Manjšina: daleč od Bolzana
Hitrost ponemčenja slovenske manjšine v preteklih desetletjih jemlje dih, pokojni deželni glavar, ki je tako kot večina njegovih predhodnikov cvetel na nemškem nacionalizmu, je najjužnejši avstrijski deželi zapustil še dediščino gospodarskega klientizma.
Avstrijsko Koroško te dni obiskuje južnotirolski deželni glavar Luis Durnwalder, ki, gledano iz Celovca, nima niti enega razloga za slabo voljo. V nemško govoreči italijanski deželi suvereno vladajo stranke v Italiji manjšinskega naroda, o zatiranju njihovega jezika ni govora, Italija pa velikopotezno podpira tudi deželni razvoj. Kako drugače je na avstrijskem Koroškem! Hitrost ponemčenja slovenske manjšine v preteklih desetletjih jemlje dih, pokojni deželni glavar, ki je tako kot večina njegovih predhodnikov cvetel na nemškem nacionalizmu, je najjužnejši avstrijski deželi zapustil še dediščino gospodarskega klientizma.
V takšnem položaju so se doslej tri slovenske politične organizacije ogorčeno prepirale o strategiji preživetja. Narodni svet koroških Slovencev pod vodstvom Karla Smolleja zahteva uresničevanje avstrijske državne pogodbe, v kateri jasno piše vse o vidni dvojezičnosti ter slovenščini kot uradnem jeziku na območjih, kjer živi manjšina. Navsezadnje, dodajajo, je Avstrija po drugi svetovni vojni dobila državnost tudi zaradi svoje manjšine, brez z njo povezanega uporniškega gibanja med drugo svetovno vojno bi bila kot domovina Adolfa Hitlerja in številnih »voljnih rabljev« morda kaznovana bolj, kakor je bila.
Marjan Sturm iz Zveze slovenskih organizacij (ZSO) in Bernard Sadovnik iz Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS) takšni diagnozi sicer ne nasprotujeta, toda receptov za ohranitev manjšine ne vidita v nasprotovanju, ampak v dialogu z nemško in ponemčeno večino na Koroškem. Prav izboljšanemu ozračju pripisujeta tudi takšne procese, kot je povečan vpis v dvojezične šole.
Ostrih besed med njimi tudi do zdaj ni manjkalo, zdaj pa se je položaj tako zaostril, da so pri NSKS, ogorčeni nad odločitvijo slovenskega urada za zamejce o štiridesetodstotnem znižanju prispevkov slovenskim organizacijam, napovedali samorazpustitev. Rudi Vouk in drugi niso le globoko užaljeni, radi bi tudi spodbudili ustanovitev enotne, z izrekanjem vseh pripadnikov manjšine demokratično izvoljene politične organizacije, ki bi lahko bolj samozavestno nastopala na Dunaju. Predsednik SKS Sadovnik raje podpira razširjeni koordinacijski odbor, ki ga je še pred novim razvojem predlagal Vladimir Smrtnik iz Enotne liste. Ta zdaj Slovenijo opozarja, »naj ne zlomi hrbtenice zamejske politične filozofije, saj bi temu sledila le še folklorizacija manjšine«.
In kaj ob tem pravijo nove generacije koroških Slovencev? V mladinski organizaciji Enotne liste, Koroški dijaški zvezi in Klubih slovenskih študentk in študentov so ostri, zahtevajo razpustitev tudi drugih dveh organizacij in odstop »plačanih funkcionarjev, ki jih je desetletja bolj kot razvoj in obstoj manjšine skrbelo uničevanje tekmecev«. Menijo tudi, da je skrajni čas »za javno konkretno pozicioniranje slovenske države glede manjšine na Koroškem«. Za avstrijske državljane slovenskega rodu je seveda najbolj odgovorna vlada na Dunaju, a če ta raje opazuje, kot da bi ukrepala, tudi Sloveniji ne more biti vseeno. Urad za Slovence v zamejstvu, vsa slovenska vlada in tudi slovenski parlament bi morali opredeliti svojo politiko.
Za zdaj so namreč ob vsem, kar se dogaja, še najbolj zadovoljni člani vodilnih struktur avstrijske Koroške, ki so spet dobro izkoristili priložnost za udrihanje po nekaterih delih slovenske manjšine. Namesto da bi se zgledovali po tem, kaj so dosegli njihovi rojaki v italijanski Južni Tirolski.
