David Campbell je eden mednarodno najbolj prepoznavnih škotskih pripovedovalcev. Njegovo pripovedovanje, priznava, je najbolj zaznamovalo dolgoletno prijateljevanje z zdaj že pokojnim škotskim travelerjem Duncanom Williamsonom, ki je na Škotskem veljal za najpomembnejšega nosilca pripovedne tradicije. K Williamsonu se David v besedah nenehno vrača, zadnja leta pa pripravlja tudi obsežno predstavitev svojega življenja in dela. David Campbell v pogovoru kot vešč pripovedovalec niza zgodbo za zgodbo, tiste iz svojega življenja malo začini, da postanejo sočne in zanimive, tu pa tam spontano navrže kakšen odlomek iz ljudske zgodbe ali zapoje del škotske ljudske pesmi. Njegov pripovedovalski repertoar sestavljajo predvsem zgodbe iz keltske tradicije, številne je priredil in jih izdal v štirih zbirkah keltskih zgodb.
Kako ste postali pripovedovalec zgodb?
Mislim, da si na nek zelo globok način vedno pripovedovalec. Dolgo časa sem bil radijski producent na BBC-ju. Delal sem z igralkami in igralci, produciral sem drame in opazoval, kako ljudje pripovedujejo zgodbe. Večina igralcev ne zna povedati zgodbe, brezupni so. Vedno igrajo, veste, in moraš jim reči: »Bodi samo ti, samo povej zgodbo. Pusti besedam, da govorijo same zase.« Nekateri od njih so bili seveda čudoviti, znali so oživeti zgodbo na tih, lep način. Ob tem času sem preko njegove zgodbe Mary in tjulnica, ki sem jo želel objaviti na radiu, spoznal tudi Duncana Williamsona. Povabil me je s sabo pripovedovat v šole in pozneje sva skupaj kot pripovedovalca prepotovala tisoče in tisoče milj po Škotski, potovala sva v Kanado, na Islandijo, v Izrael, na Nizozemsko, vse naokrog. Veliko sem se naučil od Duncana, najbolj pa načina pozdravljanja ljudi. Duncan je, kadar je pripovedoval v šoli, z otroki preživel deset minut, se šalil, se igral z njimi, preden je sploh pomislil, da bi povedal kakšno zgodbo. Na začetku sem si mislil, kdaj bo že začel pripovedovati. Potem pa sem spoznal, da je najbolj pomemben občutek, da si z ljudmi, da so ljudje s tabo, da ste prijatelji. Duncan je pravil, če se boš spoprijateljil z ljudmi, jim lahko poveš katerokoli zgodbo in jo bodo poslušali. Ni bil ciničen, govoril je resnico. Moje pripovedovanje je seveda izviralo iz drugačne izobrazbe kot njegovo, vendar sva se odlično ujemala. Duncan je vedno govoril: »Preklete delavnice!« Veste, ni verjel v delavnice pripovedovanja. Zgodb in pesmi se je naučil s poslušanjem in opazovanjem. S pripovedovanjem zgodb se preživljam že od leta 1987. Od takrat sem gostoval na pripovedovalskih festivalih po vsem svetu, ker je bilo ljudem všeč, kar sem počel.
Kje najdete zgodbe, ki jih pripovedujete? Jih iščete v knjigah ali jih slišite pri drugih pripovedovalcih?
Verjamem, da je najbolje, da začneš iskati tam, kjer si. Zame to pomeni Škotsko, enako blizu se počutim Irski. Keltsko tradicijo zgodb si delita obe, do neke mere tudi Wales in Anglija. Te zgodbe imam rad in mnoge od njih sem slišal, ko so jih ljudje pripovedovali. Nekatere zgodbe sem našel v koščkih in delčkih in sem jih potem sam združil v celoto na način, kot verjamem, da so zaključene in da ohranjajo specifičen ritem in poetičnost keltskega jezika. Včasih pa slišim zgodbo, ki se mi zdi zanimiva, in potem povem človeku, ki jo je povedal, da bi jo rad pripovedoval tudi jaz. V tej državi, na Škotskem, se bo odgovor vedno glasil: »Seveda, daj!« Tudi sam zgodb, ki sem jih napisal, nimam za svoje. Večina od pripovedovalcev, ki jih poznam, si želi pripovedovati, deliti in zgodbe razume kot darilo. Pripovedovalci pa, ki hočejo biti predvsem znani in slavni in si zgodbe ljubosumno lastijo, so po navadi dolgočasni.
Pripovedujete tudi ljudske zgodbe z drugi celin, npr. iz Afrike?
Ne pogosto. Če je kakšna, ki se mi zdi domača in mi je všeč. Mislim pa, da je zelo pomembno, da si previden, ko pripoveduješ zgodbe, ki prihajajo iz drugih kultur. Zgodbe so občutljive kot kozarec za čaj. Spreminjati jih v nekaj drugega, kar so, se mi zdi vulgarno in neresnično do prostora, iz katerega prihajajo.
Ste tudi sami zbirali ljudske zgodbe na terenu?
Veliko sem jih zbral, ogromno jih imam na posnetkih. V knjigi Out of the Mouth of the Morning, ki sem jo izdal pred kratkim, so objavljene keltske zgodbe, ki sem jih zbral in jih predelal na svoj način.
Koliko svobode si jemljete takrat, ko ljudsko zgodbo na novo poveste? Katere spremembe vnesete?
