Jules Massenet: Werther
režiser Ivica Buljan
dirigent Claude Schnitzler
Opera in balet SNG Maribor
premiera 26. 2. 2010
Debitantska operna režija Ivice Buljana se na prvi pogled kaže kot radikalno dejanje v slovenski in tudi širši opernouprizoritveni praksi. Prebrali smo lahko, da jo »gre razumeti (in nemara doživeti) kot poskus celovite reinterpretacije nekaterih najbistvenejših elementov Massenetovega Wertherja« (B. Virc v tiskovnem materialu k uprizoritvi), pri čemer si režiser prizadeva, da bi romantično subjektivistično razbolenost sižeja prenesel v distanciran, a kljub temu vseprisoten hrepenenjski podton sodobne eksistencialne praznine. Če bi se njegova težnja uspešno postvarila, bi se »romantična operna totaliteta« (Virc) spremenila v igro o nas samih. Le da predstava žal ne doseže tega vsekakor težko dosegljivega čudeža. Še huje. Njen namen se ne izjalovi brez učinka površnosti, frivolnosti in trivialnosti.
Zdi se, da je poglavitna ovira zastavka - opera. Massenetov kompozicijski organizem vendarle seva ravno iz svoje namrežene določnosti, fatalistične neprepustnosti (ta sicer ni razvita do stopnje Wagnerjevega vzora), torej z ravni, ki jo hoče režijski postopek preseči, z odpovedjo psihološkim in realističnim markacijam, z goloto »v svet« odprtega odra, ki je skoraj ves čas kolektivno poseljen. Wertherjevo dramaturgijo, ki jo glasba, poudarjamo, poganja s psihološkimi vzgibi, Buljan tako razpotegne v enost splošno pasivizirane kondicije, zaradi česar se operni tok nakroji v nezaključen, doživljajsko zniveliran, zredčen in celo kronotopsko izmenljiv pas.
Skladatelj je - pomislimo le na duete med ljubečima se - oblikoval človeški seizmogram, Buljan ga zvaja na iznajdeni skupni imenovalec. Odrski koncept, ki črpa iz kataliziranja izvirne glasbene emocije, pa zlahka zbudi vtis, da ne misli glasbe. No, vsekakor ne najde mišljenja z baletniki, katerih nenehno vadbeno ali postavajočo prisotnost je izgotovil Dejan Srhoj. Ta žal nemajhni prispevek, na katerega se uprizoritev naslanja, kakor da bi se sama bala praznine, je, upam si zapisati, neumnost. Koreografija dojema operne pasuse kot revijalne točke: ko se glasba vzburka, začne kdo iz baleta skakati po baskovsko (Un autre son époux) ali divje piruetirati, ko je prežeta z globoko melanholijo (Va, laisse couler mes larmes), gledamo blazirane mladenke, ki v sinhronih pozah razkažejo modo (kostumografija Ane Savić-Gecan je drugod toplo nevpadljiva), itn. Srhoj je Buljanova najnižja točka, čeprav se predstava tudi sicer zateče k marsikakšni cenenosti (lučno rdečilo idr.).
Buljanov prazni oder je izrecno neprijazen do pevskega projiciranja: odkar je mariborska dvorana obnovljena, se glasovi v njej še niso tako razprševali, kakor tokrat. Matjaž Stopinšek je že tako ali tako pevec s pomanjkljivo povezanostjo registrov. Režijska simbolna sploščenost naslovnega lika ga sicer nehote zavezniško ščiti. Pozornejše uho vseeno ve: v srednjih slojih vloge tenorist nima naravne plastičnosti, mezza voce in falzet sta pri njem zamenljiva pojma, njegovo dinamično oblikovanje je črno-belo, včasih sunkovito; kreacija je bolj nameščana kakor izživeta. Charlotte Irene Petkove je bolje integrirana (v svojem osnovnem odrskem fluidu moderno večplastna), in vendar barvno razmeroma neizrazita, v skrajnih legah nezadostno pokrita. Zamolkel, brezbarven in deloma tudi distoniran je bil Albert Jakija Jurgca. Baillijeva tesitura je manj primerna (nizka) za Emila Baronika, ki je odrsko nastopil živahno. Petja Ivanova zmeraj blesti, in tako tudi kot Sophie, srebrno zveneče, že kar lebdeče dekletce (filature). V stranskih vlogah Schmidta in Johanna sta nastopila Dušan Topolovec in Sebastijan Čelofiga, drugi s kakovostnejšo glasovno rešitvijo. Večina nastopajočih je pela v nedodelani francoščini.
Ob koncu pa le snemimo klobuk: pred Claudom Schnitzlerjem in orkestrom, ki je pod roko francoskega dirigentskega mojstra čudovito ozaveščen (v vseh skupinah). Superioren dramsko-lirski junak uprizoritve. In tragično tuj njenim stranpotem.