Ideja o ustanovitvi evropskega denarnega sklada je dobra, vendar bo po mojem mnenju trajalo še najmanj leto ali dve, da bo postala operativna. Vsaj za zdajšnjo grško krizo verjetno ni aktualna, je o pobudi povedal nekdanji član sveta Banke Slovenije Ivan Ribnikar.

Ljubljana - »Ideja o ustanovitvi evropskega denarnega sklada (EDS) je dobra, vendar bo po mojem mnenju trajalo še najmanj leto ali dve, da bo postala operativna. Vsaj za zdajšnjo grško krizo verjetno ni aktualna,« nam je o pobudi za ustanovitev evropskega denarnega sklada povedal nekdanji član sveta Banke Slovenije Ivan Ribnikar. Podobno razmišlja Mojmir Mrak z ekonomske fakultete: »Za Grčijo ta institucija ne pride v poštev, zanjo bo treba najti neke ad hoc mehanizme, je pa grški primer okrepil nujo za resno postavitev take ustanove. V območju evra potrebujemo neki mehanizem, da bodo države v tovrstnih težavah imele neko prisilo za prilagajanje, ki jo bo na drugi strani spremljal tudi finančni paket.«

Mrak nam je še pojasnil, da je »v dokumentu (ki sta ga zasnovala Daniel Gros in Thomas Mayer, op. p.) precej zapisano že o implementaciji, veliko je stvari, o katerih se bo treba pogovarjati, pravzaprav pa nekaj takega potrebujemo. Neki institucionalni mehanizem v okviru območja evra se bo moral vzpostaviti. Ali bo to v obliki evropskega denarnega sklada ali pa v kakšni drugi obliki, pa ne bi želel špekulirati.«

Strokovnjak za mednarodne finance meni, da »v okviru evropske monetarne unije zdaj niti nimamo tega znanja. Nimamo ekspertiz, ki so potrebne za aranžmaje stand by v državah evropske monetarne unije. Evropska komisija tega ni nikoli počela in tega preprosto ne zna, nima izkušenj. Vprašanje je torej, ali naj bodo ta znanja po novem organizirana v okviru evropske komisije ali pa v tej novi instituciji, ki naj bi upravljala z aranžmaji stand by v okviru evropske monetarne unije«.

Po Mrakovih besedah bi morali ločeno obravnavati članice Unije, ki niso prevzele evra - v teh bi moral v primeru težav intervenirati Mednarodni denarni sklad. MDS je plačilno bilančna institucija, EDS pa ne bi bil formalno namenjen temu, saj gre za države z isto valuto. Tu je tudi dilema, ali lahko MDS pride v Grčijo.

Evro nima za sabo podobne fiskalne moči kot dolar

Tudi profesor Ribnikar poudarja, da »MDS rešuje plačilnobilančne probleme držav, ki nimajo deviznih rezerv, v primeru Grčije pa je drugače, je kot regija v okviru nekega večjega območja. V ZDA, ki so podobno velike kot območje evra, take regionalne težave rešuje njihov fiskalni sistem. Na ravni EU pa se tako zbira le približno en odstotek BDP. V primeru Grčije se je zdaj pokazalo, kaj se zgodi, ko lahko država z evrom dlje časa nekaznovano preveč porablja. Če ima država svojo valuto, se to že prej pozna pri njenem tečaju. Če pa ima evro, se to ne pozna takoj in problem postane viden šele tedaj, ko je zelo hudo, kot je zdaj v Grčiji.«

Kot je dejal, upa, da grški primer ni le v uvod v še veliko večje krize v evrosistemu. »Grčija bi morala svojo valuto devalvirati za 30 odstotkov. Tega ne more storiti. Alternativa je, da za 30 odstotkov zmanjša vse stroške, plače in tako naprej. S tem bi naredila enako kot z devalvacijo. To zdaj prvič kaže na velike probleme z evrom kot enotno valuto, kjer fiskalni sistemi ostajajo v nacionalnih rokah. Omejitev javnofinančnega primanjkljaja na tri odstotke BDP se ni izkazala za ustrezno. To ni nadomestilo za fiskalni sistem v državi, kot so ZDA, ki lahko s fiskusom rešujejo regionalne probleme.«

Tudi Mrak poudarja, da »se zdaj jasno kaže, da v Evropi potrebujemo neko fiskalno moč, ki je na isti ravni kot monetarna unija. Vedeli smo, da bo prvi resen preizkus za evro tedaj, ko bo kriza. Nihče pa si ni želel takšne krize, kot jo imamo zdaj.«

Več v sredini tiskani izdaji.