Ko najdem staro zgodbo, ki me nagovori, pustim, da se najprej usede vame. Na mestih, kjer se mi zdi, da nekaj manjka, zgodbo dopolnim, vendar tako, da ohrani svojega prvotnega duha in občutek. Duncan je zgodbo Mary in tjulnica pripovedoval na svoj način, jaz pa sem v njej videl drug poudarek. Zgodba pripoveduje o starem paru, ki nima otrok, si jih pa oba zelo želita. Nekega dne ženska stoji na morski obali in naenkrat iz vode pogledata tjulnica in njen mladič. Ženska žalostno gleda oba in si misli: »Ti si tista, ki je srečna, in jaz nisem.« Zame je pomemben trenutek, ko morska voda zalija ženskine noge, spreleti jo čuden občutek, tjulnica pa jo pogleda z veliki rjavimi očmi, kot da hoče nekaj reči. Ta pogled med žensko in tjulnico se v Duncanovi različici zgodbe ne zgodi. Ko pa me je slišal pripovedovati to zgodbo, se je ta detajl začel pojavljati tudi v Duncanovi različici. Pri pripovedovanju gre zato, kaj ti vidiš v zgodbi, kaj se po tvoje v njej še zgodi, čeprav morda ni zapisano, in v zgodbi Mary in tjulnica se je po mojem mnenju zgodilo prav to, ta očesni stik med Mary in tjulnico.
Kako pomembno se vam zdi, da pripovedovalec pozna, preučuje pripovedno tradicijo svoje države?
Zame je izredno bogastvo, da imaš za sabo močno tradicijo, toliko in toliko generacij pripovedovalcev, babice in prababice ... Tudi če naletiš na ljudsko zgodbo v eni od zbirk, še vedno čutiš, da je to okvir, iz katerega prihajaš. To je pomembno zame, vem pa tudi, da imaš lahko drugačne zgodbe. Ljudje pripovedujejo osebne zgodbe, ki so se jim zgodile v urbanem življenju. Tudi to je lahko zelo zanimivo in čutim veliko spoštovanje do takšnih pripovedovalcev, ker uporabljajo vire, ki so jim na voljo in pripovedujejo zgodbe iz svojih izkušenj in življenja. Kar pa se mene tiče, jaz čutim, da pripadam temu prostoru in črpam iz njegove tradicije. Ne morem si predstavljati, da tega ne bi imel.
Pravite, da vam je blizu pripovedovanje, ki je »dramatično na tih, miren način«. Lahko to malo bolj razložite?
Tako pripoveduje npr. Aundrey Park, na pol slepa in neverjetna (irska op. a.) pripovedovalka. Aundrey samo sedi in pripoveduje zgodbo. Ne govori zelo naglas, zelo malo se izraža z gestami, mimiko obraza, vendar je med pripovedovanjem z zgodbo zelo povezana. Zaradi vsega ukvarjanja z dramo se jaz med pripovedovanjem vedno zavedam, kaj počnem, kaj se dogaja na mojem obrazu. Veliko razmišljam o občutku in ritmu zgodbe, kako se skozi zgodbo spreminjata. Vse te stvari so pomembne, najbolj pa lepota besed. Vse to lahko dosežeš, ne da bi na odru počel preveč. Kot pripovedovalec sem nasprotje Benu Haggartyju (angleški pripovedovalec, op.a.), ki v svojem nastopu uporabi cel oder. To ni moj slog pripovedovanja, je pa zelo priljubljen. Mene to ne zanima, tak način pripovedovanja se mi zdi preveč blizu performansa.
Se slog razlikuje tudi v odnosu do občinstva? Ben Haggarty je nekoč dejal, da najraje nastopa pred najmanj dvesto ljudmi.
Da. Tradicija pripovedovanja pri nas ni blizu temu načinu, bliže je pripovedovanju v šotoru, ob ognju, bliže je Duncanovemu načinu pripovedovanja. Zame je pripovedovanje na odru nekakšna povečava te situacije. Na delavnicah vedno rečem ljudem: »Najboljši odnos do ljudi je objem, da lahko občinstvo čutiš kot nekakšno telo.« Po mojem mnenju kakršnakoli zgodba potrebuje povezanost med pripovedovalcem in občinstvom, zato ne morem pripovedovati zgodb, kadar sem v svetlobi, občinstvu pa je v temi. Počutim se nepovezanega z občinstvom. Ko pripoveduješ, moraš videti ljudi.
Kaj je, po vašem mnenju, razlog za ponovno zanimanje za ljudske zgodbe in pripovedovanje, ki se kaže v ustanavljanju pripovedovalskih festivalov povsod po svetu, za t.i. storytelling revival?
Mislim, da v zahodnem svetu zaradi naraščajoče izoliranosti, v kateri ljudje živijo, zaradi uporabe ekranov vseh vrst in pomanjkanja človeškega stika, ljudje čutijo lakoto po druženju. Pripovedovanje lahko to potrebo na res globok način zadovoljuje. Na Škotskem so najboljši primer tega dogodki, imenovani keliji. Ljudje se zberejo pri nekom doma in vsak od prisotnih nekaj doda k večeru. Vsak »na ogenj« doda denimo pesem, zgodbo, šalo ... kakorkoli neznatno je že in nihče tega ne ocenjuje ali presoja, gre samo zato, da vsakdo nekaj doda, da se vsi počutijo kot del skupine, kot del družine. To je zelo pomembno in Duncan je to vedno poudarjal. Zame so ljudske zgodbe politika srca. So nekakšna panglobalna politika, ker v resnici govorijo o potovanju, ki ga v življenju vsi opravimo. Zgodbe učijo, kaj so tiste pomembne in dragocene stvari. Učijo nas, kaj smo kot ljudje in kaj lahko damo.