Pri Narodnem svetu koroških Slovencev, ki jih vodi Karl Smolle, se ne zgodi pogosto, da bi ostali brez besed, toda skoraj polovično zmanjšanje sredstev iz Slovenije je takšen udarec, da bodo javnost o svojem odgovoru obvestili šele v petek. Kaj naj sploh rečejo pri organizaciji, ki se v Avstriji že desetletja odločno bojuje za ustavno določene, a še vedno pomanjkljivo uresničene jezikovne in druge pravice koroških Slovencev v Avstriji, zdaj pa ji preprogo izpod nog izmika še Slovenija?
Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je sredstva zmanjšal tudi vsem drugim političnim organizacijam koroških Slovencev (Zvezi slovenskih organizacij Marjana Sturma, Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk Bernarda Sadovnika, Enotni listi Vladimirja Smrtnika), vendar bodo mnogi to razumeli predvsem kot udarec Narodnemu svetu. Njegov predsednik se z ministrom Žekšem in mnogimi drugimi, o katerih meni, da ne delujejo v dobro koroških Slovencev, sploh noče pogovarjati; morda je komu tudi neprijetno, če posamezni manjšinski voditelji sami lobirajo v Ljubljani. A to je pač politika, ki ji je, če koga moti, treba postaviti protiargumente, ne pa je udariti po glavi skupaj z vsemi, ki se še niso utopili v koroškem morju ponemčevanja.
Urad za zamejce ima pravico do svobodnega razpolaganja s sredstvi, ki so mu na voljo, vendar nima nobene pravice dodatno uničevati dela slovenskega naroda, ki je zaradi zgodovinskih okoliščin ostal zunaj meja drugih držav. S kazenskim zmanjševanjem sredstev za vodilne politike manjšine se urad igra z ognjem, čeprav poudarjajo, da se denarja za kulturo in lokalne skupnosti ne bodo dotikali.
Na avstrijskem Koroškem se poldrugo leto po smrti nacionalpopulističnega glavarja Jörga Haiderja morda prav zdaj začenja globoko izpraševanje politične in nacionalne identitete po dolgih desetletjih (stoletjih?) protislovenskega velikonemštva. Čeprav zvezna avstrijska vlada morda še ne ustvarja takega vtisa, pa zaradi afere podržavljene banke Hypo Alpe-Adria in vsega drugega hitro kopni tudi poseben status, ki ga je Koroška doslej uživala po vsej Avstriji. Urad za zamejce tvega, da bo z grobo stavo na streznitev med seboj sprtih manjšinskih predstavnikov manjšino še bolj potisnil v živčno depresijo, namesto da bi ji pomagal izkoristiti sedanji koroški in avstrijski trenutek.
Naj so prepiri med manjšinci še tako neprijetni, slovenska vlada ne bi nikoli smela pozabiti, da so prav vsi, ki se izjavljajo za koroške Slovence, preživeli poseben tihi genocid z vsemi psihološkimi posledicami za nacionalno skupnost, ki jo je preteklo stoletje dobesedno zdesetkalo. Te travme ostajajo. Morda se mnogi izmed njih res niso naučili komuniciranja, ki bi vodilo k iskanju skupnih točk namesto konfliktov, a pri tem bi morala matična Slovenija kvečjemu ponuditi pomoč. Če sama ni zmožna konstruktivno posredovati, naj si najame profesionalce, o posredovanju v mednarodnih konfliktih je na voljo že cela znanost.
Ali pa naj palici, s katero so pravkar udarili, zdaj vsaj hitro sledi še velik korenček, priznanje in spodbujanje ciljev vseh slovenskih organizacij, tudi in celo še posebno tistih, ki jih zagovarja Narodni svet. Naslednji v vrsti za akcijo je morda lahko zunanji minister Samuel Žbogar, ki bo kmalu obiskal avstrijskega kolega. Spet bi se lahko oglasil predsednik Danilo Türk, povedati bo treba, kaj nameravajo storiti s pobudo za slovensko nasledstvo Jugoslavije med podpisnicami avstrijske državne pogodbe in tako naprej. Seveda pa si morajo tudi manjšinci nehati škodovati drug drugemu; od zunanj namreč njihova prizadevanja niti niso videti tako zelo nezdružljiva.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela