M. Gr.
Za Iran je značilen svojevrsten paradoks: Teheran je po eni strani eden od največjih izvoznikov surove nafte na svetu, po drugi strani pa je zaradi zastarelih rafinerij in nezadostnega vlaganja v lastne zmogljivosti za predelavo nafte usodno odvisen od uvoza bencina in drugih naftnih derivatov iz tujine. Mednarodna skupnost zato že leta razmišlja o tem, da bi se domnevni iranski želji po izdelavi atomske bombe postavila po robu tudi z embargom na izvoz naftnih derivatov v Iran. Ameriški kongres je pred kratkim sprejel sklep o uvedbi ukrepov proti podjetjem, ki Iran oskrbujejo z naftnimi derivati. Čeprav sklep formalno velja zgolj za ameriška podjetja, v resnici učinkuje globalno.
Največji svetovni trgovci z naftnimi derivati se že nekaj mesecev potihem umikajo z iranskega trga. Koncern Vitol, ki je daleč največji trgovec z naftnimi derivati na svetu, je, kot poroča britanski časnik Financial Times, po novem letu nehal sodelovati na iranskih razpisih za dobavo naftnih derivatov. Skoraj hkrati je enako potezo povlekel koncern Trafigura, medtem ko se je veletrgovec Glencore umaknil z iranskega trga že v drugi polovici lanskega leta.
Iran uvozi 130.000 sodov naftnih derivatov na dan, omenjeni trije koncerni, ki imajo sedež v Švici, pa so Teheranu doslej zagotavljali približno polovico njegovega dnevnega uvoza. Njihova odločitev za umik z iranskega trga je povezana s sklepom obeh domov ameriškega kongresa o uvedbi sankcij zoper podjetja, ki Iran oskrbujejo z naftnimi derivati, kakor tudi proti zavarovalnicam, ki zavarujejo tovrstne posle. Čeravno sankcije formalno veljajo samo za ameriška podjetja, se z iranskega trga umikajo tudi neameriški trgovci, saj se bojijo težav in izgube poslov na ameriškem trgu, če bi še naprej poslovala z Iranom. Ironija je, da na njihovo mesto stopajo kitajska podjetja, denimo Zhenzhua Oil, ki je začel oskrbovati Iran z naftnimi derivati šele lani, trenutno pa pokriva že tretjino njegovih dnevnih potreb.
Mnenja o učinkovitosti embarga na izvoz naftnih derivatov v Iran so različna. Nekateri analitiki vidijo v iranski odvisnosti od uvoza bencina Ahilovo peto iranskega gospodarstva, v embargu pa učinkovit vzvod, ki bo Ahmedinedžadov režim razmeroma hitro spravil na kolena. »Če se bo režim spopadel z uničujočim gospodarskim pritiskom, izvirajočim iz znatnega zmanjšanja dobave goriva,« razmišlja Mark Dubowitz iz Fundacije za obrambo demokracij, »potem utegne spoznati, da atomska bomba ni jamstvo za njegovo preživetje, temveč katalizator njegovega strmoglavljenja«. Spet drugi prerokujejo, da bi bile bencinske sankcije bolj ali manj neučinkovite, njihove posledice pa ravno nasprotne od pričakovanih: namesto da bi zrušile režim, bi pri Irancih razvnele nacionalistična čustva, ki bi jih oblasti brez večjih težav kanalizirale v podporo sebi.
Kritiki sankcij tudi opozarjajo, da bo Iran izpadlo dobavo naftnih derivatov zlahka nadomestil z nakupom drugod, na primer pri kitajskih koncernih, kar je proces, ki je po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA), že stekel. Navsezadnje pa proti učinkovitosti in smiselnosti bencinskih sankcij govori tudi ocena, po kateri bo Iran najpozneje leta 2012 ali 2013 že tako povečal lastne zmogljivosti za predelavo nafte, da bo postal docela neodvisen od uvoza iz tujine.
Iz sredine tiskane izdaje Dela