ivan Simič, ki je februarja lani v drugem naskoku na vrh NZS vendarle zmagal na volitvah za predsednika najbogatejše panožne zveze pri nas - »smučarji« imajo resda večji proračun, ki pa je (bil) politično napihnjen -, je v letu dni temeljito premešal karte v (pre)tesni krovni hiši na severu Ljubljane. Za svoje najtesnejše sodelavce je izbral Franca Kanglerja, Franca Kopatina in Branka Florjaniča ter - kljub izrečeni napovedi o zmanjšanju števila podpredsedniških mest - še Staneta Oražma in Radenka Mijatoviča, med katerimi prav nihče ne uživa večjega ugleda na slovenski nogometni sceni. O tem, zakaj je dolgoletni predsednik NZS Rudi Zavrl tako rekoč brez boja pristal na status častnega predsednika zveze, ki je v resnici pomenil vse prej kot to, kroži več neuradnih različic, med njimi tudi ta, da naj bi tako posredno omogočil napredovanje svojega naslednika po hierarhični lestvici NZS, čeprav bodo akterji volitev za naslednika Daneta Jošta vselej kategorično zanikali tovrstno »kupčkanje«. Aleš Zavrl, doslej vodja tekmovalno-licenčnega oddelka NZS in projekta Južna Afrika 2010, bo sicer prav danes uradno začel štiriletni mandat generalnega sekretarja zveze, ki ga je od leta 1993 opravljal nedavno poraženi Jošt.

Simič je v pičlem letu popolnoma uglasil dobro naoljen glasovalni stroj izvršnega odbora NZS, ki je soglasno potrdil večjo moč predsednika pri imenovanju selektorjev in določanju višine nagrad članom in strokovnemu vodstvu A reprezentance ter prikimal njegovi mesečni plači za funkcijo, ki jo je Zavrl 20 let opravljal volontersko.

Toda upravljanje s »papigami« v izvršnem odboru NZS, kjer na svobodo govora sem ter tja opozorijo le samosvoj ptujski predstavnik Stanko Glažar, osamljeni soboški jezdec Danilo Kacijan, borec za pravice ženskega nogometa Branko Gros ter Ciril Kolešnik, ki pa nato podpre vse ključne Simičeve zamisli, je nekaj povsem drugega kot pogajanje s finančno neodvisnimi akterji aktualne slovenske nogometne pravljice. Simič je nedavno priznal, da izvršni odbor ni upošteval izhodiščnega predloga Roberta Korena, Samirja Handanoviča, Miša Novakoviča in soigralcev okrog delitve pogače ob največjih uspehih, kot sta uvrstitvi na EP in SP. »Težavo«, neverjetno enotnost reprezentantov, ki jo je v drugačnih okoliščinah - na igrišču in v slačilnici - še pravočasno spregledal selektor Matjaž Kek, bo moral Simič reševati v teh dneh, ko se bodo naši aduti za podvig proti Alžiriji, ZDA in Angliji zbrali na Ptuju, sicer se bo moral v še večjem loku kot doslej izogibati vrat slačilnice. Morda pa bo kaj znanega po skorajšnji seji izvršnega odbora NZS, ki bo prav na Ptuju ...

Tako Simič kot selektor Kek sta si v zadnjih tednih izbrala najtesnejše sodelavce - slednji je okrepil in prevetril strokovno in zdravniško službo - ter na ta način homogenizirala svoji zasedbi po lastnem okusu, zato bosta v prihodnje polno odgovorna za rezultate na igrišču in ob njem, brez alibijev.

Mimogrede: UEFA očitno bolj zaupa Rudiju Zavrlu in Danetu Joštu kot krovna slovenska nogometna hiša. Prvemu je zaupala vlogo delegata na povratni tekmi osmine finala lige prvakov med Chelseajem in Interjem, ki bo 16. marca v zahodnem Londonu, drugi pa bo v severnejšem delu angleške metropole sedem dni prej delegat na tekmi Arsenal - Porto. Simičev predlog o imenih novih kandidatov za delegate (Kopatin, Florjanič ...) je UEFA pred časom zavrnila, Slovenija pa je ostala pri štirih delegatih (namesto petih).

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela