Uredništvo Kulta
Čeprav je gospa že v letih, sedemdesetim se bliža, ji za eleganco in zrelo prefinjenost ni mar. Nasprotno, še vedno si lase barva živo oranžno in nosi majice s provokativnimi napisi ter kaže veliko bele gole kože. Beseda o čudaški Vivienne Westwood seveda. Piše, Smilja Štravs.
Kar 2330 kilometrov dolga severnoameriška reka Kolorado je s svojim milijone let vztrajajočim tokom v severozahodnem delu zvezne države Arizona v dolžini 446 kilometrov zarezala enega najbolj osupljivih, barvitih, informativnih, nenazadnje pa surovo čarobnih spektaklov narave. Ob pogledu na eno izmed svetovnih čudes in spomenikov naravne dediščine pod zaščito Unesca si človek ne more kaj, da se zaradi nasprotujočih si občutkov ne bi počutil kot anksiozna mravlja. Piše, Aleš Kovačič.
»Če rata, fino, če ne ... bo pa katastrofa.« Tomaž Čož, direktor Zavoda dežela Kranjska, je bil pred dokončno odločitvijo, ali bo izdal enciklopedično delo Slava vojvodine Kranjske, ki je v nemščini izšlo že davnega leta 1689, ali ne, upravičeno previden, toda zaradi strahu ni ostal na varni strani, na kateri so doslej vztrajale veliko večje založbe od njegove. S popolnim zavedanjem tveganja in z mislijo, da bo, če bo šlo kaj po zlu, »zaradi dolgov najbrž pristal v arestu«, je, »trmast kot konj«, vztrajal, da Slava vojvodine Kranjske preprosto mora biti izdana v slovenščini. Piše, Petra Grujičić.
Saab je kratica za Svenska Aeroplan Aktiebolaget (SAAB) in iz nje lahko razberemo, da je podjetje nekoč nastalo zato, da bi izdelovalo letala. To je bilo leta 1937, ko je v pripravah na vojno švedska vlada potrebovala podjetje, ki bo proizvajalo avione. Prvi saabi so poleteli že leta 1940, a nevtralnost je Švedsko le rešila pred grozotami, ki so jih nato preživljale skoraj vse druge evropske države. Ko je šlo svetovno klanje proti koncu, so v Saabu vedeli, da bo treba poleg letal izdelovati še kaj drugega, avtomobile na primer. Piš, Gašper Boncelj.
Sonyji so bili od nekdaj simbol reka: »Zvok in slika, kot se šika.« Po novem so tudi minimalistični lepotci. Enostavni kot monoliti. Začelo se je takoj po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1946. Najprej je bil le preprost servis za radijske sprejemnike v napol podrti stavbi v tokijski četrti Nihonbaši. Kmalu zatem se je rodil Tokyo Tsushin Kogyo (tokijska telekomunikacijsko-inženirska korporacija), kakor sta svoje podjetje imenovala Akio Morita in Masaru Ibuka. Piše, Gregor Šket.
Portugalska zastopnika Rodriguez & Teixeirasta sokriva za današnjo priljubljenost urarske manufakture IWC in še posebej serije portugalka. To serijo velikih zapestnih ur je IWC predstavil trgu leta 1993, ob svoji stopetindvajsetletnici. Ampak niso bile nobena novost! Navsezadnje se je moška zapestna ura začela s pripenjanjem velike žepne ure na zapestje, dobro stoletje nazaj. Uro na zapestju so potrebovali športniki in letalci, vojska in mornarica niti ne. O ženskih uricah tu ni govora, čeprav so bile na zapestju že stoletje pred moškimi. Na zapestju so jih dame nosile zato, ker jih v žepu ne bi nihče opazil, in njihove drobne urice so bile tako lepe, vdelane v zlato in drage kamne, in so pritegovale pogled na nežno ročico. Da so obenem kazale čas (pol ure na dan gor ali dol), ni bilo najpomembnejše. Piše, Andrej Krbavčič.