V Sloveniji odkrijejo raka pri približno 12 tisoč ljudeh na leto. Podatki, ki jih že šestdeset let zbirajo v nacionalnem registru raka, kažejo pogostost obolevanja, zdravljenje in umrljivost, različne primerjave in analize pa njihovo gibanje v posameznih obdobjih in na posameznih območjih v državi. Za jasnejšo sliko o gibanju in obravnavanju rakavih bolezni pri nas, so pomembne tudi mednarodne primerjave in eno takih zdaj omogoča te dni končani »atlas«, ki ga sestavljajo zemljevidi z grafičnim prikazom raka v alpski regiji.
Kot že nekatere druge primerjalne raziskave o obolevnosti in obravnavi rakavih bolezni v različnih evropskih državah tudi ta za območje alpske regije potrjuje, da je pri nas večje tveganje, da bomo zboleli, se slabše zdravili in umrli za nekaterimi najpogostejšimi oblikami raka. O podrobnostih najnovejše raziskave, ki bo v knjižni obliki izšla te dni, smo se pogovarjali z doc. dr. Vesno Zadnik, dr. med., odgovorno za epidemiologijo v Registru raka na Onkološkem inštitutu (OI) v Ljubljani.
Zakaj prav alpska regija? Koliko držav in podobnih registrov raka, kot je slovenski, je sodelovalo v raziskavi?
Z njo smo želeli predstaviti geografsko porazdelitev incidence, to je število na novo obolelih v enem letu, in umrljivost pri najpogostejših vrstah raka v alpski regiji. Na tem območju, kjer ljudje živijo v bolj ali manj podobnem okolju in imajo podobne življenjske navade, se tudi nekako pričakuje podobna obremenjenost z rakavimi obolenji. Po drugi strani ti ljudje živijo v različnih državah z različno organiziranimi zdravstveni sistemi, kar omogoča primerjave glede bolj ali manj uspešni organizaciji dela, to je preventivi, zgodnjem odkrivanju in uspešnosti oziroma neuspešnosti zdravljenja.
Pri projektu je sodelovalo 14 regionalnih registrov raka iz Avstrije, Italije in Švice ter register raka iz Slovenije. Na tem območju, ki pa ne vključuje vseh naštetih držav v celoti, temveč, kot pove že naslov, njihove alpske regije, prebiva šest milijonov ljudi. Za potrebe analize je bila regija razdeljena na 221 geografskih enot s povprečno 19.383 prebivalci. Pri nas je bilo v raziskavo vključenih šest statističnih regij: Koroška, Savinjska, Zasavska, Osrednjeslovenska, Gorenjska in Goriška. Obravnavali smo 12 najpogostejših vrst raka.
Že iz podatkov o številu registrov na omenjenem območju štirih držav lahko sklepamo, da je zbiranje podatkov o raku organizirano različno, drugače kot pri nas. V čem so razlike, prednosti, slabosti?
Lahko smo ponosni, da imamo pri nas enega najstarejših registrov raka na svetu, saj je bil ustanovljen leta 1950. Naši podatki že od začetka izpolnjujejo vse mednarodne kriterije kakovosti, so primerljivi z drugimi registri in primerni za objavo v tuji literaturi. Slovenski register je populacijski, kar pomeni, da pokrivamo vso državo, medtem ko imajo v Avstriji, Švici in Italiji regionalne registre, ki zajemajo zgolj določen del države. Pomembno pa je, da vsi, tudi tisti za manjša območja, delajo po enotni metodologiji, kar omogoča standardiziran nabor in primerljivost podatkov, primernih za verodostojne skupne analize. Za Slovenijo menimo, da je prednost, ker en register sistematično pokriva vso državo. Podobno je, na primer, v skandinavskih državah.
Vendar se zdi, da večkrat omenjene prednosti in kakovost podatkov slovenskega registra v praksi niso uporabljene. Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da se število rakavih obolenj tudi pri nas nenehno povečuje, preventiva šepa, diagnostika zamuja, uspehi zdravljenja so slabši kot marsikje v primerljivih tujih okoljih ...
