Boris Pahor - trmasti spomin
režija Tomaž Burin
RTV Koper-Capodistria
RTV SLO, 9. 3. 2002
Po dolgem času imamo Slovenci spet veliko literarno zvezdo. Pisatelja, za katerega ve vsakdo, tudi tisti, ki izmed vsega, kar je napisal, niso prebrali nič omembe vrednega. Za zvezdništvo je nujen še en pogoj: oseba mora biti simpatična. Borisu Pahorju za literarno zvezdništvo ne manjka nič, še najmanj krotka, nalezljiva priljudnost. Zdi se, da je iz nastopa v nastop boljši, bolj prisrčen, hkrati karizmatičen in »naš«; in zdi se, da takšen tudi hoče biti. Pozornosti ne išče, sploh mu je ni mar, in vendar zna z njo občutljivo in hvaležno ravnati. Kombinacija več kot spoštljive starosti (avgusta letos bo imel 97 let!), telesne drobnosti in živahnosti ter duhovne velikosti, ki se daje na razpolago z vedrino in širino - ga delajo sprejemljivega za vse, ki premorejo osnovno kulturno pismenost. Ni kaj, Boris Pahor je ta čas najznamenitejši starec med Ljubljano in Vidmom. Je tudi edini, ki ima tako Slovencem kot Italijanom povedati kaj takega, da ga radi poslušajo. Ni torej čudno, da ga različne ustanove na obeh straneh meje vabijo povsod, kamor ga lahko. In on tudi pride, kamor more.
Portretni dokumentarec, ki smo ga gledali v torek zvečer, ni edini dokumentarni zapis o njem, a dejstvo je, da filmska eksploatacija tega izjemnega »motiva« močno zaostaja za pojavljanjem v papirnatih medijih. Boris Pahor - trmasti spomin je nastal v regionalnem RTV centru Koper-Capodistria (zadnji čas! - lahko rečemo, glede na to, da gre za izrazito domicilno primorsko pojavo) in na prvi pogled - zlasti v prvi polovici - ne prinaša nič posebnega. Srečujemo se z biografskimi podatki, ki jih vsak povprečen poznavalec Pahorja že pozna: od požiga Narodnega doma v Trstu (ki je v njem za zmeraj prižgal žerjavico slovenstva) do zadnječasnega razsvetljevanja Italijanov, kaj je bil fašizem in da je bil nekaj, kar pripada zlasti njihovi zgodovini.
Toda počasi se v dokumentarcu, posnel ga je mladi Tomaž Burlin, pri »rokovanju« s Pahorjem pa mu je na vsaj dva načina (soscenarij, intervju)izdatno pomagala Neva Zajc, le nalagajo plasti, ki na koncu presežejo že absolvirani abecednik Pahorjeve biografike. Čeprav se z letalom zapeljemo v Pariz in obiščemo tudi medvojno taborišče v Alzaciji, iz katerega je zrasel roman Akropola, je poglavitno vendar to, kar pripovedujejo Pahorjevi tržaški pričevalci, pisatelj Claudio Magris in njegov tržaški kolega, pa zgodovinar Jože Pirjevec in seveda Pahor sam: da imamo Slovenci glede na svojo zgodovinsko prisotnost v Trstu vso pravico biti kulturno enakovreden sobesednik italijanstvu in da smo v tej pravici še zmeraj prikrajšani. Zasluga tega živahnega starca je, da je poskrbel, in to dela vsak dan, da se to - na obeh straneh meje - vsaj ve. To je ta trmasti spomin, s katerim skuša dokumentarec pritrmariti do konca; to je tudi njegova vrlina.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela