Ko sem šel novembra 2007 volit predsednika slovenske države, mi je bilo povsem jasno, da gre za osebno politično razmerje med volivci in kandidatom, čigar ime je vsakdo lahko obkrožil na volilnem listku. Mandat izvoljenega kandidata je petleten in preseka ga lahko samo kršenje ustave ali hujše kršenje zakonov. Ne more ga presekati podeljevanje simbolnih odlikovanj, četudi napačnemu človeku in z napačnimi utemeljitvami. Ne more ga presekati politična sekira stranke, ki ne razume ali ne zna spoštovati (simbolno spet zelo pomembnega) instituta predsednika države. Izvolile ga namreč niso stranke, temveč ljudje, in odstavi ga lahko le ustavno sodišče z dvetretjinsko večino na predlog večine v državnem zboru.
Zaradi teh razlogov je mogoče reči tole: kot predsednik države se glede na okoliščine in simbolno vrednost funkcije v tej zadevi nikoli ne bi udeležil razprave v DZ. Predsednik države se za kaj takega iz kdo ve kakšnih razlogov ni odločil. Na ravni časti pa velja tudi obrnjena (načelna) logika simbolov: če predlagatelju (predsedniku SDS) z večino v parlamentu in posledično na ustavnem sodišču ne uspe uveljaviti negativne predsednikove odgovornosti, naj sam prevzame odgovornost za poigravanje s simboli države in naj v dobro države zapusti politiko.
To se glede na sporni etični status potagonistov ustavne obtožbe zanesljivo ne bo zgodilo. Tudi posledice so že znane in sodijo med standardna protislovja slovenske politike: predlagatelji trdijo, da delajo v zaščito odlikovanj države, po tej akciji ne bodo manj vredna le ta, ampak tudi drugi simboli države, vključno s simbolno funkcijo samega predsednika; zaupanje ljudi v državo se na ta način ne bo povečalo, temveč zanesljivo zmanjšalo, ne nazadnje to potrjujejo dozdajšnje meritve javnega mnenja.
Videti je še več: kar se je na ravni garažnih medijev dogajalo z integriteto pisane in govorjene besede v aferi Baričevič, se na ravni »garažnega strankarstva« utegne v parlamentu dogajati z državniško integriteto v predsedniški aferi Ertl. Še drugače povedano: v imenu svetle podobe simbolov države v torišču demokracije iz parlamenta nastaja politična ropotarnica. Nekdo državo sistematično razstavlja kakor staro zarjavelo kolo in ob tem spoznanju ime predsednika države in njegove »odlikovalne akcije« pravzaprav igra stran(kar)sko vlogo. Nekdo kakor da vpije »Primite tatu!«, da bi zamazal in zabrisal svojo tatvino, tako politično kot čisto konkretno. Nekomu je popolnoma vseeno, ali se država potopi, samo da bi se sam obdržal nad vodo, čeprav je (spomnimo se na splav Meduze) sam kriv za brodolom.
Interpretacije spornega dogodka v zvezi z Ertlovim odlikovanjem se niso spremenile. Zelo veliko ljudi meni, da je bilo predsednikovo odlikovanje Tomažu Ertlu napaka. Ne toliko v konkretni obrazložitvi (operacija Sever, osamosvojitev) kot v kontekstu, s katerim se interpretira demokracijo in temeljne človekove pravice v nastajanju in delovanju nove države. Nobenega dvoma pa ne more biti, da je ustavna obtožba predsednika države precej večja napaka, nekakšen samomor iz zasede ali pa premišljena nepremišljenost. Zdi se, da tu ne kaže biti naiven. Ustvarjanje kaosa, najsi ga nekdo ustvarja zavestno ali nezavedno, je v politiki vedno dejanje s posledicami, ki jih ne vidijo samo tisti, ki jih nočejo videti. In Slovenija na politični ravni drvi v takšno »delitev duhov« - oziroma v dvopolno koalicijo slepih, ki menijo, da jim v državi edinim pripada vizionarstvo.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