Naj najprej opozorim, da danes govorimo o širši razsežnosti, to je pandemiji raka. Bolezen je že postala eden ključnih javnozdravstvenih problemov, in če ga želimo obvladovati, ga moramo poznati. Moramo ga »meriti«, vedeti, koliko, kakšne vrste bolnikov imamo, kje so razporejeni in tako naprej. Vse te podatke dobivamo iz registrov raka in tako tudi vemo, da v Sloveniji na leto odkrijemo 12.000 novih bolnikov. Vemo tudi, kako so razporejeni oziroma za katerimi vrstami raka obolevajo. To pomaga pri odločitvah, kje in kako je upravičeno organizirati določene preventivne programe oziroma povečati zmogljivost različnih oblik zdravljenja. Preživetje je, kot pravimo v stroki, zelo močan kazalec, ki opozarja na kakovost diagnostike in zdravljenja. Zaradi različnih razlogov pa pri nas pogosto odkrivamo raka pozno, ko bolezen že bolj napreduje, in takrat je zdravljenje praviloma manj uspešno. Primerjava tega, kako je s preživetjem za posamezne rakave bolezni, kaže na uspešnost ali neuspešnost različnih ravni ali segmentov zdravstvenega varstva v posamezni državi.
A kljub temu v odgovoru na vprašanje o uporabnosti podatkov iz registra ne bi bila tako pesimistična. Kot sem že omenila, smo s spremljanjem incidence in primerjavo preživetja jasno opozorili na pomanjkljivosti v organizaciji zdravstva na tem področju. Predvsem na primeru enega najpogostejših vrst obolenja, to je rak na dojki, smo že v preteklosti večkrat opozorili na pozno diagnostiko. V Sloveniji se namreč ta bolezen le v polovici primerov odkriva v zgodnejšem obodbju, ko je še omejena na dojko, v razvitem svetu je tako v treh četrtinah. Zato je pri nas preživetje slabše, a se izboljšuje.
Torej gre tako za pomanjkljivosti v zgodnji diagnostiki kot za to, da se ljudje, v tem primeru ženske, slabo odzivajo tudi na možnosti, ki obstajajo, to so programi presejalnega testiranja, konkretno znani program Dora?
Menim, da imamo res argument več za to, da bi omenjeni državni program za sistematično odkrivanje raka na dojki, ki se zdaj že nekaj časa uvaja, čim prej razširili na vso državo. Odzivnost je na območju, kjer že poteka, to je za zdaj v Ljubljani, dobra. Na mamografijo pride do 90 odstotkov vabljenih žensk. Pri tem lahko omenim še program Zora za odkrivanje raka na materničnem vratu, v okviru katerega smo ob koncu devetdesetih let prav z registrom raka ugotavljali, da imamo izredno visoko incidenco te bolezni. Zelo redke evropske države so imele višjo kot mi, pa čeprav smo imeli že od leta 1965 omogočeno presejanje oziroma preventivno jemanje brisa materničnega vratu. Na podlagi teh podatkov je bil leta 2003 vzpostavljen omenjeni program Zora in po 5 letih ugotavljamo za 25 odstotkov manjšo incidenco raka na materničnem vratu. Nismo več med najslabšimi v Evropi, smo nekako v sredini na lestvicah oziroma zemljevidih, ki kažejo razširjenost te bolezni in umrljivost za njo.
Že omenjeni atlas obremenjenosti z rakom v alpski regiji in pregledni zemljevidi za to območje pa prinašajo še dodatne podrobnosti. Na kaj kaže posebej opozoriti, denimo, najprej pri moških, ki so v središču pozornosti ob tokratnem tednu boja proti raku?
Pri pripravi podatkov za vse rake skupaj smo pri moških poleg bolnikov z nemelanomskim kožnim rakom izključili tudi bolnike z rakom prostate. In sicer zato, ker na incidenco tega raka močno vplivajo razlike v intenzivnosti določanja PSA, to je prostatičnega proteina v krvi. Tako so se v Avstriji incidenčne stopnje raka prostate ob uvedbi množičnega testiranja podvojile. Rezultati za vse rake skupaj kažejo geografski gradient incidenčnih stopenj, torej obarvanost na zemljevidu od zelene proti rdeči. Vidimo lahko, da so nižje incidenčne stopnje v Avstriji in Švici, visoke pa v Italiji, razen v pokrajinah Trentino in Južna Tirolska, in v Sloveniji. Opisani gradient je še bolj kot pri incidenčnih očiten pri umrljivostnih stopnjah. Največja ogroženost z raki glave in vratu je bila ugotovljena na italijanskih območjih, nekoliko večja je bila ogroženost tudi v vzhodnem delu Slovenije. Z želodčnim rakom so najbolj ogroženi prebivalci Slovenije in nekaterih predelov Tirolske, Južne Tirolske, Trentina in Sondria, manjše tveganje za nastanek te vrste raka pa imajo prebivalci v švicarskih pokrajinah. Največje breme raka debelega črevesa in danke je bilo znova ugotovljeno v Sloveniji, predvsem pa izstopa visoka umrljivost. Jetrni rak najbolj ogroža prebivalce na italijanskih območjih in v pokrajini Ticino. V Italiji, razen Južne Tirolske in pokrajine Trentino, opažamo tudi večje breme pljučnega raka, vendar je še nekoliko večje pri nas. Pri raku prostate so bile visoke incidenčne stopnje zabeležene v avstrijskih registrih, v Sloveniji pa znova ugotavljamo večjo smrtnost zaradi tega raka. Večja umrljivost zaradi raka mehurja je bila odkrita na italijanskih območjih, z izjemo pokrajine Trentino, in v Sloveniji ... Pri limfomih, mielomu in levkemijah na omenjenem območju ne opažamo bistvenega povečanja obremenjenosti.
