Roman Orhana Pamuka Črna knjiga, ki bo obveljal za prvi prevod iz turščine v slovenščino (redakcijo prevoda je opravila Katja Zakrajšek) in ki je bil menda tudi eden izmed glavnih dejavnikov za podeljeno Nobelovo nagrado za literaturo v letu 2006 (roman je bil sicer napisan v letih 1985-1989 v New Yorku), pisanje vrača k njegovim lastnim koreninam.

 

Čeprav je Črno knjigo (založba Sanje, iz turščine prevedla Erna Pačnik, Ljubljana 2009, 492 str., 33,95 evra) potrebno brati kot subverzijo detektivskih romanov, politične satire, žurnalističnega pisanja in celo ljubezensko-sentimentalnih ter zgodovinskih romanov, se v njegovem skrivnostnem osrčju nahaja predvsem pisatelj oziroma pripovedovalec zgodb. Skrivnost mesta (Carigrada) in življenja samega je namreč mogoče odkriti le s pripovedovanjem. Spraševanje, je sploh mogoče biti to, kar si, ima tako lahko le en sam odgovor: preko obrata navznoter, preko poslušanja glasov, ki jih nosimo v sebi, je mogoče odkriti svojo resnično esenco. Temeljna metoda, ki se je posluži pisatelj pri odkrivanju »skrivnosti«, je predvsem ponavljanje (kot da bi nam - bralcem - želel položiti misli v uho, da jih ne bi zaobšli), zrcalno podvajanje (dvojniki in zamenjave identitet so načeloma Pamukova posebnost) in kopičenje zgodb (v Črni knjigi gre že za rokokojsko nizanje glasov).

 

Očitno je, da pisatelj sopostavi pisano besedo ali bolje literaturo v različne položaje (v odnosu do kolumnističnega pisanja, zgodovinskih pripovedi in celo televizijske kamere) in jo tako izstavi iz tradicionalnih okvirjev, čeprav je Pamukova pripoved hkrati tudi zelo tradicionalna. Preko različnih literarnih postopkov nam pokaže, da je pripoved (in hkrati tudi roman kot forma) s svojimi zakonitostmi še vedno na vrhu hierarhične lestvice. Noben medij namreč naj ne bi zahteval tolikšne zbranosti, introvertiranosti. Ne glede na to, ali se s Pamukom strinjamo ali ne, ostaja dejstvo, da zgodbo izginule Rüye, kolumnista Celala in odvetnika ter v nekem trenutku detektiva Galipa splete okoli ideje, da le preko pripovedovanja lahko postaneš to, kar si. Rüya in Celal, ki nista zaobjela in doumela te igre, sta zato morala umreti. Pojavi se le vprašanje, zakaj se je Galip v zadnjem trenutku umaknil in ni poskušal rešiti svoje drage, ko bi to lahko še storil? Je bilo v njej res preveč deziluzijskega, kar je na nezavedni ravni tudi prepoznal, ali pa je Galip tisti, ki mu je manjkalo barvitosti in živahnosti? Toda ravno zaradi tega primanjkljaja, je lahko nadaljeval Celalovo pisanje in preživel.

Posvečeno ženski in ženskam

 

Glede na to, da je Pamuk nekje izjavil, da »pisateljeva skrivnost ni navdih /.../, ampak njegova trma, njegova potrpežljivost« in da je »tisti čudoviti turški pregovor - izkopati vodnjak s šivanko - /.../ nastal z mislijo na pisatelje«, bi potem, ko smo prebrali tudi Črno knjigo, sklepali, da prisega na racionalnega pripovedovalca zgodb, ki se lahko odpove svoji osebnosti in upove zgodbo. Celal je torej celo utegnil poznati »skrivnost« (da nihče ni to, kar je), vendar ga je spodnesla njegova osebnost ali še bolje, eliminirali so ga njegovi lastni bralci. Šele ko se avtor umakne iz pripovedi, se ta lahko upove »sama od sebe«, in, kar je najpomembneje, bralcu uspe privzeti identiteto pisatelja (nekoga drugega). Med tremi determinantami - bralec, pisatelj, tekst - naj bi se vzpostavilo ravnovesje, le-tega pa zagotovi Galip, ki je doživel čustveni pretres (izguba Rüye) in ki se z izgubo lahko sooči le preko pisanja (»Vse, kar mi je ostalo od Rüye, so zgodbe in te črne, mračne strani.«).

 

Čeprav je ost romana uperjena v prevpraševanje smisla in eksistence pisanja ter pisatelja, je končno vendarle posvečena predvsem ženski oziroma ženskam. Po uvodnem prizoru Črne knjige se razlivajo Rüyini speči lasje, enako se roman zaključi »z bolečimi spomini na Rüyo«. Rüya je torej predmet iskanja, je ključni člen, na katerega se pripnejo številni glasovi, idealna bralka (detektivskih romanov), gospodinja in hkrati seksualna boginja. Šele ko Galip izgubi Rüyo, se lahko posveti pisanju, šele ko izstopi iz »zlate dobe« svojega življenja, lahko napiše roman. Nenazadnje s pomočjo Rüye pisatelj preseže tako imenovano avtoreferencialnost, osredotočenje teksta samega nase, z njeno pomočjo v roman umesti nezavedno in mu celo dodeli mesto neopredeljivega, odprtega. Če torej po eni strani Galipa Rüyin svet plaši, ga po drugi navdaja z radovednostjo (enak čuti tudi do mesta Carigrada). Ravno zaradi tega ambivalentnega odnosa ne moremo reči, da so ženske v Pamukovem romanu predstavljene kot čakajoče matice. In tudi ko že zaslutimo njihovo pasivno držo, nam pisatelj filmsko oriše rahlo dihanje, grozljivo odpiranje in zapiranje vek v temi ...

 Iz tiskane izdaje Dela