Vladimir P. Štefanec
Damijan Kracina: Kipi, Vladimir Leben: Slike
Galerija Equrna, Ljubljana
23. 2. - 19. 3. 2010
Damijan Kracina in
Vladimir Leben sta znana kot raziskovalca in vodnika po Galapagosu, samosvojem umetniškem ekosistemu, ki ima z Darwinovim Galapagosom le nekaj skupnih lastnosti in se od njega po marsičem razlikuje. Naseljujejo ga naprimer drugačna bitja, meje evolucijsko verjetnega so nekoliko razrahljane, razvoj včasih poteka v nepričakovane, zelo presenetljive smeri ... To okolje, sestavljeno iz slikarskih, kiparskih, ambientalnih elementov, je prežeto tudi z metaforičnimi namigi, ki jih sooblikujeta ekološka zavest in domišljijsko raziskovanje, vse skupaj je navadno prepojeno še s poživljajočim odmerkom humorja, za glasbeno spremljavo pa poskrbi »vsem afnam znani« trio Ape Boys. Doživetje za oko in uho torej.Damijan Kracina:
Na tokratni razstavi se ime znanega otočja ne pojavi, saj avtorja nastopata le s svojimi imeni, vsak pa podpisuje lastna dela. Leben slike, Kracina kipe oziroma postavitve. Razlikuje se tudi osnovni poudarek njunih stvaritev, pri Kracini je ta resnobnejši, bolj problemsko zastavljen, Leben pa z večino del poskrbi za sproščenost, humor, a ne manjka jim niti pomenljivih vsebinskih poudarkov. Pomembna dopolnitev del so tudi njihovi naslovi, s katerimi avtorja posrečeno podčrtata svoja hotenja. Kracina z naslovom dela To ni okel na primer parafrazira naslov znane Magrittove slike, a na dobeseden način, saj je njegov veliki okel v zaboju to res zgolj po videzu, material, iz katerega je izdelan, pa je umeten. Delo morda opozarja na nesmiselnost, domala absurdnost zbiranja živalskih trofej, trgovanja z njimi, prisvajanja delov živalskih teles kot dokazov za to in ono. Kracinova postavitev Sanitarium (besedna igra) simulira bolnišnično okolje, v katerega je postavil keramična vretenca kita in repliko njegovih pljuč, oboje pa povezal s cevkami, po katerih se pretaka življenjska tekočina. Deli tega raztelešenega bitja, umetno in le v invalidni obliki vzdrževani pri življenju, so mogoče metafora za stanje živalskega sveta in sodobnega naravnega okolja nasploh, bleščeče bela vretenca pa ob tem delujejo tudi kot markantni estetski objekti. Kracinov rastlinjak z glasbo je poln čudnih, skoraj zloveščih zobatih »rastlin«, nekakšnih hibridnih bitij. Gledalcu se utegne zazdeti, da gleda stvaritev kakšnega norega profesorja, eksperimentatorja, ki je izgubil kompas, in ta eksperimentator bi utegnilo biti kar človeštvo kot tako ali vsaj njegov »naprednejši« del.
Vladimir Leben se predstavlja s slikami različnih formatov in velikosti, za dobro voljo pa poskrbijo že njihovi naslovi kot so Albino center, Černobil interier, Dream team ... Na njih so upodobljene simpatično karakterizirane živali, ki pogosto privzemajo človeške vloge, izbrane značilnosti ljudi in njihovega vedenja. Lep primer je platno Po napornem delavniki, z utrujenimi psi različnih pasem, ki se po službi z metrojem vračajo proti domovom. Nekatere manjše okrogle slike (Kolegij, Dream team) se zdijo kot posrečeno izpostavljeni detajli s slik starih mojstrov, še najbolj očitno ekološko zavest pa lahko razberemo z dela Blagor ribam, z množico različnih suhozemnih živali, ki so se med potopom zatekle na prenapolnjeno drevo. Lebnove slike spominjajo na estetiko ilustracij, nekatere vsebujejo elemente karikatur, so barvno živahne, tople, hudomušne in vizualno privlačne.
Na Galapagosu in okrog njega življenje torej teče dalje in se razodeva na nove in nove načine.