Kaj kaže raziskava o obolevanju in zdravljenju raka pri ženskah?
Razen nekoliko večje umrljivosti zaradi raka v Sloveniji, bistvenih odstopanj pri bremenu vseh rakov skupaj med pokrajinami ne opažamo. Razlike v pojavljanju raka med pokrajinami so pri ženskah na splošno nižje kot pri moških. Breme rakov glave in vratu je povečano v Benečiji, Sondriu in v Furlaniji - Julijski krajini, kjer je povečano le tveganje za smrtnost pri omenjenih vrstah raka. Ogroženost z želodčnim rakom je povečana na Tirolskem, Južnem Tirolskem, v Benečiji, Furlaniji - Julijski krajini in v vzhodnih predelih Slovenije. Umrljivost za rakom debelega črevesa in danke je povečana v Sloveniji. Posebno visoka ogroženost z jetrnim rakom je v italijanskih pokrajinah Trentino, Benečija in Furlanija - Julijska krajina. Breme pljučnega raka je povečano v osrednjem delu Tirolske, v Benečiji in v nekaterih predelih Slovenije. Ponekod opažamo nekoliko večjo ogroženost z rakom dojke, vendar tveganje smrti v teh predelih ni večje, zato lahko večjo ogroženost pripišemo različni udeležbi v presejanjih z mamografijo. Večja ogroženost z rakom materničnega vratu je bila ugotovljena v vzhodnih predelih Tirolske, na Koroškem in v Sloveniji, pri čemer obstaja medsebojna odvisnost med incidenco in umrljivostjo. Breme in umrljivost zaradi raka materničnega telesa sta povečana v Sloveniji in v švicarskih pokrajinah. Pri raku jajčnika opažamo povečanje v okolici Salzburga. Ogroženost z rakom mehurja je povečana v Benečiji, v vzhodnih predelih pokrajine Trentino in na Koroškem, vendar tveganje za smrti ni povišano, zato lahko večjo ogroženost pripišemo razlikam v diagnostičnih postopkih in/ali registraciji raka mehurja. Ogroženost z limfomom, mielomom ali levkemijo je nekoliko višja v posameznih švicarskih pokrajinah, vendar tveganje za smrt zaradi teh rakov ni povišano, zato lahko večjo ogroženost tudi tu pripišemo razlikam v diagnostičnih postopkih in/ali registraciji.
Kakšne so sklepne ugotovitve raziskave?
Ugotovili smo razlike v bremenu raka tako na posameznih območjih alpske regije kot med posameznimi vrstami raka. V priporočilih smo te razlike upoštevali. V Italiji smo opazili povišano breme rakov glave in vratu, jetrnega raka in raka mehurja. Vsi našteti raki so povezani s kajenjem in pretiranim uživanjem alkohola, zato je naš poziv k boju proti vsem trem rakom usmerjen k spodbujanju večje dejavnosti za omejevanje kajenja in uživanja alkohola. V Sloveniji je najbolj problematično povečano tveganje smrti za rakom, kar nas opozarja, da je treba posodobiti presejanje, diagnostiko in zdravljenje, s čimer bo mogoče to tveganje znižati. V Avstriji je povišano breme raka materničnega vratu in želodčnega raka. Znano je, da je z dobro organiziranimi presejalnimi programi mogoče učinkovito znižati incidenco in umrljivost zaradi raka materničnega vratu, za preprečevanje zbolevanja za želodčnim rakom pa je najučinkovitejši ukrep zdravo prehranjevanje. V Švici so razmere tako pri obolevanju kot umiranju za rakom precej ugodne. Ugotovljena je bila le nekoliko večja ogroženost z rakom materničnega telesa.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela