Ljubljana - V zadnjem času se vse več zabavno-elektronskih naprav (televizorjev, telefonov, omrežnih predvajalnikov, itd) ponaša s podporo standardu DLNA (Digital Living Network Alliance), ponekod pa se pojavlja tudi oznaka krovnega nabora omrežnih protokolov UPnP (Universal Plug and Play). Kaj ta tehnologija omogoča? Predvsem preprosto povezovanje različnih naprav in deljenje vsebin med njimi. Poleg osebnega računalnika smo v omrežje povezali še televizor (Samsung B650), mobilni telefon (Sony Ericsson Aino) in omrežni disk ter zadevo preizkusili v praksi.
Namen protokola DLNA je deljenje vsebin med različnimi napravi v istem omrežju (priključene na isti usmerjevalnik). Z enega osebnega računalnika sicer lahko dostopamo do datotek na drugem računalniku, če to omogočimo v operacijskem sistemu, toda danes imamo v omrežje priključene še mnoge druge naprave. In te se ne znajo povezati v omrežje na način kot računalniki, vse več pa jih razume protokol DLNA. Še posebej je ta prikladen, če želimo vsebine (fotografije, video posnetke ali kaj podobnega) neposredno prikazati na televizorju. Od zadnje generacije televizorjev naprej imajo boljši modeli že vgrajen omrežni priključek (LAN), večinoma žičnega, nekateri pa celo brezžičnega ali pa se tega da dokupiti.
Pomembno je, da obe napravi podpirata protokol DLNA, saj ena deluje kot medijski sprežnik, druga pa kot predvajalnik. Na prvi določimo, katere datoteke želimo deliti z drugimi napravami, lahko so to kar vse. Na drugi pa se nam ponavadi prikažejo tri glavne možnosti - izbiramo lahko med fotografijami, video posnetki in zvočnimi posnetki. Ko izberemo, kaj želimo pogledati, sistem ve, katere datoteke nam lahko ponudi oz. predvaja prek omrežja. Pri sistemu DLNA namreč ne gre za neposredni dostop do datotek, kot pri običajnem deljenju datotek prek omrežja, temveč se vsebine predvajajo po nekakšnem pretočnem načinu. Zato ima zadeva tudi nekaj omejitev, saj datotek na ta način ne moremo shraniti v lokalni pomnilnik, četudi jih denimo s telefona predvajamo na računalnik. Prav tako odpade večina možnosti, ki jih imamo sicer pri predvajanju s pomnilniških medijev (prevrtavanje naprej in nazaj, pavza in podobno).
Tudi v praksi smo ugotovili, da je protokol DLNA najbolj uporaben za fotografije. Še posebej, če je ena od naprav v omrežje priključena brezžično. Naš testni mobilni telefon (televizor in računalnik sta ga prepoznala pod imenom U10i) se je takoj priključil v omrežje in prikazal med medijskimi strežniki, toda prikazovanje vsebin je bilo dokaj počasno. Da smo lahko zagnali predvajanje fotografij (slideshow) smo namreč morali počakati, da je sistem prednaložil pomanjšane različice fotografij v pomnilnik. Toda potrpežljivost je bila poplačana, saj smo si nato lahko ogledali, kaj smo posneli, in to v neokrnjeni ločljivosti. Vse skupaj je še vedno hitreje, kot če bi fotografije najprej prenesli na računalnik in jih potem na kak drug način predvajali na televizor. Tudi videoposnetke smo si lahko ogledali, vendar je z večjimi datotekami sistem imel težave.
Teh težav pa (večinoma) ni bilo pri predvajanju z medijskega strežnika na omrežnem disku. Žična povezava je namreč dovolj zmogljiva, da prebavi tudi filme tipa divx ali kaj podobnega. Ne deluje pa predvajanje visokorazločljivostnih posnetkov. In tudi kakšno fotografijo protokol občasno izpusti, če je ne uspe dovolj hitro prenesti.
Vsekakor je protokol DLNA uporaben, vendar žal ne more popolnoma nadomestiti priklopa računalnika na televizor, namenskega medijskega predvajalnika (media extenderja) ali predvajanja z vhoda USB, če ga televizor podpira. Za osnovno ogledovanje fotografij in video posnetkov zadošča, za ogled filma in potopisno predavanje, podprto z lokalno glasbo, pa bo treba uporabiti enega od omenjenih alternativnih načinov.
Iz tiskane izdaje Dela