K Mahlerjevemu letu je SF v tekoči sezoni prispevala le en dogodek, izvedbo skladateljeve »poslovilne« Simfonije št. 9 v D-duru, ki smo jo tako po programskih naključjih ljubljanske koncertne scene v zadnjem času poslušali trikrat - jesenska Maazelova interpretacija v zlatem abonmaju je še v zraku. Ob naši izvedbi gre nemara najprej zapisati, da se je izkazala z veliko solidnostjo: prav očitna je bila zavzetost orkestra in šefa dirigenta Emmanuela Villauma oz. skupna želja po nekakšni brezhibnosti v obravnavi zahtevne fakture. In tako je bil, gledano s površinske ravni, projekt docela uspešen. Nekaj je npr. gotovo: primerjava z »radijskimi« branji (v mislih imam zadnje izvedbe Mahlerja s Simfoniki RTV in njihovima šefoma, zdajšnjim in nekdanjim) dvigne Filharmonijo visoko. Med normalne orkestre.
Vendar v glasbene stvaritve, pa najsi bodo še tak tehničen izziv, ne vstopamo zaradi preverjanja spretnosti in discipline. Z vidika izrazne prodornosti je Villaumova Deveta že manj zanimiva, saj ostaja po notranji motivaciji pravzaprav nejasna. Izvedba vsekakor ne išče/čuti pomena v skriti »moči zastajanja« (odhajanja, pešanja), ki se zdi vpisana v glasbo, zlasti v čelno tvorbo. Ta se je pod Villaumom dajala kot razložena razlaga, ki vse do kode (prebujanje globine v solo deležih) ni hotela seči prek razvrščanja gradiva; uvodni takti - zapisano z nekoliko »pretiravnja iz doslednosti« - so se razlikovali od poznejših vrtinčastih speljav samo po gostoti (pridno izigranega) tkiva.
Problem Villaumovega pristopa vidim torej v nekem nenačelnem objektiviziranju stavka. Plesnega je podajal suhoparno: Mahlerjev Ländler z učinkom suitnega člena. Polifona imitativna gostota Rondo-burleske je bila gladko obvladana, a spet je bila briljantno odtaktirana tekstura preveč sama sebi cilj, namesto da bi se iz nje oglasila glasba. Tudi odnos do notranjih kontrastnih premen (napoved finala) je bil neprizadet.
Nazadnje je izvedba presenetila z razmeroma živahno tempiranim zaključnim Adagiem. A v njem je zvočno oblikovanje izstopilo (ekspresivno polna godala, lepota solo roga) in ohranilo intenzivnost tudi v ugašanju simfonije. Za »izzven« gre dirigentu in orkestru vse priznanje. Na robu tišine bi tako lahko zvenela, če si sposodim Dolarja, nema bit užitka, ki pripada nagonu smrti. Vendar se je Filharmonijino občinstvo, katerega raven se je v zadnjem času močno znižala, tega opazno zbalo. Sklep Devete je skoraj postal farsoidno zrcalo kulturnopotrošniške vsakdanjosti, s hrupom in smehom (!) izza odra. O Villaumovi postavitvi pa vendarle še tole: mislim, da je - zapisanim pripombam navkljub - njegov najboljši dosežek s SF doslej.
Iz sredine tiskane izdaje Dela