Preprost in na prvi pogled naivno hrepenenjski naslov predstave Bila bi palma, v katero je avtorica koncepta in izvajalka Mateja Bučar umestila gib kot enakovreden element vizualnim prvinam (Vadim Fiškin) in tekstu (Renata Salecl), vsebuje več konotacij. Izjavo Bila bi palma je najprej mogoče razumeti v pomenu geografske premestitve v oddaljen eksotičen prostor, kar dobesedno uprizarjajo gibljivi in statični posnetki palm na platnu v ozadju. Premestitev torej v drug in drugačen svet, pri čemer gre, pogojno rečeno, za fantazmo subjekta razvitega sveta; slednje napeljuje k razmisleku o tem, kaj neki bi bila »palma« za subjekt, ki si iz ekonomsko depriviligiranega okolja, nasajenega s palmami, želi preseliti v razviti svet - namesto palme nemara steklena stolpnica?
A ne glede na implikacije, ki jih v predstavi vzbuja palma kot hrepenenjski objekt, ki - kakor koli že - uteleša boljše življenje, se predstava loteva razmerja med dejansko pripravljenostjo in pasivno, zaprečeno pozicijo realizacije tega premika, kar Mateja Bučar uprizori z zamejenostjo giba. Izvajalka je skozi vso predstavo ujeta na mestu - z eno oziroma obema nogama omejena v treh pokončno postavljenih, do stegen segajočih »pnevmatikah«, ki asociirajo na palmino deblo. S tem plesalka uteleša ambivalentnost svoje želje - tako kot bi bila rada palma, v resnici že je (kot) palma - na mestu statična, ki svojo »presaditev« nenehno prelaga na prihodnji, tisti pravi trenutek, ki pa se nikakor ne zgodi, in katere aktivnost je zgolj in natanko v pasivnem fantaziranju o življenjski spremembi.
O slednjem kot tudi o zgodovinskih in političnih pomenih palme spregovori posneti tekst Renate Salecl, in sicer o palmi kot simbolu zmage in miru, pa tudi kot utelešenju radikalne drugosti - podobno kot v kafkovski preobrazbi subjekta v mrčes -, kar se zgodi v trenutku, ko subjekt kot tak prepozna pogled drugega. Medtem ko gre v prvem delu predstave za izmenjavo giba, vizualnega materiala in teksta, v drugem delu gibalno izvedbo sočasno nadgrajujejo projekcije svetlobne ostrokotne površine, v katero je »vsajena« plesalka, ter sence, ki okoli nje fluidno drsijo. Prav gibalna zamejenost plesalke, ki se lahko giblje zgolj z gornjim delom telesa in mestoma iz gumijastih objektov »osvobodi« eno od nog, uprizarja razdvojenost subjekta; poplesavanje senc in iluzija premikajočega prostora okoli plesalke, kar Vadim Fiškin ustvarja z manipulacijo svetlobe, ter »negibna« plesalka pomeni nepremostljivo razliko med subjektovo fantazmo in dejanjem, ki bi fantazmo spodneslo in šele s tem dejansko proizvedlo spremembo.
Kajti »palmin« subjekt v resnici sploh ne cilja na spremembo, ampak pasivno vztraja v lastnem užitku, v svoji iluzorni zmožnosti, da življenje lahko kadarkoli spremeni - če ne danes, ko sonce nekje tam daleč za palmami že zahaja, kar je zaključen prizor predstave, pa naslednji dan, enkrat kasneje pač ... nekoč ... Sicer premišljeni in dobro strukturirani, štirideset minutni bolj kot plesni, konceptualni predstavi, pa gre očitati prav gibalno izvedbo, ki sestoji iz ponavljajočih se in zlasti preskopih gibalnih sekvenc, četudi bi veljajo gib prav zaradi njegove izhodiščne zamejenosti natančneje razdelati in tudi intenzivirati.
Iz sredine tiskane izdaje Dela