Dvajseto in zadnjo dramo Petra Božiča v 21 kratkih prizorih Šumi (2009), ki se tokrat le začenja in dokonča v nekdaj znamenitem ljubljanskem bifeju nasproti Drame, so v SMG krstno postavili na komorno prizorišče Stare pošte.

Peter Božič: Šumi
režija Vinko Möderndorfer
Slovensko mladinsko gledališče (SMG)
premiera 28. 2. 2010

Dvajseto in zadnjo dramo Petra Božiča v 21 kratkih prizorih Šumi (2009), ki se tokrat le začenja in dokonča v nekdaj znamenitem ljubljanskem bifeju nasproti Drame, so v SMG krstno postavili na komorno prizorišče Stare pošte. Režiser Vinko Möderndorfer, dramaturg dr. Blaž Lukan in scenograf Branko Hojnik so fragmentarno in zgolj na prvi pogled realistično izhodišče za igro o t. i. malih ljudeh oz. družbenih obrobnežih domišljeno postavili v univerzalni ambient starosvetne čakalnice na železniški postaji, mimo katere z vlaki, ki jih skupaj s protagonisti ves čas opazujemo projicirane skozi okni v vratih, dobesedno »beži življenje«. Z dodanimi izbranimi pesmimi Vojina Kovača Chubbyja kot osrednje odrske osebe in zgodovinske osebnosti obenem je uprizoritev pridobila prvine generacijsko prepoznavne intimne pesnikove izpovedi in usode družbeno nepriznanega umetnika, z izbranimi dodanimi citati iz tiskanih medijev tistih časov pa je lapidarno zaznamovala tudi lokalno in globalno časovno umestitev posameznih prizorov ter vse bolj očitno brezperspektivnega životarjenja predstavljenih obstrancev nasploh.

Uprizoritev spoštljivo in stopnjevano sledi nosilni temi Chubbyjevega doslednega izvrševanja očetove poslednje volje in lastne dane besede (pokopu očetovih posmrtnih ostankov v domači zemlji okoli Stalaća) ter s tem kaznivega kršenja cerkvenega in posvetnega družbenega reda, a pozneje tudi upornikovi pogubni odrešeniški manipulaciji z domnevnim plodom očetove skrivne velike ljubezni iz Bosne (Ljerko), ki se za domnevno sestro in zanj nazadnje tragično zaključi (s sestrinim samomorom ter simbolnim Chubbyjevim požigom lastnih pesmi in skrivnostnim izginotjem). Ob prvinski civilizacijski zgodbi o posameznikovi zavezanosti izročilu krvnih prednikov, ki vključuje zavezo izvršitve pokojnikove poslednje želje, kaže uprizoritev kot enako neuspešni možni orodji pri tem tako arhaično religiozno zasvojenost (Chubbyjeve mame) kot tudi sodobno urbano medijsko zasvojenost (Gerijeve mame). V luči lužice, ki naj bi ostala po Narednikovih besedah po njem potem, ko se bo v Šumiju po desetih štamperlih poslednjič »razlil« čez točilno mizo in ga bo Marija »enostavno pobrisala z mize«, ali pa bo njene sledi, kot pravi Mama, oprala z rjuh, da bo stekla »umazana voda po potoku navzdol«, se konča tudi uprizoritev s pomivanjem tal v Šumiju po Chubbyjevem poslednjem sporočilu na steni (Chubby was here), ki govori tako o prepoznanju enkratne dragocenosti slehernega človeškega življenja kot tudi o dozorelosti za sprejemanje minljivosti vsega živega in za smrt.

V socialno, značajsko in nacionalno oz. kulturno pomenljivih kostumih Alana Hranitelja, maskah Barbare Pavlin, ob učinkovitih zvočnih in glasbenih členitvah ter razpoloženjskih poudarkih Bojana Jurjevčiča Jurkija in lektorski pomoči Mateje Dermelj (žal bošnjaški govor in njegovi mestoma tudi čustveno motivirani vdori v sicer slovenske replike protagonistov niso bili vselej dovolj enotni in prepričljivi) je iz »filmskih fragmentov« vlog in posameznih prizorov ustvarila razvidne značajske celote ter obenem ves čas v zborovski soigri soooblikovala gosto in čustveno nabito vzdušje »poslednjega zatočišča« obrobnežev celotna partnersko ubrana, privržena in požrtvovalna igralska zasedba. V nosilni vlogi prostodušnega in svobodomiselnega pesnika Chubbyja, ki ga izvršena zaveza očetu ne odreši ne lastne napake in ne njenega zrelega prepoznanja, je oživil umetnika in življenje kot umetnino obenem Robert Prebil. Pretresljivo tragikomično podobo čudaškega Narednika, ki je v alkoholu utapljal životarjenje brez vojaške časti in ljubezni in ki je tudi po pokopu kot pobeljeni nemi akter spremljal dejanja svojega sina, je oblikoval Sandi Pavlin. Njegovo ženo in Chubbyjevo Mamo je s trpnostjo in topostjo nezadoščene žene, ki v islamu išče nadomestek in moč za klavrno životarjenje, zaznamovala Marinka Štern. Ljudsko figuro nemirnega in izgubljenega »božjega otroka« Gerija, ki ga mater ne zmore »kultivirati« z branjem časopisov, a ki tudi v svoji izvrženosti ne zmore držati obljube in ne odreči soudeležbe v dejanju organiziranega nasilja, je z znamenji ranljivosti in negotovosti oživil Blaž Šef. Polaščevalsko Gerijevo mamo, zasvojenko z medijsko resničnostjo in obenem vse hujšo izgubljenko v času in prostoru, je nevarno izrisala Damjana Černe. Podobo mladostniške preganjanke in upornice Barbare, prezgodaj seznanjene s kupljivostjo in minljivostjo ljubezni in spolnosti, je oživila Katarina Stegnar. Chubbyjevo domnevno sestro iz Bosne, Ljerko, ki se po nasilnem onečaščenju odloči za samomor, je z lepo interpretiranimi bošnjaškimi ljudskimi napevi in nebogljenimi reakacijami tujke zaznamovala Suzana Grau. Z vlogo Marije iz Šumija je zbor obrobnežev v čakalnici zaokrožila v celoto Olga Kacjan, v epizodi vsega vajene uradne osebe Miličnika pa je nastopil Iztok Jereb.

Iz torkove tiskane izdaje Dela